Jedro

Odlok obravnava le območje in ne konkretne stavbe, zato izrecnih določil za vsak posamični objekt ni, temveč je potrebno narediti konkretno presojo za vsak primer posebej.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki kot investitorju izdal oziroma določil kulturnovarstvene pogoje za rušitev in novogradnjo na naslovu ..., parc. št. 1373/1, 1373/2 in 1374, k.o. ..., po projektni dokumentaciji IDZ št. 16/06 iz meseca junija 2016, ki jo je izdelal A.A., univ. dipl. inž. arh., ki predstavlja poseg v spomenik Maribor - Mestno jedro - cona B (EŠD 424), in sicer je pod I. točko izreka odločil: da je pred rušitvijo obstoječega objekta potrebno izdelati natančne posnetke obstoječega stanja vile; da mora novogradnja v celoti upoštevati gradbeno linijo in mora biti locirana na mestu obstoječe vile; da mora novogradnja upoštevati tlorisne in višinske gabarite obstoječega objekta ...; da mora nov objekt ohraniti obstoječo tipologijo okoliške pozidave - torej eno- do dvostanovanjska vila z vrtom (in ne vila-blok oziroma večstanovanjski objekt); da naj bo novogradnja sodobna vila, zasnovana na osnovni pravokotni talni ploskvi, v tlorisnih dimenzijah obstoječe vile, pri čemer je zasnova tlorisno in višinsko lahko razgibana, vendar na najvišjem delu ne sme presegati višine slemena obstoječe vile ..., prav tako mora biti gabaritno usklajena z objekti v neposredni okolici; da mora biti novogradnja kot celota oblikovana kot kvalitetna sodobna arhitektura, v smislu odraza sodobnih arhitekturnih smernic oziroma arhitekturnega oblikovanja 21. stoletja; da morajo biti barvni toni fasad umirjeni in usklajeni s historičnim ambientom (barvni ton bo določil zavod); da je potrebno ohraniti obstoječe razmerje med pozidanim in nepozidanim prostorom - vrtom - vrt mora ostati nepozidan; da naj bo ograja okoli novogradnje kar v največji meri zasnovana kot zelena ograja, izvedba betonskih oziroma netransparentnih ograj ni dopustna; da morajo biti iz načrta arhitekture razvidni materiali zunanjščine in barva fasad; da mora imeti arhitekt oz. projektant, glede na dejstvo, da se bo poseg izvajal na območju urbanističnega spomenika, ustrezne reference - vsaj dva izvedena projekta znotraj spomeniških območij ali območij kulturne dediščine, za katere je bilo pridobljeno kulturnovarstveno soglasje pristojnega zavoda; ter da se bo tekom gradbeno - zemeljskih del v zvezi z novogradnjo z namenom evidentiranja morebitnih arheoloških ostalin na osnovi 55. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) izvedel konservatorski nadzor, v primeru najdb in pozitivnih arheoloških plasti, ki po obsegu, zahtevnosti ter potrebnem dodatnem času in strokovni ekipi presegajo naravo konservatorskega nadzora, pa se bodo gradbena dela začasno ustavila in znotraj gradbenega okvira opredelile ustrezne nadaljnje zaščitne arheološke raziskave, ki jih zagotovi lastnik oz. investitor. Iz izreka izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da mora biti pričetek del pisno prijavljen Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor (v nadaljevanju zavod), vsaj 10 dni prej, da se bo lahko pravočasno zagotovil strokovni nadzor, ki ga zavod izvaja v okviru svoje redne dejavnosti (II. točka izreka), da morata investitor in odgovorni vodja del v primeru, če se na območju ali predmetu posega najde arheološka ostalina, poskrbeti, da ta ostane nepoškodovana ter na vidnem mestu in v položaju, kot je bila odkrita, o najdbi pa morata najpozneje naslednji delovni dan obvestiti zavod (III. točka izreka), da kulturnovarstveni pogoji prenehajo veljati po poteku dveh let od njihove pravnomočnosti (IV. točka izreka), in da stroški v tem postopku organu niso nastali, investitor pa sam krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe prvostopnega organa izhaja, da je po prvem odstavku 28. člena ZVKD-1 za posege v spomenik in njegovo vplivno območje ter za posege v varstvena območja dediščine treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje, za posege, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje pa se navedeno soglasje izdaja kot projektno soglasje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev. Nadalje tudi izhaja, da je po 29. členu ZVKD-1 pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja potrebno pridobiti kulturnovarstvene pogoje. Prvostopni organ pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru zavod dne 31. 8. 2016 prejel zahtevo investitorja za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev za rušitev in novogradnjo objekta ..., ki predstavlja poseg v spomenik Maribor - Mestno jedro - cona B (EŠD 424), kateri je bila priložena projektna dokumentacija. Investitor načrtuje gradnjo nove večstanovanjske hiše oz. vile-bloka na mestu vile v ulici ... iz leta 1909, ki je delo arhitektov B.B. in C.C., ki ima glede na poslano idejno zasnovo delno pravokotno tlorisno zasnovo, tlorisnih dimenzij cca 25,70m x 16,50 m. Objekt je dvonadstropen z mansardo (P + 2N + M), s pokrito ravno streho, medtem ko ima obstoječa vila pravokoten tloris, tlorisne gabarite 14 m x 10 m, je enonadstropna (P + N), pokriva pa jo dvokapna opečna streha. Nadalje je v obrazložitvi pojasnjeno, da se bo novogradnja nahajala v severozahodnem delu širšega mestnega jedra (cone B), ki je zavarovano kot urbanistični spomenik Maribor - Mestno jedro - cona B (EŠD 424), varstveni režim zanj pa je določen v 5. členu Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor (MUV, št. 5/1992; v nadaljevanju Odlok), in sicer: pri širšem mestnem jedru se varuje pričevalnost raščene urbane strukture, z značilnim uličnim rastrom, gabariti in historično podobo posameznih stavb. Dejavnost mora biti v skladu z značajem mestnega prostora in posameznih stavb. V tem območju so na prostih površinah dovoljene novogradnje, ki se morajo z gabaritnimi omejitvami in zazidalnim rastrom prilagoditi neposrednemu okolju posameznih ambientov. Novi objekti morajo biti funkcionalno in oblikovno usklajeni s historičnim jedrom. Glede na predpisan varstveni režim je zavod izrekel zgoraj naštete kulturnovarstvene pogoje, saj bi bila z gradnjo večstanovanjske vile oz. t.i. vile-bloka okrnjena pričevalnost raščene urbane strukture ulice z značilnim uličnim rastrom in gabariti, posegla pa bi tudi v najpomembnejše varovane vrednote območja, ki se kažejo v tipologiji objektov eno- ali dvodružinskih vil z vrtovi ter s tem s spremenjenim razmerjem med pozidanim in nepozidanim prostorom. Predvideni projekt za navedeni objekt namreč ne upošteva oz. se ne prilagaja okoliški kvalitetni gradbeni strukturi glede tlorisne zasnove, tlorisnih gabaritov in etažnosti, prav tako se z gabaritnimi omejitvami in zazidalnim rastrom ne prilagaja neposrednemu okolju posameznih ambientov ter funkcionalno in oblikovno ni usklajen s historičnim jedrom.

3. Tožeča stranka se je zoper izdane kulturnovarstvene pogoje pravočasno pritožila, ker drugostopni organ o njeni pritožbi ni odločil pa je vložila predmetno tožbo zaradi molka organa. V njej navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in predstavlja kršitev določb ZVKD-1, ter da so določeni kulturnovarstveni pogoji arbitrarni in neskladni z obstoječim dejanskim stanjem v okolici, v sami odločbi pa razlogov za takšno odločitev ni najti. Pojasnjuje, da Odlok ne zahteva, da mora biti nov objekt točno takšnih tlorisnih dimenzij kot obstoječi, prav tako določa, da se mora novogradnja prilagoditi okoliškim objektom in parcelam, ki ležijo v neposredni okolici, ti pa so večinoma večjih dimenzij kot obstoječa hiša. Navaja, da se podatki o dimenzijah iz odločbe ne skladajo z vsebino listin, zaradi česar je napačno ugotovljeno dejansko stanje in podana absolutna bistvena kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V zvezi z urbanistično strukturo in pojavnostjo navaja, da je ta že degradirana na račun raznih vrtnih lop, garaž, parkirišč in nadstreškov, novogradnja, ki ima parkiranje v kleti objekta in okolico, ki je namenjena ozelenitvi, pa je tako bolj skladna z Odlokom. Glede tipologije navaja, da ta ostaja stanovanjska, in da ima obstoječi objekt pet enot, kar dokazuje zvonec/domofon pri vhodnih vratih, ter da naj torej zavod zahteva enako tipologijo, ki je sedaj večstanovanjska, prav tako kot tudi novogradnja. Glede pogojev, ki jih mora izpolnjevati projektant pa navaja, da jih je zavod določil arbitrarno in v nasprotju z načelom enakosti, saj v odločbi niso zahtevane strokovne usposobljenosti, temveč izrecne zahteve, da naj bi bil projektant tisti, ki ima dva realizirana projekta, za katera je bilo izdano soglasje območne enote Maribor.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča, da odgovori na tožbo in dostavi upravne spise ter pojasni, zakaj o zadevi še ni odločeno (drugi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), dne 17. 3. 2017 sodišču odgovorila, da je pri obravnavi pritožbe tožeče stranke ugotovila, da je potrebno na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP postopek dopolniti, zato ji je poslala pisni poziv na izjasnitev, na katerega pa tožeča stranka še ni odgovorila, ter da bo po izteku roka nadaljevala pritožbeni postopek in izdala odločbo. Dne 4. 4. 2017 je nato sodišču posredovala izdano drugostopno odločbo, s katero je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila.

5. V obrazložitvi kot nesporno ugotavlja, da predmetne parcele ležijo v območju spomenika Maribor - Mestno jedro - cona B (EŠD 424) in da je varstveni režim za to območje določen v 8. točki 5. člena Odloka. Navaja, da se strinja s prvostopno obrazložitvijo, da je potrebno ohranjati tipologijo obstoječe okoliške pozidave, ki pa niso stanovanjski bloki, temveč eno-/ do dvostanovanjski objekti. Ocenjuje namreč, da je potrebno zahtevo po prilagajanju novogradenj gabaritnim omejitvam neposrednega okolja razlagati v luči, da se mora predlagana novogradnja primarno prilagoditi gabaritom obstoječega objekta, sporna stavba pa je na zgornji meji tipološke prepoznavnosti vile z vrtom. Glede tlorisnih in višinskih gabaritov pojasnjuje, da je potrebno te gabarite upoštevati, možne tolerance pa presojati ob presoji konkretnega objekta in tudi skozi druge kriterije, predvsem skozi kriterija tipologije in razmerja prostih in pozidanih površin, vendar se v konkretnem primeru strinja s prvostopnim organom, da je novogradnja v gabaritih, kot izhajajo iz projekta, nesprejemljiva, saj bi nadzemni del novega objekta obsegal skoraj 2,5 krat več brutoetažnih površin kot obstoječi. 6. Nadalje je drugostopni organ na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolnil postopek, ker je ocenil, da so bila na prvi stopnji nepopolno oz. nepravilno ugotovljena dejstva glede velikosti in etažnosti obstoječe in predvidene novogradnje. Po vpogledu v podatke o nepremičninah je ugotovil, da prvostopni organ v odločbi sicer ni navedel povsem točnih podatkov o velikosti in etažnosti obstoječega in predvidenega objekta, vendar pa ta manjša odstopanja v površini ne vplivajo na oceno, da je arhitekturna zasnova predlaganega objekta značilna za blokovno gradnjo, ne pa za eno- ali dvostanovanjsko vilo. Predvidena gradnja tako tudi po oceni drugostopnega organa močno odstopa od varovanih vrednot vile v vrtu, tako po tipologiji, gabaritih, kapaciteti in oblikovanju. Pojasnjuje še, da iz podatkov Geodetske uprave izhaja, da je v obstoječem objektu eno stanovanje, koliko stanovanj je dejansko urejenih v hiši pa ni mogoče izpeljati le na podlagi zvoncev ob vhodnih vratih, glede ugovora, da so objekti v neposredni okolici praviloma večjih dimenzij pa, da je na podlagi podatkov Geodetske uprave ugotovil, da je povprečna površina stavb na stiku z zemljo 159 m², površina obstoječega objekta pa 168 m².

7. Glede predpisanih pogojev za projektanta pa se drugostopni organ strinja s tožečo stranko, da izpolnjevanja tega pogoja ni mogoče zožiti le na tiste projekte, ki so pridobili kulturnovarstveno soglasje Območne enote Maribor, vendar ugotavlja, da iz izreka niti ne izhaja, da bi zadostovalo zgolj soglasje Območne enote Maribor, temveč pristojnega zavoda, torej Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine. Ker je po mnenju drugostopnega organa izrek zakonit, je pritožbo tudi v tem delu zavrnil. 8. Sodišče je tožečo stranko z dopisom z dne 12. 4. 2017 pozvalo, naj v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZUS-1 v roku 15. dni sporoči ali je z odločbo zadovoljna oz. ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oz. ali jo razširja tudi na novi upravni akt. Sodišče jo je tudi opozorilo, da če v določenem roku ne bo ničesar izjavila, bo sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 s sklepom postopek ustavilo. Tožeča stranka je dne 11. 5. 2017 sodišču sporočila, da v celoti vztraja pri tožbi ter ustrezno spremenila tožbeni zahtevek.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na razloge v drugostopni odločbi, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporna izdaja kulturnovarstvenih pogojev v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja za rušitev in novogradnjo objekta ..., ki predstavlja poseg v spomenik Maribor - Mestno jedro - cona B (EŠD 424), pri tem pa je nesporno, da navedeni objekt leži na območju urbanističnega spomenika Maribor - Mestno jedro - cona B (EŠD 424).

12. V prvem odstavku 28. člena ZVKD-1 je v zvezi z obravnavano problematiko določeno, da je treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje med drugim tudi za posege v spomenik, njegovo vplivno območje (če to obveznost določa akt o razglasitvi) in posege v varstvena območja dediščine. Kulturnovarstveno soglasje za posege, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, se izdaja kot projektno soglasje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev (tretji odstavek citiranega člena). Pri odločanju o izdaji kulturnovarstvenega soglasja je treba pretehtati razloge za poseg in razloge za ohranitev dediščine v obstoječi obliki. V prid odobritve posega je posebej treba šteti okoliščino, če predlagani posegi omogočajo vzpostavitev trajnih gospodarskih temeljev za ohranitev dediščine (peti odstavek citiranega člena). V 29. členu istega zakona pa je določeno, da je treba pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja pridobiti kulturnovarstvene pogoje, s katerimi zavod določi zahteve, ki jih mora izpolnjevati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ali druga projektna dokumentacija, potrebna za izvedbo posegov, in zahteve glede strokovne usposobljenosti izvajalcev specializiranih del. Nadalje ZVKD-1 v prvi točki drugega odstavka 84. člena določa, da zavod na podlagi javnega pooblastila izdaja kulturnovarstvene pogoje in soglasja za posege v dediščino.

13. 5. člena Odloka v 8. točki „Mariborsko mestno jedro“ najprej določa omejitev območja, nato opis in ovrednotenje območja, nazadnje pa režim varovanja, pri čemer za cono B določa, da je pri širšem mestnem jedru treba čuvati njegovo pričevalnost raščene urbane strukture z značilnim uličnim rastrom, gabariti in historično podobo posameznih stavb. Dejavnost mora biti v skladu z značajem mestnega prostora in posameznih stavb. V tem območju so na prostih površinah dovoljene novogradnje, ki se morajo z gabaritnimi omejitvami in zazidalnim rastrom prilagoditi neposrednemu okolju posameznih ambientov. Novi objekti morajo biti funkcionalno in oblikovno usklajeni s historičnim jedrom.

14. Za presojo sodišča je v obravnavani zadevi bistvena ugotovitev, da je zavod, glede na citirane določbe ZVKD-1 in Odloka pristojen odločati o izdaji kulturnovarstvenih pogojev (in soglasja) za vse posege v območju Mariborskega mestnega jedra, kjer se sporni objekt tudi nahaja. Ne glede na to, ali je za obravnavani poseg (rušitev in novogradnjo) po predpisih, ki urejajo graditev objektov, potrebno pridobiti gradbeno ali kakšno drugo ustrezno upravno dovoljenje, pa je zanj, ker se nahaja v območju spomeniško zaščitenega Mariborskega mestnega jedra, na podlagi 28. člena ZVKD-1, potrebno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in soglasje.

15. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je v primerih, ko je obstoječa gradnja dotrajana in potrebna zamenjave, dopustna le takšna nadomestna gradnja, ki bo v najmanjši meri obremenila prostor. V zvezi s tem je v 8. točki 5. člena Odloka določeno, da se mora novogradnja z gabaritnimi omejitvami in zazidalnim rastrom prilagoditi neposrednemu okolju posameznih ambientov, ter da morajo biti novi objekti funkcionalno in oblikovno usklajeni s historičnim jedrom. V konkretnem primeru je zavod v zvezi s tem ugotovil, da je potrebno ohranjati tipologijo obstoječe okoliške pozidave, ki pa niso stanovanjski bloki, temveč eno- do dvostanovanjski objekti. Iz prvostopne odločbe tožene stranke namreč izhaja, da bi bila z gradnjo večstanovanjske vile oz. vile-bloka okrnjena pričevalnost raščene urbane strukture ulice z značilnim uličnim rastrom in gabariti, takšna novogradnja pa bi posegla v najpomembnejše varovane vrednote območja, ki se kažejo v tipologiji objektov (eno- ali dvodružinske vile z vrtovi) in v spremenjenem razmerju med pozidanim in nepozidanim prostorom, kar bi okrnilo pojavnost ulične celovitosti tega dela ... ulice. Dodatno pa izhaja iz odločbe drugostopnega organa tožene stranke še, da je bistvena prvina varovanega območja, ki se želi ohranjati, prepoznana tipologija zazidave, t.i. „vila v vrtu“, medtem ko sporna novogradnja ni prepoznana niti kot vila niti kot blok, temveč hibrid - kocka, ki postopoma uničuje videz in funkcioniranje vilskih četrti.

16. Upoštevaje navedeno, je neutemeljen tožbeni ugovor, da je zavod arbitrarno določil pogoje, in da razlogi za odločitev niso navedeni. Z doslej povzeto utemeljitvijo obeh upravnih organov, je namreč po presoji sodišča izpodbijana odločitev vsebinsko zadosti utemeljena. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, ko ta pojasnjuje, da so v izpodbijani odločbi obrazložene kvalitete prostora in gradnje, ki se varujejo, ter da Odlok obravnava le območje in ne konkretne stavbe, zato izrecnih določil za vsak posamični objekt ni, temveč je potrebno narediti konkretno presojo za vsak primer posebej. Ker je takšna presoja, glede na izrecne določbe ZVKD-1, v celoti v domeni zavoda kot pristojne strokovne institucije, je nasprotna trditev, da je določitev pogojev v predmetni zadevi arbitrarna, neutemeljena.

17. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da se podatki iz odločbe ne skladajo z listinami. Drugostopni organ je v zvezi s tem namreč, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP, dopolnil postopek in na podlagi vpogleda v podatke o nepremičninah ugotovil, da je stavba na ... na stiku z zemljo velika 168 m², da ima tri etaže in eno stanovanje, in da tako bruto etažna površina stavbe znaša 504 m², pri čemer je upoštevana tudi 100% izraba mansarde. Glede idejne zasnove pa je drugostopni organ ugotovil, da tožeča stranka predvideva izgradnjo objekta velikosti 21,5 m x 16,5 m v 4 etažah nad zemljo (P + 2N + T), kar ob upoštevanju, da je terase etaže izkoriščene približno polovico, in da je v pritličju predvidena tudi pokrita uvozna rampa v velikosti 36 m², kar pomeni, da namerava tožeča stranka pozidati približno 1260 m², in bi tako nadzemni del novogradnje obsegal skoraj 2,5 krat več brutoetažnih površin kot obstoječi. Po presoji sodišča je zato drugostopni organ, ob upoštevanju na novo izračunanih površin in prostorske prezentacije predvidenega objekta, pravilno zaključil, da je arhitekturna zasnova predlaganega objekta značilna za blokovno gradnjo in ne za eno- ali dvostanovanjsko vilo, ter da zato močno odstopa od varovanih vrednot vile v vrtu. Ob tem sodišče posebej poudarja, da ne prvostopni ne drugostopni organ svoje odločitve nista oprla zgolj na dimenzije obstoječega objekta in novogradnje, temveč sta poleg izračunanih površin upoštevala celotno prostorsko prezentacijo predvidenega objekta, torej tako tipologijo in zazidalni raster, tlorisno zasnovo, gabarite, etažnost, kot tudi kapaciteto in oblikovanje ter na tej podlagi zaključila, da novogradnja odstopa od varovanih vrednot vile v vrtu.

18. Neutemeljen je prav tako tožbeni ugovor, da je zahteva, da ima projektant dva izvedena projekta znotraj spomeniških območij ali območij kulturne dediščine, za katere je bilo pridobljeno soglasje pristojnega zavoda, določena arbitrarno in v nasprotju z načelom enakosti. Tožeča stranka namreč meni, da je v odločbi podana izrecna zahteva, da naj ima projektant dva realizirana projekta, za katera je bilo izdano soglasje Območne enote Maribor, česar pa ZVKD-1 ne določa. 19. Sodišče v zvezi s tem ugovorom najprej poudarja, kot je obrazložilo že zgoraj, da je zavod pristojen odločati o izdaji kulturnovarstvenih pogojev, v okviru katerih ima pravico določiti zahteve, ki jih mora izpolnjevati projekt, kot tudi zahteve glede strokovne usposobljenosti izvajalcev (tretji odstavek 29. člena ZVKD-1). Po presoji sodišča je zato izpodbijana odločba glede zahteve, da mora imeti arhitekt oziroma projektant ustrezne reference, in sicer dva izvedena projekta znotraj spomeniških območij ali območij kulturne dediščine, za katere je bilo pridobljeno kulturnovarstveno soglasje pristojnega zavoda, zakonita. Sodišče je prav tako presodilo, da je obrazložitev vsebinsko zadosti utemeljena, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnila, da gre za občutljiv poseg v urbanistično območje, kjer bo potrebno upoštevati zahteve varstvenega režima. Takšna presoja pa je glede na izrecne določbe ZVKD-1 v celoti v domeni zavoda kot pristojne strokovne institucije, zato je nasprotna trditev, da je določitev pogojev v predmetni zadevi arbitrarna, neutemeljena.

20. Glede ugovora tožeče stranke, da je v izpodbijani odločbi podana izrecna zahteva, da naj ima projektant dva realizirana projekta, za katera je bilo izdano soglasje območne enote Maribor, pa sodišče pojasnjuje, da si tožeča stranka napačno tolmači izpodbijano odločbo. V njej namreč ni določeno, da mora arhitekt izkazati dva izvedena projekta znotraj spomeniških območij ali območij kulturne dediščine, za katera je bilo izdano soglasje Območne enote Maribor, temveč je (tako v izreku kot obrazložitvi) določeno le, da mora izkazati dva izvedena projekta znotraj spomeniških območij ali območij kulturne dediščine, za katera je bilo izdano soglasje pristojnega zavoda (poudarek sodišča). Dodatna obrazložitev je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podana le v delu, ki se nanaša to, kdo bo te reference preverjal oziroma potrdil, in sicer kot je v obrazložitvi navedeno, da jih mora potrditi teritorialno pristojen zavod (poudarek sodišča). Navedeno je tožeči stranki pojasnil že drugostopni organ, ko ji je pritrdil, da izpolnjevanje navedenega pogoja ni mogoče zožiti le na tiste projekte, ki so dobili kulturnovarstveno soglasje Območne enote Maribor. Da bo reference preverjal teritorialno pristojen zavod pa je po mnenju sodišča določeno pravilno, saj je zavod organiziran teritorialno, na način, da je sestavljen iz sedmih območno organiziranih organizacijskih enot (83. člen ZVKD-1), ki vsaka deluje na svojem zaključenem ozemlju. Tako tožeča stranka ne more pričakovati, da bo o kulturnovarstvenih pogojih oziroma soglasju iz območja Območne enote Maribor odločala na primer Območna enota Ljubljana ali Območna enota Nova Gorica (ali katerakoli druga izmed preostalih šestih območnih enot).

21. Poleg tega sodišče še pojasnjuje, da stranke zavezuje samo pravnomočni del odločbe, to je izrek, zato imajo pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva samo zoper izrek, ne pa tudi zoper obrazložitev, ki ni in ne more postati pravnomočna in kot taka tudi ni zavezujoča za stranke, temveč zgolj pojasnjuje in utemeljuje v izreku obseženo odločitev organa ter omogoča preizkus pravilnosti le-te.

22. Po navedenem je sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

23. Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Dejansko stanje v zadevi namreč ni bilo sporno in ga ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu. Njena oprava tako ne bi v ničemer doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari, prav tako pa njene izvedbe tožeča stranka ni zahtevala, kakor tudi ni predlagala izvedbe nobenih dokazov.

24. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.