Jedro

Pri lastni oskrbi s pitno vodo ne gre za nobeno drugo oskrbo s pitno vodo, kot je oskrba lastnega gospodinjstva. Raba vode za škropljenje teniških igrišč v obravnavanem primeru, ko tožnik ne navaja, da bi predstavljala teniška igrišča del njegovega lastnega gospodinjstva, zato ne pomeni lastne oskrbe s pitno vodo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim delnim vodnim dovoljenjem tožniku dovolila neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo iz obstoječega zajetja na zemljišču s parc. št. 194 k.o. ..., v količini 0,45 m3 na dan (1. točka izreka), odločila, da velja vodno dovoljenje za določen čas do 30. 9. 2041 in da preneha veljati z možnostjo priključitve na javni vodovod (2. točka izreka), določila obveznost namestitve merilne naprave in vodenja evidence odvzete količine vode (3. točka izreka), odločila, da bo o plačilu za vodno pravico odločeno z dopolnilno odločbo (4. točka izreka) ter da se s tem dovoljenjem nadomesti vodno dovoljenje št. 35526-5762/2004 z dne 18. 2. 2008 (5. točka izreka) ter odločila, da v postopku niso nastali stroški (6. točka izreka). Pri izdaji odločbe so bile uporabljene določbe 127. člena v povezavi s 199. členom Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in 219. člena v povezavi s tretjim odstavkom 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da je toženka odločila le o tožnikovi zahtevi za izdajo vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo, glede pritožbenega ugovora tožnika, da rabi vodo tudi za škropljenje teniških igrišč in spremljevalnih objektov pa se sklicuje na ugotovitev toženke, da je bila z vodnim dovoljenjem in njegovo spremembo tožniku že podeljena vodna pravica za neposredno rabo za tehnološke namene za zalivanje teniških igrišč in za sanitarne namene v količini 0,03 l/s iz drugega vodnega vira.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je obrazložitev odločbe upravnega organa druge stopnje tako nerazumljiva in nejasna, odločitev pa tako napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za samovoljno in arbitrarno, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave, kar podrobneje obrazloži. Pojasnjuje, zakaj se ne strinja s stališčem upravnega organa druge stopnje, da je podal le zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo in ne tudi zahteve za odvzem vode za druge namene (zalivanje teniških igrišč in spremljevalnih objektov). Meni, da mu je toženka nepravilno določila količino vode in mu brez pravne podlage zmanjšala oziroma omejila izvajanje obstoječe vodne pravice, kar je kršitev 2. točke prvega odstavka 127. člena ZV-1. Toženka je napačno povzela njegove podatke o naslovu in o stalnem prebivališču. Ne strinja se s stališčem toženke, da gre pri rabi vode za tenis za rabo za tehnološke namene. Ker ni dvoma, da je za tenis potrebna oskrba s pitno vodo, meni, da gre pri rabi vode za tenis za rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo oziroma za rabo vode za drugo rabo, ki presega splošno rabo po ZV-1, pa zanj ni potrebno pridobiti koncesije. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 125. člena ZV-1. Meni, da bi morala toženka ugoditi zahtevi za izdajo vodnega dovoljenja za vso tisto rabo vode, katero je ugotovil na podlagi posredovanih dejstev in dokazov. Niti iz odločbe prvostopenjskega, niti iz odločbe drugostopenjskega organa ni razvidno, zakaj ni odločeno tudi o rabi vode za tenis. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo dopolni oziroma spremeni v delu, ki se nanaša na tožnika tako, da se dovoljuje neposredna raba vode za lastno oskrbo s pitno vodo iz določenega zajetja za škropljenje tenis igrišč in za spremljevalne objekte na naslovu ... k ter za stanovanjsko stavbo, vse na parceli 363/3 k.o. ..., v skupni količini 0,70 m/dan.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijano delno vodno dovoljenje in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno delno vodno dovoljenje, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo.

Izpodbijano delno vodno dovoljenje je izdala toženka na podlagi prvega odstavka 127. člena ZV-1, ki določa, da izda ministrstvo vodno dovoljenje, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrta upravljanja z vodami ter če nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev.

Po prvem odstavku 125. člena ZV-1 je treba pridobiti vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za lastno oskrbo ali oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba, za tehnološke namene, za dejavnost kopališč in naravnih zdravilišč po predpisih o zdravstveni dejavnosti, za pridobivanje toplote, za namakanje kmetijskega zemljišča ali drugih površin, za izvajanje športnega ribolova v komercialnih ribnikih, za pogon vodnega mlina, žage ali podobne naprave, za odvzem vode za gojenje sladkovodnih organizmov in za gojenje sladkovodnih organizmov v stoječih vodah s površino, manjšo od 0,5 km2, za pristanišče in sidrišče, če je investitor oseba javnega prava, za zasneževanje smučišča in drugo rabo, ki presega splošno rabo po tem zakonu, pa zanjo ni treba pridobiti koncesije.

V zadevi ni sporno, da je z izpodbijanim delnim vodnim dovoljenjem odločeno o neposredni rabi vode za lastno oskrbo s pitno vodo iz navedenega zajetja, sporno pa je, ali zajema izpodbijano delno vodno dovoljenje tudi odločitev o tožnikovi zahtevi za rabo vode za škropljenje teniških igrišč. V tem primeru je sporna količina vode, za katero se dovoljuje neposredna raba z izpodbijanim delnim vodnim dovoljenjem. Odgovor na to vprašanje je odvisen od odgovora na vprašanje, ali predstavlja raba vode za škropljenje teniških igrišč v obravnavanem primeru neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo ali ne.

Kaj pomeni lastna oskrba s pitno vodo je razvidno iz 117. člena ZV-1, ki jo ureja in ki v prvem odstavku določa, da je treba pridobiti vodno pravico za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe s pitno vodo. Glede na citirano določbo lastna oskrba s pitno vodo pomeni zgolj oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo. Podobno izhaja tudi iz 9. točke 4. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo, iz katere izhaja, da je lastna oskrba prebivalcev s pitno vodo zgolj oskrba prebivalcev s pitno vodo, zato je treba v vlogi za izdajo vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo po 8. členu navedenega pravilnika navesti število prebivalcev s stalnim prebivališčem, ki jih oskrbuje zasebni vodovod (4. točka prvega odstavka), in letno količino pitne vode, ki jo iz vodnega vira porabniki pitne vode porabijo (5. točka prvega odstavka) na podlago vodnega dovoljenja. Navedeno pomeni, da pri lastni oskrbi s pitno vodo ne gre za nobeno drugo oskrbo s pitno vodo, kot je oskrba lastnega gospodinjstva.

Sodišče ne dvomi, da je tožnik za škropljenje teniških igrišč ves čas rabil pitno vodo. Ker pa raba vode za škropljenje teniških igrišč v obravnavanem primeru, ko tožnik ne navaja, da bi predstavljala teniška igrišča del njegovega lastnega gospodinjstva, sodišče pritrjuje stališču toženke, da raba vode za škropljenje teniških igrišč v obravnavanem primeru ne pomeni lastne oskrbe s pitno vodo. Pavšalni tožbeni očitek, da bi moralo vodno dovoljenje za lastno oskrbo s pitno vodo obsegati tudi dovoljenje za škropljenje teniških igrišč, zato ni utemeljen. Navedeno pomeni, da z izpodbijanim delnim vodnim dovoljenjem, s katerim je bilo odločeno le o dovoljeni količini neposredne rabe vode za tožnikovo lastno oskrbo s pitno vodo, o tožnikovi zahtevi za izdajo vodnega dovoljenja za namen škropljenja teniških igrišč še ni bilo odločeno in bo morala toženka o njej še odločiti, ne glede na to, da je toženka v obrazložitvi izpodbijanega delnega vodnega dovoljenja ugotovila, da je bila tožniku leta 2006 za zalivanje teniških igrišč in za sanitarne namene podeljena vodna pravica za neposredno rabo vode za tehnološke namene iz drugega vodnega vira. Zato za presojo zakonitosti odločbe ni bistveno, ali pomeni takšna raba rabo vode za tehnološke namene, s čimer se tožnik ne strinja, ali pa drugo rabo, ki presega splošno rabo po tem zakonu, kar navaja tožnik.

Ker tožnik drugih ugovorov, s katerimi bi ugovarjal z izpodbijanim delnim vodnim dovoljenjem odobreni količini neposredne rabe vode za lastno oskrbo s pitno vodo ni podal, je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.