Jedro

Pravica do zasebnosti je pravica do skritosti osebnega življenja. Skrito naj bo vse, kar spada v osebno in družinsko življenje in kar posameznik ne želi, da se odkrije ali ima interes na tem, da se ne odkrije (podrobneje v Finžgar, Osebnostne pravice , str. 122). Informacija, ki jo je objavila toženka je nedvomno takšna, da je tožnica imela interes, da se ne odkrije. Zato je za odločitev o tem zahtevku ugotavljanje, ali je informacija v članku resnična ali ne, nepomembno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila toženka dolžna v 15 dneh tožnici plačati 19.987.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila. Sodišče je tožnici naložilo, da je dolžna v 15 dneh toženki povrniti pravdne stroške v znesku 452.116,00 SIT. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da ji je bilo deloma onemogočeno sodelovanje v postopku. Razpis narokov je bil namreč takšen, da iz opravičljivih razlogov ni ustrezal njenemu pooblaščencu, sodišče pa je kljub pisni vlogi in ustnih zaprosilih vztrajalo, da se narok opravi na dan, ko pooblaščenec ni mogel sodelovati. Pritožnica poudarja, da je njeno zaslišanje najpomembnejše za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvedba dokaza z zaslišanjem tožnice ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče je z opisanim ravnanjem kršilo pravila pravdnega postopka, na naroku, ki se ga tožnica ni udeležila, izvedlo ključne dokaze in izdalo sodbo. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z oglasi v Salamonovem oglasniku in na internetnih straneh so po prepričanju pritožnice nepravilni. Predloženi oglasi ne odražajo nelegalne dejavnosti, pa tudi tožničine identitete ne, ter ne predstavljajo nujno prostitucije. Sodišče identitete osebe, ki je naročila oglase, ni niti poskušalo ugotoviti, ampak je zgolj sledilo zatrjevanju toženke, da je bila tožnica imetnica v oglasih navedenih telefonskih številk, kar se je ugotovilo na podlagi izpiskov iz Mobitela in tožničinih dopisov Mobitelu. Imetništvo številk mobilnih telefonov ne dokazuje njihove dejanske uporabe; nič inkriminiranega tudi ni, če se mobilni aparati posojajo. Tožnica meni, da je njena korespondenca z Mobitelom stvar individualnega pogodbenega razmerja, kot takšna pa poslovna skrivnost, ki je bila prekršena s tem, ko so bile listine posredovane toženi stranki. Izvajanje takšnih dokazov je po prepričanju pritožnice protipravno. Enako velja za telefonske številke, za katere naj bi imela tožnica sklenjeno naročniško razmerje pri Mobitelu. Za ta dokaz tožnica ni vedela, zato ni bilo potrebe, da bi pojasnjevala, zakaj je potrebovala telefone. Tožnica je res naročnica spornih številk, vendar je bilo to le formalnega značaja, saj je tako želela pomagati prijateljici, hrvaški državljanki, ki v Sloveniji ni mogla skleniti naročniškega razmerja. V zvezi s tem pritožnica predlaga dokaz. Na internetni strani, kjer je tožnica prepoznala fotografijo za svojo, se ne poudarja prostitucija. Poleg tega je internet odprt in dostopen v tolikšni meri, da vsakdo lahko preko njega posreduje kar želi, čeravno so to fotografije drugih. Zaključek sodišča prve stopnje, da takšna objava pomeni tudi privolitev tožnice za objavo, je napačen. Tožnica je od upravljalca strani zahtevala odstranitev svojih fotografij, takoj ko je za objave zvedela. Tožničin tožbeni zahtevek je nujno obravnavati po pravnih merilih in ne po kriterijih moralnosti. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožnice tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Ključni dokaz na katerega sodišče opira svojo sodbo, so neimenovani anonimni novinarjevi viri. Res je, da je novinar upravičen ščititi svoje vire informacij. Sodišče pa ne more opreti sodbe le na besedo nekoga, ki trdi, da je njemu nekdo drug nekaj povedal. Sodba se opira na izpovedi prič, pri čemer je ena od prič uslužbenec toženke, druga priča pa ima od toženke neposredne koristi. Izpoved omenjenih prič ni kredibilna. Izpoved priče R. B. je sama s seboj v nasprotju, neprepričljiva in provokativna. Iz nje pa je mogoče zaključiti, da dobro pozna M. M., saj ima njegovo GSM številko očitno v spominu. Priča R. B. se ukvarja z erotično fotografijo, od toženke je gotovo imel koristi, saj razgovora o njegovem umetniškem delu zelo verjetno ne bi želel objaviti noben tiskan medij v Sloveniji; pred pričanjem pa ga je objavila prav toženka. Iz izpovedi priče M. M., avtorja spornega članka pa izhaja, da je smisel njegovega pisanja rušenje tabujev in javno govorjenje. Pritožnica poudarja, da negativne vrednostne sodbe učinkujejo med bralci in postanejo negativne v trenutku, ko jih bralci kot takšne opredelijo, ne meneč se pri tem na avtorjevo vrednotenje pojava o katerem piše. Morda se avtorju prostitucija zdi poklic, ki je družbeno zaželjen. Omemba imena in priimka tožnice pa ni bilo sprejeto kot pozitivna vrednostna sodba. Uporaba njenega imena in priimka ni dopustna kot sredstvo za rušenje tabujev. Tožnica je v tožbi zatrjevala nastanek dveh vrst škode. Zaradi spornega članka je namreč izgubila dohodek zaradi prekinitve ekskluzivne pogodbe z agencijo F. ter zaradi prekinitve poslovnega razmerja z revijo Playboy. Zaradi grobega posega v njeno osebno integriteto in zasebnost pa ji je nastala tudi nematerialna škoda. Sodišče prve stopnje se z nastankom škode sploh ni ukvarjalo, ampak je le zaključilo, da škoda ni nastala. Pritožnica meni, da ni razvidno, kako je sodišče prišlo do takšne ugotovitve, saj materialne škode ni niti ugotavljalo. Glede nematerialne škode pa se je sodišče postavilo na napačno stališče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, na kakšen način je sodišče ugotovilo, da se da na podlagi fotografij v reviji Playboy zaključiti, da je tožnica pristala na to, da se jo etiketira kot profesionalno prodajalko ljubezni oz. da se njeno javno pojavljanje da opredeliti kot "novokomponirana pornografija". Sodišče omenjene revije ni vrednostno presojalo, očitno je sledilo navedbi toženke, da so tožničine fotografije v reviji Playboy čista pornografija. Takšno stališče je napačno. Ugotovitev sodišča, da je tožnica zgolj s tem, da je za plačilo dovolila objavo svojih golih fotografij v reviji, ki je specializirana in dostopna vsakomur, postala javna osebnost do te mere, da jo lahko prizadene kdorkoli, da nima čustev in zato ne more biti prizadeta v svoji osebnosti in integriteti je napačna. Tudi če se fotografira gola, to še ne pomeni, da bi morala trpeti opredeljevanje svoje osebnosti kot moralno zavržne, kar termin pornografija v slovenskem prostoru nedvomno pomeni. Oglasi v Salomonovem oglasniku so tajni, tožničino ime v njih ni bilo nikjer omenjeno, sodišče se ni niti spuščalo v presojo, ali je tožnica omenjene oglase dejansko objavila. V obrazložitvi izpodbijane sodbe, niti v spisu, ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval trditev, da so bili v oglasniku objavljeni oglasi tožničini. Pa tudi, če bi to bili njeni oglasi, je napačen zaključek, da jih je objavila javna oseba. Nasprotno, iz objave dokazov je razvidna želja po anonimnosti. Tudi pri nastopanju javnih oseb v javnosti, obstojijo določena merila. Res je, da so takšne osebe bolj podvržene kritikam javnosti, škoda pa jim kljub temu lahko nastane. Tudi novinar je odgovoren za škodo, ki jo je z neresničnimi trditvami in žalitvami povzročil javni osebi. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na Kazenki zakonik, namesto na Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožnica proti toženki ne vodi kazenskega postopka, pač pa uveljavlja odškodnino na podlagi ZOR, ker ji je toženka škodo dejansko povzročila. Obstaja tudi vzročna zveza med nastalo škodo in dejanjem toženke. Tudi če bi tožnica dejansko bila prostitutka (kar ni), ji Ustava RS zagotavlja človekove pravice, kot tudi pravico do povračila škode, ki ji je nastala zaradi posega v njeno zasebnost. S člankom, ki ga je objavila M. so bile kršene tožničine osebnostne pravice, kar pomeni nedovoljen poseg v človekovo osebnostno sfero. Objavljeni tekst ima zgolj namen tožnico prikazati kot prostitutko, o njej javno govoriti in označiti njeno pojavo v medijih kot pornografijo. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da v članku ni mogoče zaznati ničesar protipravnega. Zaradi navedenega pritožnica predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred drugim senatom. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. V pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni storilo. Omenjena kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem; torej če je bilo kršeno načelo obojestranskega zaslišanja oz. kontradiktornosti. Sodišče je v skladu z omenjenim načelom dolžno strankam v pravdnem postopku nuditi možnost, da sodelujejo v postopku. Takšna možnost je bila tožnici dana. Sodišče prve stopnje jo je namreč o naroku dne 9.6.2000 obvestilo na naroku dne 7.6.2000, na katerem je bila prisotna tožnica osebno, pa tudi odvetnik T. S. kot substitut njenega pooblaščenca. Tožnici torej možnost obravnavanja pred sodiščem ni bila odvzeta z nezakonitim postopanjem sodišča. Pritožbena trditev, da so bili na spornem naroku izvedeni ključni dokazi, pa je protispisna. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe: - 34. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), ki zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva; 35. člena URS po kateri je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic in 39. člena URS, ki zagotavlja svobodo izražanja misli..., tiska in drugih oblik javnega obveščanja ter vsakomur zagotavlja pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes; - 17. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah po kateri se nikomur ne sme nihče samovoljno ali nezakonito vmešavati v zasebno življenje, v družino, v stanovanje ali dopisovanje in ga tudi ne nezakonito žaliti ali škodovati njegovemu ugledu; - 1. odstavka 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki se na podlagi 8. člena URS uporablja neposredno in po kateri ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja ter - 1. odstavka 200. člena ZOR po kateri za pretrpljene...duševne bolečine zaradi...razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti...prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Omenjene določbe je sodišče prve stopnje uporabilo zmotno, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo ugotovljeno nepopolno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti izvedbe dokazov glede tožničine korespondence z Mobitelom ter imetništva številk mobilnih telefonov. Dejstvo, da gre za podatke iz poslovnega razmerja, ne preprečuje izvedbe takšnih dokazov. V nadaljevanju obrazložitve pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na tiste pritožbene navedbe, ki so v tej fazi postopka odločilnega pomena. Škodni dogodek v obravnavani zadevi je objava članka z naslovom "Novokomponirana pornografija" v katerem avtor članka piše, da je tožnica "...baje profesionalka...profesionalna prodajalka ljubezni". Tožnica v tožbi zatrjuje, da je bila zaradi te objave zgrožena in prizadeta ter da gre za grob poseg v njeno osebno integriteto in zasebnost, grozi ji posmeh sovrstnikov in študijskih kolegov; toženka pa je tudi poizvedovala o tožničinih osebnih zadevah. Človekova osebnost je v razmerju med posamezniki pred protipravnimi posegi varovana v raznih smereh, v raznih lastnostih, atributih in manifestacijah, varujejo pa jo osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je pojasnilo zakaj sporni članek, ki ga je objavila toženka, ne predstavlja protipravnega posega v osebnostno pravico do dostojanstva oz. časti in dobrega imena. Pri presoji ali je toženka z objavo članka na nedovoljen način posegla v tožničino pravico do osebnega dostojanstva (oz. časti in dobrega imena) je pomembno, da se ugotovi, ali navedbe v članku temeljijo na resničnih dejstvih in ali toženka z njimi obravnava vprašanja, pomembna za javnost. Če gre za navajanje dejstev, ki so sama zase za toženko neugodna, pa je pravilno ugotavljanje, ali je podan tudi namen žalitve ali zaničevanja. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se je v tem delu oprlo na izpoved avtorja članka, da takšen namen v obravnavani zadevi ni bil podan. Sodišče prve stopnje se je (razen glede naslova spornega članka) natančno ukvarjalo z vprašanjem ali navedba v članku temelji na resničnem dejstvu. V tem delu je pravilno ocenilo dosedaj izvedene dokaze in pritožbeno sodišče, kljub nasprotnim pritožbenim trditvam, takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje zaenkrat (tožnica namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zaslišana) sledi. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo ali predstavlja objavljena informacija dejstvo, pomembno za javnost, kar bi moralo ugotoviti glede na določbo drugega odstavka 39. člena URS. Pritožnica tudi utemeljeno opozarja, da sodišče zaključka, da ji škoda zaradi posega v osebnostno pravico do časti in dobrega imena ni nastala, ni obrazložilo. Bistvena pomanjkljivost izpodbijane sodbe pa je v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanega posega v tožničino zasebnost. Čeprav v teoriji obstajajo razhajanja glede tega ali "gre za več osebnostnih pravic, pri katerih gre za razne manifestacije pravice osebnosti" ali za "splošno osebnostno pravico", je (predvsem glede na trditveno podlago tožbe) nedvomno preozko stališče sodišča prve stopnje, ki je obravnavano zadevo presojalo le v luči pravice do časti in dobrega imena, ki varuje le enega od segmentov človekove osebnosti. V skladu z zgoraj citiranimi predpisi je izrecno varovana tudi osebnostna pravica do zasebnosti oz. osebnega življenja (kot jo opredeljuje Finžgar). V URS je osebnostna pravica do zasebnosti povzdignjena na raven temeljne pravice in je kot takšna lahko omejena le s pravicami drugih in v primerih, ko to dopušča ustava (tretji odstavek 15. člena URS). Smisel omenjene pravice je predvsem v tem, da prepoveduje vsak napad na intimnost zasebnega življenja. Pravica do zasebnosti je pravica do skritosti osebnega življenja. Skrito naj bo vse, kar spada v osebno in družinsko življenje in kar posameznik ne želi, da se odkrije ali ima interes na tem, da se ne odkrije (podrobneje v Finžgar, Osebnostne pravice, str. 122). Informacija, ki jo je objavila toženka, je nedvomno takšna, da je tožnica imela interes, da se ne odkrije. Ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevaje tožničino trditev, da škodni dogodek predstavlja tudi poseg v njeno osebnostno pravico do zasebnosti, je zato za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti v obravnavani zadevi nepomembno ugotavljanje ali je informacija v članku resnična ali ne. Četudi bi tožnica dejansko bila profesionalna prodajalka ljubezni, bi objava te informacije predstavljala poseg v njeno zasebnost. Kršitev pravice do zasebnosti je namreč podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva osebnega življenja, ne glede na to, ali to lahko škodi njegovemu ugledu ali časti. Res pa vsak poseg v zasebno življenje še ni kršitev pravice do zasebnosti. Pravica do zasebnosti namreč ni neomejena, absolutna pravica. Iz dejstva, da je človek družbeno bitje, sledi, da se ne more povsem izogniti temu, da se tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo osebno življenje. Tako je npr. zajamčena svoboda tiska in drugih oblik javnega obveščanja (prvi odstavek 39. člena URS), pa tudi pravica vsakogar, da je obveščen o dogodkih, ki so pomembni za njegovo življenje in delo, in o vprašanjih pomembnih za skupnost (drugi odstavek 39. člena URS). Pri tem pride do kolizije pravic. Zato teorija poudarja, da je pri odločanju katera med ustavnima pravicama (pravica do svobode javnega obveščanja ali pravica do zasebnosti) ima prednost, treba izhajati iz načela tehtanja interesov, načela sorazmernosti med posegom in ciljem in načela prepovedi prekomernih posegov v pravico (primerjaj 18. člen EKČP). Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje ima javnost glede določenih kategorij oseb večji interes, da se seznani z dogodki iz njihovega zasebnega življenja. Gre za tako imenovane osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost oz. javne osebnosti. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem, ko je privolila v objavo svojih fotografij v reviji Playboy, postala javna osebnost. Vendar pa tudi pri teh veljajo določene omejitve. Zahteva po spoštovanju zasebnosti se avtomatično zmanjša le za toliko, kolikor posameznik sam vstopi v javno življenje oz. v stik z drugimi zavarovanimi interesi. Zato bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti v kakšnem obsegu je tožničin vstop v javnost zmanjšal njeno pravico do spoštovanja zasebnosti. Tudi pri javni osebnosti je namreč mogoče seči v zasebno življenje le kolikor je to v zvezi z javnim življenjem. Pomembno pa je tudi, da mora biti interes javnosti, da se seznani z določenimi informacijami iz zasebnega življenja javne osebnosti, upravičen oz. utemeljen. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi takšnega interesa ni presojalo. Pritožbeno sodišče poudarja, da je upravičen samo interes, da je javnost obveščena o dejstvu ali dogodku. Ne sme se težiti za tem, da se zadovolji radovednost, želja po senzaciji (natančneje tudi: Polajnar-Pavčnik, Nekateri civilnopravni vidiki varstva pred posegi v človekovo zasebnost). Pritožnica utemeljeno opozarja, da tudi želja po rušenju tabujev ne more biti opravičilo za kršitev osebnostne pravice. Glede vseh opisanih dejstev je torej dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje ostalo neugotovljeno. Utemeljene pa so tudi pritožbene trditve v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo premoženjske škode. Sodišče prve stopnje se s predpostavkami za obstoj odškodninske odgovornosti za zatrjevano premoženjsko škodo zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni ukvarjalo. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava dokazni postopek dopolniti, kot je bilo nakazano v obrazložitvi sklepa; škodni dogodek oceniti tudi v luči osebnostne pravice do zasebnosti oz. na zgoraj opisan način ugotoviti ali je bila z ravnanjem toženke protipravno kršena tožničina pravica do zasebnosti. Nato bo moralo ugotoviti ali je tožnica dokazala, da ji je nastala škoda (posebej glede premoženjske in nepremoženjske škode), ali obstaja vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem toženke ter ali je podana odgovornost toženke (gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom). Glede nepremoženjske škode pa bo moralo sodišče prve stopnje (predvsem z zaslišanjem tožnice) ugotoviti ali so podane predpostavke iz 200. člena ZOR, torej ali okoliščine primera, zlasti pa stopnja duševnih bolečin in njihovo trajanje opravičujejo prisojo denarne odškodnine ter ugotoviti kakšna bi bila pravična denarna odškodnina. Po tako dopolnjenem postopku pa bo moralo sodišče o tožbenem zahtevku v celoti ponovno odločiti. Pritožnica ne navaja nobenega razloga, ki bi utemeljeval odločitev v smislu določbe 356. člena ZPP, to je odreditev, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom, zato pritožbeno sodišče takšnemu predlogu ni sledilo.