Jedro

V zadevah o ukinitvi stikov med otroki in starši mora sodišče upoštevati načelo varovanja otrokovih koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. IV P 1/2016 z dne 26. 8. 2016 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi, da se stiki med tožencem - očetom G. M. in otrokoma, mld. Ž. in mld. M. prepovejo in ukinejo. Toženca in vsako drugo osebo se v primeri kršitve te začasne odredbe kaznuje z denarno kaznijo 1.500,00 EUR, ki jih mora plačati 15 dni po ugotovljeni kršitvi. Ta začasna odredba ostane v veljavi do pravnomočnosti rešitve glavne zadeve in pritožba ne zadrži izvršbe. Vseboval je tudi stroškovni zahtevek. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je verjetnost obstoja terjatve za začasno ukinitev oziroma prepoved stikov med mld. otrokoma in njunim očetom sicer izkazana. Ni pa tožeča stranka uspela dokazati, da bi se z izdajo začasne odredbe preprečil nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ki bi mld. otrokoma sicer utegnila nastati, kar pa po oceni sodišča ni izkazano. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da z izvajanjem stikov, določenih pod nadzorom in v prostorih CSD, otroci ne bodo niti psihično niti fizično ogroženi, dokler se ne razrešijo druga zatrjevanja tožeče stranke. Iz poročila CSD in mnenja izhaja, da so stiki med očetom in otrokoma lepo potekali, da pri izvajanju stikov s strani otrok ni bilo opaziti stisk ali odpora v povezavi z očetom, da sta se otroka ob začetku stikov očeta razveselila in sta mu tekom stika tudi izkazovala nežnosti in sta iskala njegovo bližino, ob koncu stikov, pa je bilo pri otrocih zaznati tudi kanček žalosti, da so se stiki zaključili. Oče se je ob stikih do otrok vseskozi primerno vedel, ju primerno vzpodbujal in usmerjal, do njih je bil ljubeč in obema je izkazoval enako mero naklonjenosti. Iz mnenja z dne 2. 8. 2016 izhaja, da v zvezi s samim potekom stikov na CSD otroka nista utrpela škode, ki bi imela posledice za njun psihofizični razvoj in so bili stiki za otroka varni. Zato naj stiki do izdelave izvedenskega mnenja in razjasnitev prijave suma storitve kaznivega dejanja, še naprej potekajo na podlagi začasne sodne poravnave z dne 31. 5. 2016. Takšni stiki pa so tudi v korist obeh otrok, saj bi v primeru neizvajanja stikov lahko prišlo do odtujitev otrok od očeta. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi uporabilo določbo prvega in drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zahtevo po izdaji take začasne odredbe je zato sodišče prve stopnje zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja po pooblaščencu in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Pritožnica je mnenja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnica izkazala oba pogoja iz člena 272 ZIZ. Po mnenju pritožnice bodo stiki negativno vplivali na psihofizični in fizični razvoj obeh otrok. S tem bo nastala nenadomestljiva škoda. Tožnica je pojasnila, da je toženec na stikih že manipuliral z otrokoma. Tožnica je v predlogu jasno obrazložila na kakšen način nastaja otrokoma nenadomestljiva škoda oziroma težko nadomestljiva škoda in te navedbe v pritožbi ponavlja. Sodišče je napačno ocenilo te navedbe. Po mnenju pritožnice je center za socialno delo takšna inštitucija, ki ne more podajati mnenja v zvezi s psihofizičnimi posledicami na psihofizičnem razvoju otrok, v primeru izvajanja stikov tudi pod nadzorom. Delavci na CSD niso strokovno usposobljeni na področju, kjer je prišlo do težav med očetom in otrokoma. Sodišče zato ne bi smelo opreti svoje odločitve na mnenje socialnih delavk, ki nimajo niti znanja in verjetno tudi ne dovolj izkušenj na področju, ki se nanaša na konkreten primer. Če sodišče ni verjelo tožnici glede posledic, ki jih tožnica vseskozi zatrjuje, bi moralo pridobiti izvedensko mnenje oziroma v tem primeru odločiti v korist otrok, da bi se s tem preprečila morebitna škoda, na katero je tožnica že opozarjala. Sodišče bi moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti ali in pod kakšnimi pogoji bi bilo mogoče vzpostaviti stike med tožencem in otrokoma do končne odločitve. Sodišče bi torej moralo izvesti dokaz z mnenjem ustreznega izvedenca. Napačna je ocena sodišča, da izvajanje stikov za otroka ni ogrožajoče, ker stike nadzira strokovno usposobljena oseba, ki lahko otroka zaščiti. V kolikor dejanja očeta ne bodo izkazana, pa bo oče imel pravico do stikov.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je odločitev sodišča prve stopnje, da stikov ne prepove in jih ne ukinja, popolnoma pravilna, življenjska, logična in utemeljena ter povsem sledi cilju, da se zavaruje koristi otrok, ki so tudi v tem, da imata stike z očetom. Mnenja je, da ni izpolnjen ne prvi, ne drugi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica v svojem predlogu predlaga izdajo takoimenovane regulacijske začasne odredbe, po katerem pa mora po določbi prvega in drugega odstavka 272. člena ZIZ kumulativno izkazati vse predpostavke za izdajo takšne začasne odredbe. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje pa tožeča stranka ni uspela dokazati, da je takšna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvajanje stikov kot takšno, ki ne ogroža otrokove psihofizične in fizične integritete. Iz poročila izhaja, da so stiki potekali povsem normalno. Sodišče prve stopnje je povzemalo mnenje centra za socialno delo in ga ocenjevalo v smislu največjih otrokovih koristi. Tudi center za socialno delo je inštitucija, ki razpolaga z ustreznih strokovnim znanjem, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo podano mnenje centra, katerega je le-to podalo dne 2. 8. 2016. Pod to mnenje je podpisana I. M., univerzitetna diplomirana psihologinja - strokovna sodelavka in zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam tožeče stranke, da je to mnenje podala strokovno nekompetentna oseba. To mnenje je zbir poteka vseh stikov pod nadzorom do sedaj in iz njih ne izhajajo nikakršne anomalije, ki bi kazale na to, da stiki, ki potekajo pod nadzorom, ne bi bili v korist obeh mld. otrok. Iz mnenja sodnega izvedenca V. R. izhaja, da psihična preiskava pri očetu ni odkrila znamenj duševne bolezni v smislu od katerekoli od različic in tudi ne duševne motnje. Odnos do realnosti pri tožencu ni moten. Izvedenec ni odkril pri tožencu psihopatologije takšnega obsega, da bi kvarno vplivala na zmožnost skrbeti za mladoletna otroka. Tudi na podlagi tega mnenja je mogoče zaključiti, da z izvajanjem stikov pod nadzorom, ne morejo biti ogrožene otrokove koristi oziroma s takšnim izvajanjem stikov ne bo prišlo do nastanka težko nadomestljive škode. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo pridobiti mnenje ustreznega izvedenca psihiatra, pa sodišče druge stopnje dodaja, da je takšno mnenje sodišče pridobilo, sicer po izdaji sedaj izpodbijanega sklepa. Ker pa pritožnica sama v pritožbi navaja, da bo njeno nadaljnje omogočanje oziroma onemogočanje stikov odvisno od tega mnenja, bo sodišče prve stopnje tako v nadaljevanju tega pravdnega postopka, vsebinsko odločalo o vseh zahtevkih, katere je podala tožeča stranka in tožena po nasprotni tožbi.

6. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ker je mnenja, da z neizdajo začasne odredbe ne bodo kršene najboljše koristi obeh otrok, na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

7. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi člena 165 ZPP.