Jedro

Za pojem propagande ali agitacije je konstitutivnega pomena, da gre pri tem za poskus vplivanja na večje skupine ljudi oz. na kar se da mnogo ljudi.

Izrek

Zahtevi obsojenega D.Ž. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 25.5.1949, v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu z dne 20.7.1949, spremeni tako, da se obsojeni D.Ž. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprosti obtožbe, da je v zadnjih mesecih vabil posamezne tovariše v svoje stanovanje, da bi poslušali tuje radijske postaje, ki so prenašale obrekovanje zoper našo državo, da je tudi on sam pogosto poslušal in prenašal različna poročila, da ni potrebno kopanje kanala Donava - Tisa, ker je to le ukaz maršala Tita, da v našem vodstvu ni vse v redu, da nas upravičeno kritizirajo države ljudske demokracije in da ne verjame našemu tisku, vse navedeno pa z namenom, da bi demoraliziral naše borce in posamezne voditelje, ker pravi, da so vsa obrekovanja zoper našo državo verjetna, ker večinoma govori resnico, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje sovražne propagande po 9. točki ZKLD.

Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani, navedeno v uvodu, je bil D.Ž. spoznan za krivega kaznivega dejanja sovražne propagande po 9. členu ZKLD in mu je sodišče prve stopnje izreklo kazen 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom in 4 leta izgube državljanskih pravic. Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu je na pritožbo zagovornika s sodbo z dne 20.7.1949 sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na 6 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo čina.

Obsojeni D.Ž. je dne 30.12.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri navaja, da ravnanje, ki se mu je očitalo, ni predstavljalo kaznivega dejanja sovražne propagande, temveč le kritiko nepravilnosti, ki so se dogajale v državi.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker po zakonodaji, ki je bila v veljavi v času, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil D.Ž. obsojen, ni bilo kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi 9. člena ZKLD je bilo moč storiti kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo le s tako propagando ali agitacijo, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. V opisu dejanja v izreku prvostopne sodbe ni očitka, da bi obsojenec izvajal propagando ali agitacijo, ki bi vsebovala kakršenkoli poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, ampak se obsojencu izrecno očita le namen "demoraliziranja borcev in voditeljev". Tudi način, na kakršnega naj bi bilo storjeno očitano kaznivo dejanje, po oceni vrhovnega sodišča ne predstavlja izvršitve očitanega kaznivega dejanja. Za pojem propagande ali agitacije je konstitutivnega pomena, da gre pri tem za poskus vplivanja na večje skupine ljudi oziroma na kar se da mnogo ljudi. Opis dejanja govori o tem, da je obsojenec v zadnjih mesecih vabil posamezne tovariše v svoje stanovanje k poslušanju tujih radijskih postaj in da je sam pogosto poslušal in prenašal različna poročila. Posamezne izjave v osebnih pogovorih, izražanje osebnega mnenja o družbenih razmerah, pa tudi kritiziranje družbenih razmer v takšnih pogovorih ne more predstavljati propagande ali agitacije v pomenu, kot se zahteva za obstoj kaznivega dejanja po 9. členu ZKLD.

Ob takšni razlagi je vrhovno sodišče ugotovilo, da iz opisa dejanja izpodbijane sodbe ne izhajajo znaki kaznivega dejanja po 9. členu ZKLD niti znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja po veljavni zakonodaji v času, ko naj bi bilo dejanje storjeno, zato je obsojenca na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določbi 1. odstavka 96. člena ZKP.