22. 9. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude A. in B. C., oba Č. D., ki ju zastopa Odvetniška družba Ketler & Partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 22. septembra 2022

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 35. in 36. člena Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (Uradni list RS, št. 70/2000) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnika vlagata pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 36. člena Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju ZZNPOB), ki prepoveduje razpolaganje z neuporabljenimi zgodnjimi zarodki ter njihovo izročitev komurkoli. V zvezi z možnostjo izročitve neuporabljenih zarodkov pobudnika izpodbijata tudi 35. člen ZZNPOB, ki ureja dopusten rok hrambe takih zarodkov in zapoveduje njihovo uničenje po izteku tega roka. Izpodbijani določbi sta po mnenju pobudnikov v neskladju z 2., 3.a, 8., 14., 35., 51., 53. in 55. členom Ustave, 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), 7. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016) ter s Pogodbo o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU).

2.Pobudnika navajata, da sta zakonca, ki sta državljana Č. D., v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor (v nadaljevanju UKC Maribor) pa imata na podlagi ZZNPOB zamrznjenih šest zarodkov. Stara sta 48 let, postopka umetne oploditve pa naj še ne bi mogla izvesti, ker ima pobudnica diagnosticiranega raka na dojki in vnos zarodkov doslej ni bil mogoč. Pobudnika navajata, da so zarodki zamrznjeni že od januarja 2012, zato jih bodo, kot v priloženem dopisu pojasnjuje UKC Maribor, v letošnjem letu v skladu s tretjim odstavkom 35. člena ZZNPOB pustili umreti. Že januarja 2022 je namreč potekel absolutni rok 10 let za njihovo hrambo. Pobudnika pojasnjujeta, da sta že leta 2018 na UKC Maribor naslovila pobudo, naj vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za enkratni iznos zarodkov v drugo državo na podlagi Pravilnika o pogojih in postopku za uvoz in izvoz ter vnos in prenos človeških tkiv in celic (Uradni list RS, št. 47/18). Pobudnika sta namreč svoje življenjske in poslovne aktivnosti prenesla v Republiko Estonijo, zato sta želela tam nadaljevati tudi s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo. Poleg tega naj bi na ta način rešila problem z zakonsko omejitvijo roka hrambe zarodkov v Republiki Sloveniji. UKC Maribor je kot stranka upravnega postopka (kot upravljalec z zarodki) vložil navedeno zahtevo, ki jo je Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (v nadaljevanju Agencija) v upravnem postopku zavrnila z odločbo. UKC Maribor je na Ministrstvo za zdravje vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena. Upravna organa sta namreč presodila, da prepoved izročitve zarodkov v smislu 36. člena ZZNPOB pomeni tudi absolutno prepoved njihovega izvoza.

3.Glede pravnega interesa pobudnika navajata, da je njun položaj primerljiv z zadevami, v katerih je Ustavno sodišče kljub zahtevi po izčrpanju pravnih sredstev pobudnikom priznalo pravni interes, ker od pobudnikov ni bilo mogoče pričakovati, da bi izdajo posamičnega akta izzvali tako, da bi ravnali v nasprotju s prisilnimi predpisi, oziroma tako, da bi se izpostavili nesprejemljivemu pravnemu tveganju.[1] Pobudnika menita, da bi moralo Ustavno sodišče iz enakih razlogov tudi v njunem primeru šteti, da izpodbijani določbi učinkujeta neposredno. Pobudnika zaradi nepopravljivih posledic, ki naj bi nastale s prepovedjo izvoza neuporabljenih zarodkov in uničenjem zarodkov zaradi poteka dopustnega roka hrambe, predlagata zadržanje izpodbijane ureditve do odločitve Ustavnega sodišča in prednostno obravnavo pobude.

B.

4.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

5.Izpodbijani 36. člen ZZNPOB ne učinkuje neposredno. Kot izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve, je v zvezi z izdajo dovoljenja za iznos zarodkov predviden poseben upravni postopek pri Agenciji. Vlagatelj zahteve in s tem stranka upravnega postopka je sicer zavod, ki hrani zarodke, in ne osebi, od katerih zarodki izvirajo. Pobudnika torej nista aktivno legitimirana, da bi s svojo zahtevo sprožila postopek za izdajo dovoljenja za izvoz zarodkov, saj z zarodki sama ne moreta razpolagati. Vendar pa iz okoliščin obravnavane zadeve izhaja, da je bil v konkretnem primeru navedeni upravni postopek za izdajo dovoljenja na zahtevo upravičenega vlagatelja (UKC Maribor) začet. Ko je tako, pa sta imela pobudnika možnost, da bi se po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – v nadaljevanju ZUP) zaradi varstva svojega pravnega interesa (tudi človekovih pravic) v postopek vključila kot stranska udeleženca.[2] Že med upravnim postopkom na prvi stopnji bi lahko na podlagi 142. člena ZUP zahtevala priznanje udeležbe (s postopkom sta bila seznanjena, saj je bila zahteva za izdajo dovoljenja vložena na njuno pobudo).[3] Tudi če s postopkom ne bi bila seznanjena, bi lahko po izdaji odločbe Agencije v roku, ki je tekel za pritožbo UKC Maribor, zahtevala vročitev prvostopenjske odločbe, zoper katero bi se lahko nato tudi sama pritožila.[4] Po izdaji odločbe Ministrstva za zdravje bi jima bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v upravnem sporu.[5] Z izčrpanjem opisanih pravnih sredstev pobudnika ne bi ravnala v nasprotju s prisilnimi predpisi, niti se ne bi izpostavila nesprejemljivemu pravnemu tveganju. Ker navedenih pravnih sredstev pobudnika nista izkoristila, jima pravnega interesa za izpodbijanje 36. člena ZZNPOB ni mogoče priznati.

6.V okoliščinah obravnavane zadeve neposredno ne učinkuje niti 35. člen ZZNPOB. Pobudnika sicer navajata, da je absolutni rok hrambe zarodkov nesorazmerno kratek in da ne omogoča prilagajanja konkretnim okoliščinam (npr. bolezni enega od zakoncev, zaradi katere uporaba zarodkov (še) ni mogoča). Vendar iz navedb v pobudi izhaja, da pobudnika ustavno skladnost ureditve roka hrambe izpodbijata le posredno. Ne nasprotujeta ureditvi roka kot taki (za postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo v Republiki Sloveniji), temveč dolžino roka (in posledično uničenje zarodkov zaradi poteka roka) problematizirata le v povezavi z nameravanim izvozom zarodkov v Republiko Estonijo. Primarno si pobudnika torej prizadevata le za to, da bi dosegla razlago, po kateri bi bil izvoz zarodkov mogoč. Rok hrambe pa izpodbijata zato, da se zarodki ne bi medtem uničili (ohranitev zarodkov po poteku roka je torej le sredstvo za dosego izvoza, sicer pa pobudnikov slovenska ureditev roka hrambe ne moti, saj postopkov oploditve v Republiki Sloveniji ne nameravata več nadaljevati).[6] Glede na navedeno bi bil pravni interes za izpodbijanje 35. člena ZZNPOB v okoliščinah obravnavane zadeve pobudnikoma lahko priznan le, če bi izkazala pravni interes za izpodbijanje 36. člena ZZNPOB.

7.Glede na navedeno pobudnika ne izkazujeta pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti 35. in 36. člena ZZNPOB. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo. O predlogih za zadržanje izpodbijane ureditve in prednostno obravnavo zadeve Ustavno sodišče zaradi sprejema končne odločitve ni posebej odločalo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Accetto in Svetlič.

dr. Matej Accetto Predsednik zanj dr. Rok Čeferin Podpredsednik

[1]Pobudnika se pri tem sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-192/16 z dne 7. 2. 2018 (Uradni list RS, št. 15/18, in OdlUS XXIII, 2) ter na sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-194/17 z dne 22. 3. 2018, št. U-I-40/17 z dne 18. 12. 2019 in št. U-I-83/20 z dne 16. 4. 2020.

[2]Po 43. členu ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec).

[3]Prvi odstavek 142. člena se glasi: "Če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem pisni sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljena pritožba, ki zadrži izvršitev sklepa." Možnost zahtevati priznanje udeležbe v upravnem postopku velja tudi za stranskega udeleženca (peti odstavek 142. člena ZUP).

[4]Drugi odstavek 229. člena ZUP se glasi: "Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba."

[5]Status stranke v upravnem sporu je sicer pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

[6]Na str. 6 pobude pobudnika navajata, da sta "spremenila svoje prebivališče na naslov izven Slovenije in ne moreta nadaljevati zdravljenja v Sloveniji". Premestitev v Republiko Estonijo (oziroma v drugo državo v okviru Evropske unije) naj bi jima omogočila nadaljevanje zdravljenja in razširitev družine v državi, ki jima je bližja glede na njuno središče življenjskih interesov.