Jedro

Navedbe toženke o neverodostojnosti tožnika so premalo obrazložene, da bi se jih dalo preizkusiti, saj toženka ne pojasni, katere so te številne neprepričljive, malo verjetne in kontradiktorne izjave tožnika, razen 10 božjih zapovedi, in se take odločbe ne da preizkusiti.

Iz izpodbijane odločbe, v kateri se toženka opredeljuje do presoje upravičenosti tožnikovega statusa subsidiarne zaščite, izhaja, da se je pri tem naslonila na dokumente, ki jih povzema v elektronskih virih, vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da bi toženka z njimi pred izdajo odločbe seznanila tožnika. S tem mu toženka ni dala možnost, da se glede njih izjavi pred izdajo odločbe. Z navedeno opustitvijo je toženka kršila pravico do izjave tožnika v postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-425/2018/13 (1312-03) z dne 20. 8. 2018 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik, ki je iranski državljan, kot razlog za podajo prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je pred tremi leti začel raziskovati, da bi spremenil vero iz islama v krščanstvo; uradno sicer ni spremenil vere, ker ni imel dovolj informacij, kako bi to lahko storil, pred letom in pol je na Instagramu našel cerkev, ki je na Nizozemskem, vsako nedeljo in torek so oddajali v živo o tem, kako so lahko spremeni vero, in sicer v farsi jeziku, govoril je nek duhovnik A.A. Tožnik mu je pisal, da želi spremeniti vero, in duhovnik mu je posredoval številko, da ga lahko pokliče preko Whatsapp, pogovarjala sta se, duhovnik je prebral molitev, da ga očisti vseh grehov in da bi se lahko čimprej krstil. O krščanstvu je razlagal vsepovsod, tudi v službi, kjer se je sprl s stranko. Eden od sodelavcev mu je dejal, da ta stranka dela za glavnega muftija. Ko je bil naslednji dan v službi, je k njemu prišel sodelavec in mu povedal, da je prišla stranka iz prejšnjega dne skupaj z dvema osebama, ki sta v tajni službi, in da misli, da ga želijo ujeti ter da mora zbežati, tako je odšel skozi zadnja vrata domov. Sodelavec ga je poklical na poti in mu dejal, da sta osebi s tajne službe dobili vse njegove dokumente in domač naslov. Doma je hitro vzel vse stvari in odšel v Teheran. Na poti ga je klicala žena in mu rekla, da je domov prišla tajna služba, vendar jih ni spustila v stanovanje, ker niso imeli sodne odločbe. Rekli so ji, da se mora naslednji dan zglasiti na policijski postaji, v kolikor se mož ne vrne domov. To je storila in rekla, da ne ve, kje se nahaja ne kam bi lahko odšel, izpustili so jo in ji naročili, da jim mora sporočiti, če bo kaj izvedela. Tožnik pa je na teheranskem letališču našel prijatelja, ki mu je pomagal zbežati iz države.

3. V nadaljevanju obrazložitve toženka obsežno povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Iz njegovih izjav ob vložitvi prošnje in osebnega razgovora je mogoče povzeti, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je spremenil svojo veroizpoved v krščanstvo in da je zaradi navedenega, ker so za njegovo veroizpoved izvedeli preko sodelavca glavnega muftija tudi v tajni službi, moral zbežati in oditi iz države, saj ga je tajna policija že iskala doma. Strah ga je groženj s smrtjo oziroma dolgotrajne zaporne kazni zaradi spremembe veroizpovedi. Na podlagi predložene vojaške izkaznice je toženka ugotovila, da je ugotovljena istovetnost tožnika kot tudi izvorna država prosilca, in sicer Islamska republika Iran. Ugotavlja, da je prosilec za svoje trditve v zvezi z razlogi prošnje za mednarodno zaščito predložil zgolj povezavo do osebnega profila na Instagramu. Ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj je tožnik odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države. V konkretnem primeru glede na navedbe tožnika ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi te lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi, saj toženka dvomi v tožnikove razloge zapustitve izvorne države in posledično v zmožnost predložitve kakršnihkoli dokazil, zaradi česar je presoja teh razlogov v konkretnem primeru precej nebistvena. Glede na odsotnost listinskih dokazov pa so tožnikovo temeljno dokazno sredstvo v postopku priznanja mednarodne zaščite zgolj njegove izjave, zato je prav skladnost podanih izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca. Toženka ugotavlja, da je tožnik podal preveliko število neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in se zgodili dogodki na način, kot jih je tožnik podal. Toženka ugotavlja, da prosilec za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče oziroma po prestopu meje z Republiko Hrvaško, niti ni izrazil namere za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel vse možnosti. V primeru resnične življenjske ogroženosti ne bi izbiral države, ki bi ga zaščitila, kljub navedbam, da mu je bila Nemčija ciljna država. V nadaljevanju toženka pojasnjuje, da je v izjavah tožnika pristojni organ zasledil kar nekaj kontradiktornosti, ki bodo predstavljene v nadaljevanju. Ugotavlja, da tudi okoliščini, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov, kot tudi, da ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, ob tem pa tudi ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil, glede na vse do sedaj znane okoliščine, nista tako relevantni, da bi lahko pomembneje vplivali na oceno verodostojnosti tožnika. Toženka zaključuje, da je podana tožnikova splošna neverodostojnost, navaja pa, da kot bo predstavljeno v nadaljevanju, pa sta ti dve okoliščini skupaj z drugimi razlogi vplivali na oceno verodostojnosti tožnikovih izjav glede posameznih razlogov za priznanje mednarodne zaščite. V nadaljevanju toženka pojasnjuje, da je tožnik neprepričljiv v svojih navedbah, te pa so tudi malo verjetne, in sicer, da se že od leta 2015 izobražuje v krščanstvu, ne pozna 10 zapovedi, kar je eden od temeljev krščanstva, in če se že s krščanstvom seznanja od leta 2015, bi jih prav gotovo moral poznati. Iz tožnikovih navedb je moč sklepati, da je ta sprejel krščanstvo zgolj na duhovni ravni in da sprememba vere ni pristna, ampak je spremembo vere zgolj izkoriščal za namen lažje pridobitve statusa begunca. Toženka sumi, da je tožnikov profil na Instagramu, kreiran leta 2015, zgolj eden od načinov lažje pridobitve mednarodne zaščite in sumi, da je tožnik že dalj časa nameraval zapustil Iran in v Nemčiji zaprositi za mednarodno zaščito. Objave na Instagramu so zgolj preslikava misli, slik in podobno z religiozno vsebino in tožnik ne širi lastnih idej in misli v povezavi s krščanstvom. Tako so ravnanja tožnika v povezavi z vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. 4. Toženka tudi ocenjuje, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanjem z zanimanjem za krščansko vero. Na podlagi različnih izjav tožnika v povezavi z ogroženostjo v izvorni državi tožnik dvomi, da so se njemu v resnici zgodili. Če bi povzročili življenjsko grožnjo, bi jih prav gotovo, če bi se v resnici zgodili, tožnik moral umestiti v razloge ogroženosti in jih opisati precej podrobneje, vendar jih ni. Ni predložil niti poskusil predložiti domnevnega vabila na policijsko postajo, ki mu je bilo posredovano na domač naslov in ki naj bi ga osebno prevzela njegova soproga. Ugotavlja, da tožnik ni izpolnil pogojev, določenih v tretjem odstavku 21. člena ZMZ-1, njegovi razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni in tožnik subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal kot notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Tako pri tožniku obstaja notranja kot tudi zunanja nekonsistentnost, zato toženka ugotavlja, da tožniku ni mogoče verjeti, njegove izjave so malo verjetne in ugotavlja, da splošna verodostojnost tožnika ni ugotovljena. Toženka tudi ugotavlja, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanjem in zanimanjem za krščansko vero, temveč samo domnevno in z ničemer dokazano iskanje s strani tajne službe. Tožnik v Iranu ni širil vere na način, da bi spreobračal muslimane in da svoje spremembe veroizpovedi, čeprav na duhovni ravni, ni javno razkril. Glede na tožnikove navedbe glede verskih aktivnosti tožnikova sprememba vere ni dokazljiva, temveč tožnik navedbe glede spremembe veroizpovedi zgolj izkorišča v namen lažje pridobitve statusa begunca. Tožnik je tudi navedel, da je povezan s krščansko mrežo Mohabat, iz katerega pa ni razvidno, da bi iranske oblasti izvrševale smrtno kazen zaradi spremembe veroizpovedi ali širjenja vere. Tako ugotavlja, da so imele dejavnosti in ravnanje tožnika v povezavi s sprejetjem krščanske veroizpovedi od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1, toženka pa ugotavlja v povezavi s tožnikovimi navedbami težav, ki naj bi jih imel ob vrnitvi v izvorno državo, da ni upravičen do podelitve statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena ZMZ-1. Ker ni prišlo do dejanske spremembe vere pri tožniku, temveč zgolj na duhovni ravni, tožnik v izvorni državi ni bil podvržen preganjanju. Toženka ugotavlja, da ni razlogov preganjanja v tožnikovem primeru, zato je logična nadaljnja ugotovitev o neobstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem in s tem nepotrebnosti ugotavljanja lastnosti preganjanja.

5. V nadaljevanju toženka pojasnjuje, zakaj tožnik ni upravičen do statusa subsidiarne zaščite. Sklicujoč se na različne vire tožena stranka ugotavlja, da je večina šiitskih pravnih strokovnjakov sprejela stališče, da je smrtna obsodba posledica za tistega, ki se odreče islamu. Iranski kazenski zakonik ne vključuje odpovedi islama med kazniva dejanja, vendar so po ustavi obsodbe za versko odpadništvo še vedno možne. Če ni zapisanega zakona, se mora sodnik sklicevati na načelo islamskega prava (167. člen Iranskega kazenskega zakonika, kar potrjuje 220. člen istega zakona). Iranski kazenski zakonik vsebuje tudi člene, ki omogočajo sodni pregon na podlagi kritiziranja prevladujoče veroizpovedi. Najpomembnejše med njimi je bogokletje, za katerega kazen je smrt tako kot za versko odpadništvo. Ovadbe le zaradi verskega odpadništva se le redko končajo na sodišču, kaj šele, da bi koga obsodili. Spreobrnjenim v krščansko vero grozijo aretacije, vendar so smrtne obsodbe po šeriatskem pravu za odpadništvo ali bogokletje zanje skrajno redke. Po podatkih Poročevalca ZN za človekove pravice v Iranu je bilo na začetku leta 2015 aretiranih vsaj 92 krščanskih spreobrnjencev. Po podatkih iranskega dokumentacijskega centra za človekove pravice so izmed političnih zapornikov v državi 256 izmed njih aretirali iz verskih razlogov. Od leta 2010 je bilo glede na ocene aretiranih skupno 500 kristjanov. Sicer ni zanesljivih podatkov o številu kristjanov, ki so bili aretirani, ker mnogi po aretaciji nočejo javno spregovoriti. Dejansko število je višje od tistega, o katerem poročajo mediji po podatkih krščanskih organizacij v Iranu. O številnih množičnih aretacijah kristjanov in zatiranju evangeličanskih cerkva so poročali v več iranskih mestih, zlasti v prvih mesecih 2012. Enkrat so takrat aretirali na ducate vernikov v cerkvah na domu, toda večino so kmalu potem izpustili. Tudi za božič leta 2014 so v cerkvah na domu potekale znane „Božične racije“. Potekale so tudi na veliko noč. Aretirane običajno po kratkem času izpustijo, pogosto pa od njih zahtevajo, da se odrečejo javnim krščanskim dejavnostim. Pustijo jih v negotovosti glede možnih ovadb zoper njih. V mnogih primerih jih sploh ne ovadijo. Večino aretiranih med racijo v cerkve in na domu izpustijo čez par dni brez uradne obtožbe. Ljudi, ki so bili priprti dolgo časa, lahko izpustijo proti varščini brez uradnih ovadb zoper njih. Namen podaljšanega pripora je prestrašiti spreobrnjence, da bi prenehali s svojo dejavnostjo in jih prisiliti k sodelovanju z oblastmi na primer kot ovaduhi. Ni na razpolago podatkov o vračanju krščanskih spreobrnjencev v Iran, na splošno pa se meni, da bodo verjetno imeli težave, zlasti, če bodo skušali pridobivati nove vernike ali javno izražali svoja verska stališča. Ker je toženka ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1, toženka ocenjuje, da iz istega razloga tožnik tudi ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne oblike zaščite na podlagi 1. alineje 28. člena ZMZ-1. Prav tako tožena stranka ugotavlja, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka tudi ugotavlja, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Če bi tak spopad potekal, bi mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali.

6. Tožnik v tožbi izpostavlja glede toženkine navedbe, da je tožnik podal preveliko število neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, da v odločbi toženka omeni zgolj eno dejstvo, na podlagi katerega meni, da tožnik ni v resnici spremenil vere, in sicer to, da tožnik ni poznal 10 božjih zapovedi, ostalih „številnih neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav“ pa toženka ne navede, tako tožnik ne more vedeti, katere tožnikove navedbe ima v mislih toženka in se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Pri 10 božji zapovedi pove, da so bili viri o krščanstva v Iranu omejeni, tožnik je lahko bral določene informacije na internetu, vendar pa ne obstaja nikakršen pouk o krščanstvu, kjer bi bila osnove vere strukturno obrazložene in mu 10 božjih zapovedi ni bilo predstavljenih kot nekaj tako pomembnega, da bi si jih moral zapomniti. Sicer pa je znal razen tega vprašanja odgovoriti na vsa ostala vprašanja v zvezi s krščansko vero. Tožnik je poleg že omenjenega poznavanja nauka o krščanski veri, praznikov, molitve predložil tudi druge dokaze, ki kažejo na njegovo povezanost s krščansko vero (Instagram profile, različne elektronska sporočila iz Mohabat.tv in Youversion Persian Baptist Church). Tožnik ne vidi nikakršne vzročne povezave med tem, pa ker ni objavil na Instagramu svojih misli, to pomeni, da je svoj Instagram profil odprl preračunano. Svojih lastnih idej ni širil, ker se je o veri šele učil in skušal pridobiti relevantne informacije, ki v Iranu niso bile lahko dostopne, o katoliški veri ni vedel dovolj, da bi lahko oblikoval lastne ideje in misli, zato ne objavljanje svojih idej na Instagramu ne more pomeniti, da njegova sprememba vere ni pristna. Priložil je tudi dokaz o tem, da je vero tudi dejansko spremenil preko spletne strani Mohabat. Drugi odstavek 30. člena ZMZ-1 govori o dejavnostih prosilca od odhoda iz izvorne države, tako da sum tožene stranke, da je tožnik odprl svoj Instagram profil zgolj z namenom ustvariti pogoje za mednarodno zaščito, sploh ne spada pod domet tega člena, saj je tožnik Instagram profil odprl že v Iranu in ne gre za dejavnost od odhoda iz izvorne države. Tožnik je natančno opisal dogodke, ki so mu povzročili življenjsko grožnjo, in sicer dogodek v službi, navedel je, o čem točno je tekel spor, kaj se je zgodilo naslednji dan, obisk tajne policije na domu, žena pa v tistem trenutku ni razumela, da mora vabilo hraniti hkrati kot dokaz. Žena sedaj živi pri svoji mami in se v stanovanje ne vrača več. Tako glede zaprosila za mednarodno zaščito navaja, da je zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče, saj je v Slovenijo vstopil 28. 2. 2018, bil naslednji dan opažen s strani varnostnika, bil po prihodu policijske patrulje in izpolnitve registracijskega lista 2. 3. 2018 prepeljan v Azilni dom v Ljubljani, kjer je 5. 3. 2018 podal formalno prošnjo. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko so kamion odprli policisti, da pa je bila formalna prošnja podana šele 5. 3. 2018, ne gre očitati tožniku, temveč trajanju postopkov podaje prošnje za azil. Glede utemeljenega strahu pred prihodnjim preganjanjem, da v Iranu ni širil vere na način, da bi spreobračal muslimane in da svoje spremembe veroizpovedi, čeprav na duhovni ravni, ni javno razkril, navaja, da je to v nasprotju z 1.b odstavkom in drugim odstavkom 10. člena Kvalifikacijske direktive, ki ju je (po mnenju generalnega pravobranilca v zadevi C-56/17) treba razlagati tako, da prosilcu za mednarodno zaščito, ki se sklicuje v podporo svoji vlogi na nevarnost preganjanja zaradi vere, ni potrebno utemeljiti svojih navedb v zvezi s svojim verskim prepričanjem s predložitvijo izjave ali dokumentov glede vseh elementov pojma vere, kakor je le-ta opredeljena v členu 10 (1) (b) Kvalifikacijske direktive. Še posebej ni potrebno, da prosilec prikaže, da je svojo versko prepričanje izražal v javni sferi. Tožnik svoje spremembe veroizpovedi ni ravno skrival, krščanstvo je javno zagovarjal pred svojimi prijatelji in sodelavci in kar 12 ljudi mu je dejansko sledilo in jim je pomagal, da so tudi sami spremenili vero. Poleg tega organi pri obravnavi prošnje za priznanje statusa begunca od prosilca ne morejo utemeljeno pričakovati, da se bo po vrnitvi v izvorno državo verskim dejanjem odpovedal. Tožnik sledi pravoslavni1 verski izpovedi in se je nedavno tudi krstil. Tako ni upravičeno pričakovati, da bo ob vrnitvi v Iran prenehal s širjenjem krščanske vere. Res da se je krstil v Sloveniji šele 21. 8. 2018, dan po izdaji izpodbijane odločbe, vendar pa je tožnik že 1. 8. 2018 toženko pisno obvestil, da že več mesecev obiskuje evangeličansko cerkev v Ljubljani in se pripravlja na krst. Toženka je bila torej s tem dejstvom, da bo tožnik v bližnji prihodnosti krščen, seznanjena. Toženka pa je po sodni praksi dolžna preveriti, ali bo tožnik zaradi krsta preganjan v izvorni državi. Glede presoje subsidiarne zaščite tožnik opozarja, da mu toženka ni posredovala poročila o izvorni državi pred izdajo sodbe, da bi se do njih opredelil, s tem pa mu je bila kršena pravica do izjave. Vseeno pa glede na pridobljeno dokumentacijo toženke ugotavlja, da vse informacije govorijo o tem, da je sprememba vere kaznivo dejanje in da ljudem, ki spremenijo vere, po zakonu grozi smrtna kazen, ki sicer v praksi ni velikokrat dejansko izvršena (kar pa ne pomeni, da nevarnost dejansko ne obstaja) in pa aretacija, ki pa se v praksi dejansko izvaja. Sklepanje toženke, da iz preučenih poročil ne izhaja, da bi tožniku ob vrnitvi grozila smrtna kazen, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen, je torej neutemeljeno. Toženka citira tudi načela, vendar teh načel ne prenese na dejansko stanje primera in na podlagi teh načel ne naredi nikakršnega zaključka, teh argumentov ni moč preizkusiti. Tretji odstavek 5. člena Kvalifikacijske direktive določa, da se lahko zavrne status begunca le v primeru naknadnih prošenj in govori le o statusu begunca ne pa o statusu subsidiarne zaščite, toženka pa je zavrnila tožnikovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito in tudi status subsidiarne zaščite. Gre za nepravilno implementacijo Evropske direktive in se toženka glede statusa subsidiarne zaščite ne bi smela opreti na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1. Tožnik predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo sodbo, v kateri se tožniku prizna status begunca, podrejeno pa, da odpravi odločbo toženke in zadevo vrne v ponovno odločanje.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

8. Tožba je utemeljena.

9. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Toženka je ugotovila, da v tožnikovem primeru niso podani pogoji za priznanje nobenega od teh dveh statusov, pri čemer med drugim ugotavlja, da je tožnik podal preveliko število neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in se zgodili dogodki na način, kot jih je podal tožnik. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka navaja, da je v izjavah tožnika zasledila kar nekaj kontradiktornosti, ki bodo predstavljene v nadaljevanju. V nadaljevanju pa predstavi tožnikovo nepoznavanje 10 božjih zapovedi.

10. Tožnik med drugim očita toženki, da v odločbi (razen nepoznavanja 10 božjih zapovedi) ni navedeno, katere so tiste izjave tožnika, ki so neprepričljive, malo verjetne in kontradiktorne. S to tožbeno navedbo se sodišče strinja. Čeprav je toženka v nadaljevanju odločbe omenila tožnikovo nepoznavanje 10 božjih zapovedi (ki samo za sebe po mnenju sodišča ne more biti dovolj za sprejem ocene o neverodostojnosti tožnika, da bi pa njegovo neverodostojnost toženka gradila zgolj na tem dejstvu, pa toženka niti ne zatrjuje, saj se sklicuje na številne neprepričljive, malo verjetne in kontradiktorne tožnikove izjave), pa ni v izpodbijani odločbi predstavila preostalih „številnih neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav“, zaradi katerih ugotavlja, da je podana neverodostojnost tožnika in zaradi katerih ugotavlja, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočen z resno škodo, kot jo določa 2. alineja 28. člena ZMZ-1. Tako so navedbe toženke o neverodostojnosti tožnika premalo obrazložene, da bi se jih dalo preizkusiti (saj toženka ne pojasni, katere so te številne neprepričljive, malo verjetne in kontradiktorne izjave tožnika, razen že omenjenih 10 božjih zapovedi), in se take odločbe ne da preizkusiti. S tem je toženka storila kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je odločba v tem delu neobrazložena, se je ne da v celoti preizkusiti, zaradi česar je sodišče odločbo odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj zaradi pomanjkljivosti obrazložitve niso bila upoštevana pravila postopka, ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

11. Toženka pa se je tudi pri presoji upravičenosti tožnikovega statusa subsidiarne zaščite oprlo na dokumente oziroma poročila o izvorni državi, ki jih v izpodbijani odločbi navaja z označbo internetnih virov le-teh in ugotavlja, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočen z resno škodo, kot jo določa 2. alineja 28. člena ZMZ-1. Tožnik opozarja, da je s tem toženka storila bistveno kršitev postopka, saj toženka navedenih virov tožniku ni posredovala pred izdajo sodbe, da bi se do njih opredelil, s tem pa mu je bila kršena pravica do izjave. Navedenemu tožnikovemu ugovoru sodišče sledi. Iz izpodbijane odločbe, v kateri se toženka opredeljuje do presoje upravičenosti tožnikovega statusa subsidiarne zaščite, izhaja, da se je pri tem naslonila na dokumente, ki jih povzema v elektronskih virih, vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da bi toženka z njimi pred izdajo odločbe seznanila tožnika. S tem mu toženka ni dala možnost, da se glede njih izjavi pred izdajo odločbe. Z navedeno opustitvijo je toženka kršila pravico do izjave tožnika v postopku, in sicer je s tem toženka kršila 3. točko drugega odstavka 237. člen ZUP, zato je sodišče tudi iz tega razloga izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj zaradi kršitve pravice do izjave strank v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

12. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi že navedenih obeh kršitev pravil postopka, se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

13. Tožnik je predlagal v navedeni zadevi tudi razpis glavne obravnave. ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi gre prav za tak primer. Na podlagi prve alineje 2. točke 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona (kot v konkretni zadevi), pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, kar velja tudi za obravnavano zadevo.

14. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Tožnik sicer v tožbi dvakrat navede, da je pravoslavec, sodišče pa ugotavlja, da gre za pomoto pri zapisu tožbenih navedb njegove svetovalke za begunce, saj dejansko tako v podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru tožnik vseskozi govori o tem, da je spremenil vero v krščansko vero, obiskuje pa tudi evangeličansko cerkev, že v Iranu pa je preko internetu sledil batistični cerkvi, zato sodišče ugotavlja, da je šlo pri zapisu „pravoslavni“ verski izpovedi za pomoto in bi moralo namesto pravoslavni biti napisano „protestantski“ verski izpovedi.