Jedro

V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se izpodbija z revizijo, odpravljena odločba tožene stranke in v tem obsegu vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek. Če upravno sodišče pravnomočno odpravi izpodbijani upravni akt in vrne zadevo v ponovni postopek, se bo postopek pred upravnim organom nadaljeval in končal z aktom, ki ga bo mogoče izpodbijati v novem upravnem sporu pred upravnim sodiščem, zato podvajanje možnosti sodnega varstva pred upravnim sodiščem s sočasnim revizijskim postopkom pred Vrhovnim sodiščem ni dopustno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper prvostopenjsko sodbo je tožena stranka po odvetniku dne 30.10.2008 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s tem, da gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo. Priglaša stroške revizije.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US RS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo sklep Univerze v X., Fakultete za ... z dne 20.4.2007, in zadevo vrnilo Senatu fakultete za ... Univerze v X. v ponoven postopek ter odločilo o stroških postopka. S citiranim sklepom je v.d. dekan Fakultete za ... Univerze v X. ustavil postopek za izvolitev tožnika v naziv izredni profesor za področje Y. V obravnavani zadevi je bila torej s pravnomočno prvostopenjsko sodbo odpravljena odločba tožene stranke. Če se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1) in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni, vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti in pravni koristi tožeče stranke v upravnem sporu še ni (dokončno) odločeno. Za take primere je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočne sodbe določeno, da mora pristojni organ postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30 dneh od vročitve prvostopenjske sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka) zaključiti z izdajo nove odločbe. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe vložena revizija ne more zadržati (1. odstavek 84. člena ZUS-1).

V 4. odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji vrhovnega sodišča upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima za to utemeljene razloge, kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Takšnemu stališču pritrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Če upravno sodišče pravnomočno odpravi izpodbijani upravni akt in vrne zadevo v ponovni postopek, se bo postopek pred upravnim organom nadaljeval in končal z aktom, ki ga bo mogoče izpodbijati v novem upravnem sporu pred upravnim sodiščem, zato podvajanje možnosti sodnega varstva pred upravnim sodiščem s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo ne zadošča. Glede na navedeno je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB3, 45/2008, ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1), revident sam nosi svoje stroške revizijskega postopka.