Jedro

Ker revizijsko sodišče pravilnosti materialnopravnih izhodišč sodišča druge stopnje ne more presojati, pritožbeni razlog po 2. odstavku 30. člena ZDSS-1 pa je v pritožbi le naveden, ni pa obrazložen, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek v višini 10.140,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2006 dalje do plačila (1. odstavek izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (2. točka izreka), odločilo pa je tudi, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka (3. točka izreka).

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je bila izpodbijana sodba izdana na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek presojalo na podlagi določbe 2. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 s spremembami in dopolnitvami), ne da bi pred tem posebej ugotavljalo, ali so sploh izpolnjeni pogoji za uporabo te specialne določbe, zato je bilo priznanje odškodnine na tej pravni podlagi preuranjeno. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je v konkretnem primeru sploh podan dejanski stan po določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. V ta namen bo dokazno ocenilo listine v sodnem in upravnem spisu, vpliv tožnikovega ravnanja in dejstev, ki so se ugotavljali v drugih postopkih, na postopek za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno, po potrebi bo po uradni dolžnosti skladno z načelom materialne resnice in preiskovalnim načelom zaslišalo tožnika in pridobilo sodni spis opr. št. Ps 288/2004 oz. izvedlo še druge dokaze za popolno in pravilno razjasnitev dejanskega stanja. V primeru, da bo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ne gre za dejanski stan po določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, bo moralo odškodninsko odgovornost tožene stranke presojati po določbi 1. odstavka 276. člena ZPIZ-1 in ugotavljati obstoj temeljnih elementov odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava.

Tožnik se je zoper sklep sodišča druge stopnje pritožil. Glede na to, da bi moralo sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno izvesti že izvedene dokaze in ponovno zavzeti pravno stališče do izvedenih dokazov, pri čemer so vsi izvedeni dokazi listinski, je mnenja, da je sodišče druge stopnje, s tem ko je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kršilo določbo 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04). Navajal je, da bi iste dokaze lahko ponovno izvedlo tudi sodišče druge stopnje, kar bi bilo tudi bolj ekonomično in hitro ter predlagal, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v meritorno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Pri tem lahko na podlagi 3. odstavka tega člena sodišče druge stopnje na obravnavi ponovi že izvedene dokaze ali izvede nove dokaze, ki so potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, in opravi druga procesna dejanja, s katerimi se odpravijo ugotovljene bistvene kršitve postopka.

Zoper sklep o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v novo sojenje je na podlagi določbe 2. odstavka 30. člena ZDSS-1 dovoljena pritožba, ki pa mora biti obrazložena. Pri odločanju o pritožbi Vrhovno sodišče ugotavlja, ali so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče druge stopnje v skladu z določbami 30. člena ZDSS-1 na obravnavi samo ustrezno dopolniti ali ponoviti dokazni postopek, utemeljene, ne more in ne sme pa se opredeljevati do že sprejetih dokaznih zaključkov in materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča. Predmet spora je zahtevek za odškodnino zaradi zamude tožene stranke pri izdaji odločbe. Sodišče druge stopnje je navedlo, katera dejstva je treba ugotoviti za odločitev o takem zahtevku, če se ga obravnava kot zahtevek na podlagi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje le zaključilo, da so ta dejstva podana, ne da bi sploh dokazno ocenilo kakšne dokaze. Že za odločitev na podlagi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 gre torej za primer, ko sodišče prve stopnje dokaznega postopka o pravno relevantnih dejstvih sploh ni izvajalo in dokazne ocene o pravno relevantnih dejstvih nima. O odškodninski odgovornosti po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1 sodišče prve stopnje še ni odločalo, ker se je postavilo na stališče, da gre za odškodninsko odgovornost po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. Ker revizijsko sodišče pravilnosti takih materialnopravnih izhodišč sodišča druge stopnje ne more presojati, pritožbeni razlog po 2. odstavku 30. člena ZDSS-1 pa je v pritožbi le naveden, ni pa obrazložen, je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da določb 30. člena ZDSS-1 ni mogoče razlagati na način, kot da pomenijo splošno uvedbo pritožbene obravnave oz. popolno prepoved vračanja v novo sojenje. V primerih, ko bi bila obravnava pred sodiščem druge stopnje povezana s praktično celovito ponovitvijo postopka z vsemi dokazi, izvedba pritožbene obravnave namreč ne bi bila smotrna.