Jedro

1. Nepotrebno (in tudi neprimerno) navajanje konkretnih sodb nekega vrhovnega sodišča v podkrepitev lastne pravne presoje, je le nepotrebna ilustracija te pravne presoje, ne pa bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

2. Pri presoji delne oprostitve objektivno odgovornega upravljalca sedežnice zaradi krivdne malomarnosti uporabnika sedežnice (člen 177/3 ZOR) je pri uporabniku treba vzeti kot izhodišče običajno skrbnost, ki bi jo v taki situaciji pokazal povprečno skrben človek, pri upravljalcu pa upoštevati, da opravlja pridobitno dejavnost. Zato je presojo uporabnikovega krivdnega prispevka k škodnemu dogodku treba opraviti z vsebinsko primerljivo prilagoditvijo, kot je potrebna tedaj, ko si pri deljeni krivdni odgovornosti stojita nasproti presoja običajne skrbnosti (člen 18/1 ZOR) in presoja skrbnosti dobrega strokovnjaka (člen 18/2 ZOR).

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodbi druge in prve stopnje v obsodilnem delu tako delno spremenita, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 440.844,50 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri zamudnih obresti in sicer: od zneska 64,50 SIT za čas od 1.5.1989 do plačila, od zneska 74,00 SIT za čas od 1.5.1989 do plačila, od zneska 325,50 SIT za čas od 1.11.1989 do plačila, od zneska 380,50 SIT za čas od 1.12.1989 do plačila in od zneska 440.000,00 SIT za čas od 16.10.1991 do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

V presežku do zneska 881.689,00 SIT se tožbeni zahtevek zavrne." Pravdni stranki in stranski intervenient trpijo vsak svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati 617.208,30 SIT odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe dne 1.1.1989 na ..., ko je seskočil s sedežnice tožene stranke. Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožnikova škoda nastala zaradi obratovanja sedežnice kot nevarne stvari, vendar s 30 % tožnikovim krivdnim prispevkom k nastanku škode. Pri odmerjeni celotni zahtevani odškodnini 881.689,00 SIT zato pripada tožniku plačilo 70 % navedenega zneska.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbe tožnika in tožene stranke ter stranskega intervenienta kot neutemeljene in v celoti potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je tako dejanske ugotovitve kot pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo tožeča in tožena stranka. Obe reviziji sta pravočasni.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri stališču, da v ugotovljenem njegovem ravnanju ni podlage za ugotovitev njegovega soprispevka k nastanku škode in za 30% odškodninsko razbremenitev objektivno odgovorne tožene stranke. Tožnikovo ravnanje namreč za toženo stranko ni bilo nepredvidljivo. Tožnik predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da bo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno.

Tožena stranka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da ni obravnavalo bistvene pritožbene trditve o tem, zakaj je tožnik zanesljivo vedel, da sedežnica več ne obratuje. Očita mu tudi nedovoljeno sklicevanje na tri sodbe tujega sodišča. Opozarja na dejanske ugotovitve o tožnikovem ravnanju in vztraja pri stališču, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, ko je ugotovljena delna odškodninska odgovornost tožene stranke. Podrejeno meni, da je ta odgovornost kvečjemu 10 %. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi v preostalem delu.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnikoma vlagatelja in Javnemu tožilcu R Slovenije (člen 390 ZPP). Nasprotnika na vloženo revizijo nista odgovorila, javni tožilec pa se o revizijah ni izjavil. Tožnikova revizija ni utemeljena. Revizija tožene stranke je delno utemeljena, kolikor terja presojo, da je tožnik sokriv za obravnavano škodo do ene polovice (in ne le do 30 %), medtem ko je v preostalem delu neutemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijski očitki tožene stranke v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je mdr. ugotovilo, da na spodnji postaji sedežnice v času, ko sta tožnik in njegova žena prišla do nje, ni bilo nikogar več. Tega dejstva sodišče druge stopnje ni drugače ugotovilo, ampak ga je sprejelo kot del dejanske podlage svoje pravne presoje. Zato sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz člena 354.1 v zvezi s členom 375.1 ZPP), ko se v izpodbijani sodbi ni izrečno ukvarjalo s pritožbenimi trditvami tožene stranke, da na spodnji postaji sedežnice ni bilo žive duše, da je tožnikova žena trkala na okno spodnje postaje in da je iz tega treba napraviti sklep, kako sta tožnik in njegova žena tudi iz te okoliščine zanesljivo vedela, da sedežnica ne obratuje več. Opozoriti je treba v tej zvezi še na nadaljnje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel, da sedežnica obratuje do 16.30, z ženo pa sta prišla na spodnjo postajo nekaj minut pred 16.30; ter da sedežnica uradno neha obratovati za smučarje ob 16.00. Tudi te dejanske ugotovitve je sodišče druge stopnje upoštevalo kot podlago svoje pravne presoje.

Tudi drugi konkretni očitek tožene stranke na račun procesnih kršitev (brez formalne opredelitve kršitve), da se je namreč sodišče druge stopnje nedovoljeno sklicevalo na sodne odločbe sodišča tuje države (Vrhovnega sodišča Bosne in Hercegovine), ni utemeljen. Ne šele po osamosvojitvi Slovenije, tudi že prej ni bilo nobene podlage za sklicevanje sodišča na konkretne sodbe vrhovnih sodišč pri utemeljevanju lastne pravne presoje. Sodbe Vrhovnega sodišča R Slovenije niso pravni vir. Sodbe vrhovnih sodišč drugih republik SFRJ pred osamosvojitvijo Slovenije so seveda še manj mogle biti pravni vir (vse v sodbi druge stopnje citirane sodbe so iz let 1984-86). Situacija po osamosvojitvi Slovenije je glede tega samoumevna. Vendar pa je nepotrebno (in tudi neprimerno) navajanje konkretnih sodnih odločb nekega vrhovnega sodišča v podkrepitev lastne pravne presoje le nepotrebna ilustracija te pravne presoje, ne pa bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Ni utemeljeno revizijsko stališče tožene stranke, da sama ustavitev sedežnice ni predstavljala nikake nevarnosti za tožnika (zaradi česar naj bi bilo neutemeljeno stališče sodišča druge stopnje, da ni mogoče pripisati v tožnikovo krivdo dejstva, da se je poskušal s pomočjo zvezanih bund spustiti s sedežnice). Odločilna je presoja, da je škodni dogodek v pravno upoštevni vzročni zvezi z obratovanjem sedežnice, s katero je upravljala tožena stranka. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je sporna sedežnica obratovala za smučarje do 16.00 (kakor je bilo že prej povzeto) in da je bilo tožniku znano, da preneha obratovati ob 16.30. Že iz teh dveh konkretnih dejanskih ugotovitev se vidi izhodišče za pravilno presojo obravnavanega škodnega dogodka: eno je (s strani tožene stranke določeni, "uradni") čas obratovanja sedežnice za njene uporabnike, drugo je obratovanje sedežnice kot nasprotje mirujočega stanja sedežnice. Ves čas, dokler pogonske naprave sedežnice premikajo transportno vrv z nanjo pripetimi sedeži, ne more biti dvoma, da sedežnica (kot ena izmed žičniških naprav po 2. členu Zakona o varnosti na žičnicah in vlečnicah, Ur.l. SRS 17/81) obratuje. Nobenega dvoma tudi ni, da je obratujoča sedežnica nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ 29/78-57/89, v zvezi s členom 4.1 Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS 1/91-I). Vzročna zveza med nevarno stvarjo in škodo, ki je nastala v zvezi z njenim obratovanjem, se domneva, dovoljeno pa je dokazovati, da te vzročne zveze ni (člen 173 ZOR). Iz ugotovljenih dejstev, ki so obvezna podlaga pravne presoje revizijskega sodišča (člen 385.1 ZPP), ni mogoča presoja, da je tožena stranka dokazala neobstoj pravno upoštevne vzročne zveze med obratovanjem sporne sedežnice v trenutku, ko je tožnik nanjo sedel, in tožnikovo poškodbo, do katere je prišlo, ko se je tožnik spustil s te sedežnice na tla, potem ko je sedežnica obstala, ker je prenehala obratovati. Prav tako vzročna zveza ni bila v izpodbijani sodbi materialnopravno zmotno pojmovana.

Delno pa je utemeljena revizijska graja tožene stranke, kar zadeva uporabo materialnega prava pri presoji, kako je treba ovrednotiti tožnikov krivdni prispevek k škodnemu dogodku oz. k nastanku obravnavane škode. Ugotovitve o dejanskih okoliščinah, v katerih se je tožnik (skupaj z ženo) usedel na sedežnico, in predvsem tudi o tem, kaj je tožnik tedaj vedel o obratovalnem času sedežnice, narekujejo delno drugačno presojo od tiste, za katero sta se odločili sodišči prve in druge stopnje. Tožnik, ki je pri zaslišanju (l.št. 30 spisa) zase povedal, da je rojen leta 1950 (in je bil torej v času škodnega dogodka star 38 let) in po poklicu avtomehanik, je v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ravnal z večjo stopnjo malomarnosti, kakor je to ocenjeno v izpodbijani sodbi. Čas vstopa na sedežnico (nekaj minut pred 16.30, datum 1. januar, torej zima in obenem čas tik pred znočitvijo), način vstopa (ne po običajnem dohodu, pač pa preko ograje, pri čemer tedaj na vstopni spodnji postaji ni bilo nikogar več) in tožnikova vednost o obratovanju sedežnice (da namreč preneha obratovati ob 16.30) narekujejo po presoji revizijskega sodišča oceno, da je tožnikov krivdni prispevek k nastanku obravnavane škode polovičen. Pri tej presoji revizijsko sodišče opozarja, da je za to presojo treba vzeti kot izhodišče običajno skrbnost, ki bi jo v taki situaciji pokazal povprečno skrben človek (člen 18.1 ZOR), kar zadeva tožnika - in pri tem upoštevati, da je tožena stranka opravljala pridobitno dejavnost, zaradi česar je treba presojo tožnikovega krivdnega prispevka k škodnemu dohodku opraviti z vsebinsko primerljivo prilagoditvijo, kot je potrebna tedaj, ko si pri deljeni krivdni odgovornosti (npr. po členu 178.1 ZOR) stojita nasproti presoja običajne skrbnosti (člen 18.1 ZOR) in presoja skrbnosti dobrega strokovnjaka (člen 18.2 ZOR). Po presoji revizijskega sodišča je torej na podlagi ugotovljenih dejstev tožena stranka uspela dokazati dejansko podlago za razbremenitev odškodninske odgovornosti, ki jo zadene po načelu objektivne odgovornosti za škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno stvarjo (člen 173 ZOR), po določbi člena 177.3 ZOR do ene polovice.

Po vsem doslej obrazloženem se je izkazalo, da je revizija tožene stranke delno utemeljena, namreč kolikor zahteva razbremenitev odškodninske odgovornosti še za nadaljnjih 20 % (kar pomeni ustrezen odstotek po višini neizpodbijane odmerjene tožnikove odškodnine), medtem ko ta revizija v preostalem delu ni utemeljena. V celoti pa je neutemeljena tožnikova revizija. Na tožnikovo grajo uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni potrebno odgovarjati, ker zapisana stališča glede take graje v nasprotni reviziji tožene stranke pomenijo tudi ustrezen odgovor na neutemeljena tožnikov revizijska stališča. Tožniku je bila z izpodbijano sodbo odmerjena odškodnina v celotnem zahtevanem znesku, tj. skupno 880.000,00 SIT za negmotno škodo in skupno 1.689,00 SIT za gmotno škodo. Tožena stranka mu mora po obrazloženem plačati polovico odmerjene odškodnine, tj. skupno 440.844,50 SIT z zamudnimi obrestmi po ustrezni zapadlosti, kakor je bila upoštevana od posameznih zneskov, navedenih v sodbi prve stopnje (višjih zaradi različne odločitve o temelju zahtevka). Podrobnosti so navedene v izreku te revizijske sodbe in jih ni potrebno natančneje obrazlagati. Odločitev o glavni stvari temelji na določbi člena 395.1 ZPP, kolikor je delno ugodeno reviziji tožene stranke, v preostalem delu pa na določbi 393. člena ZPP.

Končni tožnikov uspeh po tej revizijski sodbi je uspeh do ene polovice tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče je pri odločitvi o pravdnih stroških (člen 166.2 ZPP) zato odločilo na podlagi določbe člena 154.2 ZPP, da tako pravdni stranki kot stranski intervenient sami trpijo vsak svoje pravdne stroške. Pravdni stroški tožeče in tožene stranke na prvi stopnji sicer niso bili odmerjeni v enakih zneskih (ampak stroški tožene v nekaj večjem znesku), prav tako pa so toženi stranki tudi na drugi in tretji stopnji nastali delno upoštevni stroški. Toda na drugi strani je tožniku nastal del stroškov povsem neodvisno od uspeha v pravdi (kar je delno upoštevalo že sodišče prve stopnje pri svoji odmeri). Zato ustreza načelu uspeha v pravdi uporaba tiste zakonsko predvidene možnosti odločitve o pravdnih stroških, ki je bila prej navedena in ki je razvidna iz izreka te sodbe.