Up-399/01

5. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž. Z. na seji senata dne 5. novembra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper

se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.S sklepom št. II Kr 3/2001 z dne 7. 3. 2001 je Vrhovno sodišče odločilo o podaljšanju pripora zoper pritožnico iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zoper pritožnico in druge obdolžence je tekla preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili. S sodbo z dne 12. 4. 2001 je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožničinega zagovornika. S sklepi, navedenimi v drugi in tretji alinei izreka tega sklepa, je bil podaljšan pripor zoper pritožnico po vložitvi obtožnice.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da sodišča kot glavni razlog za odreditev pripora navajajo dejstvo, da prejema socialno pomoč, iz česar sklepajo, da nima sredstev za preživljanje. S tem naj bi njeno ustavno pravico do socialne varnosti uporabljala v njeno škodo, kar naj bi bilo v nasprotju s pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Meni, da motiva za storitev kaznivega dejanja ni dopustno uporabljati za utemeljevanje pripornih odločitev, dokler obdolženec še ni bil pravnomočno obsojen in da je s tem nedopustno poseženo v ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave).

3.Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča. V posebno utemeljenih primerih lahko Ustavno sodišče odloča tudi o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku tega roka (tretji odstavek 52. člena ZUstS).

4.Zoper pravnomočne odločbe o odreditvi in podaljšanju pripora je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri odloča Vrhovno sodišče. Pritožnica sama navaja, da zoper odločbe Višjega sodišča v Mariboru ni vložila zahteve za varstvo zakonitosti. Meni namreč, da to ne bi imelo smisla, ker je iste razloge že uveljavljala v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločitev Vrhovnega sodišča, ki pa je bila brez obrazložitve zavrnjena.

Glede na pritožničine navedbe torej niso izčrpana vsa pravna sredstva zoper akte, navedene v drugi in tretji alinei izreka tega sklepa. Izjemne obravnave po drugem odstavku 51. člena ZUstS pa pritožnica ni predlagala. Zgolj to, da je iste razloge neuspešno uveljavljala v pravnem sredstvu, o katerem je odločalo Vrhovno sodišče, pa tudi ni razlog za izjemno obravnavanje pred izčrpanjem pravnih sredstev. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zoper navedene akte zavreči.

5.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča z dne 12. 4. 2001 v zvezi s sklepom istega sodišča z dne 7. 3. 2001, s katerim je bilo odločeno o podaljšanju pripora v preiskavi, pa ni bila vložena pravočasno v šestdesetdnevnem roku za vložitev ustavne pritožbe. Pritožnici in njenemu zagovorniku je bila sodba Vrhovnega sodišča vročena dne 25. 5. 2001. Ustavna pritožba, vložena dne 24. 9. 2001, je torej očitno prepozna, česar se pritožnica zaveda, saj smiselno predlaga obravnavanje ustavne pritožbe po izteku roka za njeno vložitev po tretjem odstavku 52. člena ZUstS.

6.Pogoj, določen v tretjem odstavku 52. člena ZUstS, za obravnavanje ustavne pritožbe po izteku roka za njeno vložitev je podan, če je že iz ustavne pritožbe mogoče zaključiti, da so bile z izpodbijanim aktom tako očitno hudo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, da te kršitve opravičujejo posebno utemeljen primer. Razlogi, ki jih je navedla pritožnica, ne utemeljujejo izjemnega obravnavanja ustavne pritožbe po izteku roka. Z zatrjevanjem, da sodišče ne bi smelo upoštevati okoliščine prejemanja socialne pomoči, pritožnica izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje v postopku odločanja o ustavni pritožbi. Pritožničine navedbe glede upoštevanja motiva za storitev kaznivega dejanja pa tudi niso take, da bi vzbudile dvom glede spoštovanja domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

7.Ker je ustavna pritožba zoper odločitev Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora prepozna in ker niso podani pogoji za njeno obravnavanje po tretjem odstavku 52. člena ZUstS, je bilo treba ustavno pritožbo tudi v tem delu zavreči.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve in druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Predsednica senata dr. Mirjam Škrk