Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da se dolg iz naslova odpravnin tožniku in tožnicam poravna pod pogoji iz prisilne poravnave. V skladu s 160. členom ZFPPIPP za terjatve tožnika in tožnic, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave, ne veljajo pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave do insolventnega dolžnika (tožene stranke). To pomeni, da potrjena prisilna poravnava ne vpliva na terjatve tožnika in tožnic iz naslova odpravnin, nastalih po dnevu začetka prisilne poravnave, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku in tožnicam odpravnine v zneskih, razvidnih iz točk I, II, III, IV in V izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje zahtevke tretje in pete tožnice je zavrnilo (točka VI izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku in tožnicam njihove stroške postopka v višini, kot izhaja iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka (točka VII izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi ugoditve tožbenemu zahtevku prvega tožnika prekoračilo trditveno podlago. Tako je sodišče samo raziskovalo morebitne pravne prednike tožene stranke brez ustreznih navedb in dokazov prvega tožnika. Zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nepravilen je zaključek sodišča, da se prvemu tožniku pri izračunu odpravnine upošteva celotno obdobje zaposlitve od 1975. leta dalje. Takšen zaključek ne izhaja iz predložene pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni dokazal delovne dobe od leta 1975 dalje, zato je upravičen le do že izplačane odpravnine. Tudi druge tožnice niso zatrjevale ne predložile ustreznih dokazov glede dolžine delovne dobe. Zgolj sporazum, ki se ni izvršil, ne more biti podlaga za odločitev sodišča. Tožena stranka meni, da je sama določila vrstni red poplačila, kljub temu pa je sodišče prejeta plačila upoštevalo glede na najstarejšo zapadlo obveznost. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka v postopku prisilne poravnave. Zato se dolgovi poravnajo v skladu s sklepom sodišča o prisilni poravnavi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik in tožnice so na pritožbo odgovorili. Predlagali so zavrnitev pritožbe in priglasili stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvami o njenih pravnih prednikih prekoračilo trditveno podlago prvega tožnika. Trditvena (in dokazna) ponudba prvega tožnika je bila glede dolžine delovne dobe pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zadostna. Prvi tožnik je namreč v pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2013 navedel, da je bil od zaposlitve leta 1975 pri podjetju A. do 26. 10. 2012 brez prekinitev zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Dokazni predlogi (fotokopijo delovne knjižice in zaslišanjem tožnika) so bili torej ustrezno trditveno podprti. S tem je nasprotni stranki omogočil, da razpozna, katero konkretno življenjsko dogajanje trditve zadevajo, in ji tako omogočil preverjanje resničnosti zatrjevanih dejstev. Pritožbenim navedbam glede kršitve razpravnega načela zato ni mogoče pritrditi.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika in predložene fotokopije delovne knjižice pravilno ugotovilo dolžino delovne dobe v skupnem trajanju 36 let in 7 dni, torej celotno obdobje od leta 1975, v katero je treba šteti tudi obdobje zaposlitve v invalidskem podjetju. Na drugačno presojo ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, da takšen dejanski zaključek ne izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnje spremembe) ne določa, da je potrebno trajanje delovne dobe pri pravnih prednikih vnesti v pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je za prvega tožnika pripravila osnutek dogovora o poravnavi obveznosti iz naslova odpravnine z upoštevanjem 35 let delovne dobe, zato je nerazumljivo pritožbeno prizadevanje po upoštevanju obdobja njegove zaposlitve le od 1. 8. 2010 dalje.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da imajo tožnice pravico do odpravnine na podlagi veljavno sklenjenih dogovorov o poravnavi obveznosti s toženo stranko. Zato v zvezi z višino njihovih zahtevkov ni bilo potrebno ugotavljati skupne delovne dobe pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih ter višino povprečne plače. Pritožbene navedbe, da je sodišče o njihovih zahtevkih odločalo brez ustrezne trditvene podlage in dokazov o dolžini delovne dobe, se torej izkažejo za neutemeljene.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče upoštevati vrstni red poplačila, ki ga je določil dolžnik. Tožena stranka je del dogovorjenega zneska iz naslova odpravnin četrti tožnici B.B. in peti tožnici C.C. plačala z zamudo. Z delnim poplačilom je tožena stranka najprej poplačala obresti in šele nato del glavnice. Neplačani del odpravnin skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi sta tožnici uveljavljali s tožbo pred sodiščem. Ob upoštevanju določbe 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka z delnim plačilom najprej poplačala obresti in šele nato del glavnice.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da se dolg iz naslova odpravnin poravna pod pogoji iz prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadaljnji), da za terjatve tožnika in tožnic, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave, ne veljajo pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave do insolventnega dolžnika. ZFPPIPP namreč v 160. členu določa, da pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave, določene v pododdelku 4.3.2. tega zakona, nastanejo za vse terjatve upnikov do insolventnega dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, če ni v drugem odstavku tega člena določeno drugače (zavarovane in prednostne terjatve ter izločitvene pravice). Navedeno pomeni, da potrjena prisilna poravnava ne vpliva na terjatve tožnika in tožnic iz naslova odpravnin, nastalih po dnevu začetka prisilne poravnave, to je po 10. 10. 2011. 11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnik in tožnice pa sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).