Jedro

Toženci, ki so komitentu z boniteto C podaljševali rok odplačila kredita (ne le za en, ampak za dvanajst mesecev), hkrati pa od njega niso zahtevali dodatnih zavarovanj, brez dvoma niso ravnali v skladu s pravili poslovne - finančne in bančne stroke (prvi odstavek 66. in četrti odstavek 177. člena Zban-1). Še toliko bolj zato, ker komitent (tako vsaj izhaja iz neprerekanih ugotovitev dokaznega postopka) projekta ni uspel realizirati, njegov ekonomski položaj pa se je slabšal.

Izrek

I. Pritožba in dopolnitvi pritožbe se zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju prva in druga toženka ter tretji toženec oziroma toženci) solidarno odškodninsko odgovorna za premoženjsko škodo, ki jo je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) utrpela zaradi kredita po Kreditni pogodbi št. 00129/11 z dne 8. 4. 2011 (v nadaljevanju Kreditna pogodba), sklenjeni med P. d.d. in T. C. d.o.o. in po Aneksih št. 1, 2 in 3. Iz točke II izreka izhaja, da se odločitev o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

2. Toženci z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglašajo. Sodbo izpodbijajo s skupno pritožbo z dne 30. 8. 2017 iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, pri čemer sta druga toženka in tretji toženec ločeno vložila še dopolnitvi citirane pritožbe z dne 5. 9. 2017 in 6. 9. 2017. Toženci najprej opozarjajo na nerazumljivost izreka sodbe, predvsem v zvezi z besedno zvezo „...zaradi kredita utrpela škodo...“.

Podano je tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj iz izreka izhaja, da naj bi bili toženci odgovorni za škodo v zvezi s celotnim poslom, iz razlogov odločbe pa, da so odškodninsko odgovorni zlasti v zvezi s sklenitvijo Aneksov št. 1 in 2. Nenazadnje so med seboj v nasprotju tudi razlogi sodbe (razlogi v točkah 21 in 24 obrazložitve so v nasprotju z razlogi v točkah 29 in 30 obrazložitve).

Zaradi vsega navedenega je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Podana je tudi procesna kršitev iz prvega odstavka 339. v zvezi s 7. členom ZPP, saj je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo mimo trditvene podlage tožbe. (tožnica se ni sklicevala na neskrbnost pri podaljševanju naložbe - sklepanju aneksov).

Sodišče prve stopnje se je spustilo v presojo skladnosti postopka odobravanja spornega posojila in sklepanja aneksov, pa čeprav vprašanje skladnosti tega postopka med pravdnimi strankami ni (bilo) sporno. Tudi zaradi tega je podana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost odločbe.

Izpodbijana odločba je tudi vsebinsko napačna, tako z vidika ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi z vidika materialnega prava.

Toženci v zvezi s primernostjo zavarovanja posojila opozarjajo na točki 13 in 15 Kreditne pogodbe in na dejstvo, da je kreditojemalec v trenutku odobritve posojila razpolagal z ustreznim premoženjem, ki bi se lahko uporabilo za poplačilo dolgovane obveznosti. Sklicujejo se na strokovno mnenje mag. R.F. in dr. B.M. Slednje je bilo pridobljeno v sodnem postopku. Opozarjajo na okoliščino, da sporno podaljšanje naložbe ni bila edina izpostavljenost banke do družbe T. C. d.o.o. Ravnanje banke je bilo usmerjeno v upravljanje celotne izpostavljenosti do te družbe, kar je v skladu z njeno naložbeno politiko. To velja še posebej za komitente, ki so imeli možnost v prihodnosti ustvariti denarni tok iz poslovanja.

Iz mnenja izvedenca dr. B.M. ne izhaja, da poslovanje z menico ni ustrezno, saj je bilo sporno posojilo odobreno za financiranje ciljnega projekta, pri čemer je bilo realno pričakovati poplačilo iz tega projekta ali iz ostalih sredstev družbe (z odprodajo kratkoročnega in dolgoročnega premoženja družbe). Sodišče prve stopnje pri tem spregleda, da je imela tožnica na razpolago dovolj premoženja (del tega tudi v svojem zavarovanju), iz katerega bi se lahko poplačala, prav tako pa je njen tekoči denarni tok (E.) v letu 2011 znašal 2,373.910,00 EUR, v letu 2012 pa 2,827.679,00 EUR. Posli v zvezi z izgradnjo trgovskih centrov Lidl po istem poslovnem modelu se nadaljujejo še danes in to v okviru družbe T.I. d.o.o. iz V..

Toženci se sklicujejo na Pravilnik o naložbeni politiki komercialnega bančništva iz septembra 2009 (v nadaljevanju Pravilnik o naložbeni politiki) in dodajajo, da je v zvezi z Aneksi št. 1 in 2 šlo za obnovo naložb, saj je bil kreditojemalec v trenutku njihovega sklepanja plačilno sposoben. Da je (bil) denarni tok posledica realiziranih projektov, potrjujeta mnenji obeh izvedencev.

Obe stranki, tako banka, kot tudi komitent, sta imeli interes po nadaljevanju kratkoročnega pogodbenega razmerja, s ciljem poplačila obveznosti iz denarnih tokov družbe ali iz njenega premoženja, ki je bilo namenjeno prodaji. Šele Aneks št. 3, sklenjen v letu 2013, je obravnavati kot "podaljšanje" v smislu Pravilnika o naložbeni politiki, pri čemer pa tega aneksa ni sklepala pravna prednica tožnice pod upravo tožencev.

Ne drži ocena sodišča prve stopnje, da je bila pri obeh podaljšanjih kreditnega razmerja odločitev uprave sprejeta mimo pravil Zakona o bankah (v nadaljevanju ZBan-1) in internih pravil banke glede obvladovanja kreditnih tveganj, saj je šlo za komitenta, ki je bil s P. d.d. tako poslovno kot osebno povezan.

Za pritožnike je pomembno, da sklenitvi nobenega od pravnih poslov niso nasprotovale notranje službe pravne prednice tožnice. Pritožniki ne soglašajo s stališčem sodišča prve stopnje v točki 26 obrazložitve in dodajajo, da je nemogoče zahtevati od uprave, da bo v zvezi z vsako odločitvijo opravila revizijo dela posameznih organov, ki so v kreditnem procesu že podali svoje mnenje.

Prva toženka, takratna predsednica uprave P. d.d., pri glasovanju niti ni sodelovala, zato sorodstveno razmerje med njo in njenim bratom, T.R., ne predstavlja nasprotja interesov. To pa pomeni, da sta bila Aneksa št. 1 in 2 sklenjena v skladu s postopki odobravanja naložb, z ustreznimi zavarovanji, v skladu z Odredbo B.S. z dne 18. 4. 2011 in njeno dopolnitvijo z dne 10. 5 2011, vse s ciljem, da se komitentu omogoči nadaljnjo poslovanje in poplačilo posojila z ustvarjenimi denarnimi tokovi ali s prodajo naložbenih nepremičnin.

Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da je bil v spornem obdobju na sejah Komisije za naložbe komercialnega bančništva (v nadaljevanju KNKB) prisoten predstavnik B.S. z namenom nadzora nad sprejetimi odločitvami.

Toženci so v potrditev svojih navedb predlagali zaslišanje več prič. Sodišče je predlagane dokaze zavrnilo in bistveno kršilo pravila postopka, to pa je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Priče so ključne, izpovedale bi o razlogih za podaljšanje posojila, o premoženjskem stanju posojilojemalca in njegovih možnostih alternativnega financiranja projekta.

Za tožence je sporna tudi predpostavka škode. V kolikšnem obsegu bo tožnica poplačana v stečajnem postopku nad družbo T. C. d.o.o. ni mogoče zaključiti na podlagi otvoritvenega poročila in otvoritvene bilance stanja.

Toženci predlagajo, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi in dopolnitvam pritožb ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzemajo za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. O stroških postopka naj se odloči v njihovo korist. Prva toženka v dopolnitvi pritožbe v zvezi s sklenitvijo Aneksa št. 3 (ponovno) opozarja na pretrganje vzročne zveze. K dopolnitvi pritožbe prilaga zvočni posnetek zaslišanja P.L. v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I Pg 1297/2014 z dne 21. 9. 2016. Izpovedba potrjuje, da mu prva toženka ni svetovala, kako naj glasuje. V tem kontekstu se prva toženka sklicuje na 10. člen Poslovnika o delu uprave P. d.d. iz oktobra 2008 (v nadaljevanju Poslovnik o delu uprave) in dodaja, da je bil P.L., direktor Direkcije za komercialno bančništvo, stalni nadomestni podpisnik predsednice uprave. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo.

Glede sorodstvene povezave med T.R. in prvo toženko opozarja na drugi odstavek 30. člena ZBan-1 in poudarja, da se je v skladu z 10. členom Sklepa o skrbnosti člana uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic glasovanja vzdržala.

Prva toženka predlaga, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi upošteva tudi njeno dopolnitev.

Tretji toženec v dopolnitvi pritožbe še poudarja, da je odgovornost članov uprave po drugem odstavku 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) krivdna in ne objektivna. V zvezi s solidarnostjo obveznosti se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 167/98 z dne 17. 9. 1998. Pritožbeni predlog tretjega toženca v dopolnitvi pritožbe je enak kot v pritožbi.

3. Tožnica podaja obširen odgovor na pritožbo, pri čemer zavrača vse pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba in obe dopolnitvi niso utemeljene.

5. Izpodbijana sodba je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 6. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da ni podana nobena od tistih procesnih kršitev, na katere se sklicujejo toženci in nobena od tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

8. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo o kvalitativnem delu oziroma podlagi (temelju) tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Pri izdaji takšne sodbe sodišče odloči o vseh vprašanjih, ki materialno pravno utemeljujejo zahtevek in o vseh ugovorih nasprotne stranke, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. Izrek sodbe vsebuje (le) ugotovitev, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Čeprav izrek izpodbijane sodbe ni dosledno tako oblikovan, iz njega jasno izhaja ugotovitev, da so toženci (solidarno) odškodninsko odgovorni za škodo, do katere je prišlo v posledici sklenjene Kreditne pogodbe in Aneksov. To pa pomeni, da je razumljiv, nasprotni pritožbeni ugovori, da temu ni tako, pa so neutemeljeni.

9. Med izrekom sodbe in njenimi razlogi tudi ni nasprotja. Kreditne pogodbe in Aneksov, s katerimi je bilo kreditno razmerje po tem, ko je bil kredit že izplačan, podaljšano ali obnovljeno (ali gre za obnovo ali podaljšanje v tem kontekstu niti ni pomembno), ni mogoče obravnavati ločeno, saj če ne bi bilo Kreditne pogodbe, tudi Aneksi ne bi bili sklenjeni, zato so v izreku pravilno zajeti vsi pravni posli. To pa (še) ne pomeni, da je takšen izrek v nasprotju z razlogi odločbe, v katerih sodišče prve stopnje resda (upoštevajoč okoliščine, v katerih je bil kredit odobren, pa čeprav je bil že v osnovi zavarovan le z tremi bianco lastnimi menicami) ugotavlja odškodninsko odgovornost tožencev predvsem v zvezi s sklenjenimi Aneksi.

10. Drži tudi ne, da so razlogi sodbe (razlogi v točkah 21 in 24 ter razlogi v točkah 29 in 30) med seboj v nasprotju.

11. Dejstvo je, in to iz razlogov v tem delu izhaja, da je bilo že ob odobritvi naložbe (7. 4. 2011) in sklenitvi Kreditne pogodbe (8. 4. 2011) zavarovanje kredita, danega komitentu z boniteto C, v nasprotju z internimi pravili banke (Pravilnikom o naložbeni politiki), saj je bilo zavarovanje z bianco lastno menico dopustno le pri komitentih z boniteto AAA - A in BBB - B. Ne glede na to pa je, upoštevaje namen kredita in obdobje, za katerega je bil slednji najprej odobren, po pravilni oceni sodišča prve stopnje (ocena sledi mnenju izvedenca v zvezi z ustreznostjo zavarovanja1) šlo za odločitev uprave banke, sprejeto v okviru pravila podjetniške presoje. Šlo je namreč za premostitveni kredit za obdobje enega meseca za plačilo are za izgradnjo trgovskega centra L. na Z. v L. V tem času (v roku enega meseca) bi kreditojemalec (izvajalec projekta) zaprosil za kredit v znesku 500.000,00 EUR za obdobje 6 mesecev, s katerim bi poravnal pred tem najeti, sedaj sporni kredit, kasnejšega, šestmesečnega, pa zavaroval s hipoteko oziroma vrednostnimi papirji. Ker je P. d.d. z istim komitentom pred tem uspešno financirala izgradnjo več drugih trgovskih centov po S.i (L., M.), kreditojemalec je več takšnih projektov izvedel tudi s financiranjem drugih bank (te trditve tožencev za tožnico niso bile sporne), ob upoštevanju naštetih okoliščin in dejstva, da so bili učinki sprejete poslovne odločitve v času odločanja še negotovi (ex ante presoja), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo pričakovati, da (tudi) ta projekt ne bo uspešno zaključen.

12. Iz razlogov v delu za pritožbo sporne obrazložitve (točke 21, 24, 29 in 30) tako izhaja, da je pravna prednica tožnice, čeprav tudi pri odobritvi naložbe ni ravnala povsem skladu s Pravilnikom o naložbeni politiki (naložbo je zavarovala le z bianco lastno menico, pa čeprav je šlo za komitenta z boniteto C), upoštevajoč okoliščine, v katerih je odobrila premostitveni kredit (razvidne so iz kreditnega predloga z dne 6. 4. 2011, ki ga je sestavil skrbnik komitenta, D.Ž.), nanje so se sklicevali predvsem toženci, (še) ravnala v okviru podjetniške presoje. Kasneje, ko je sklepala anekse, pa glede na spremenjene razmere (Odredba banke Slovenije z oznako PHV-24.20-009/11-003 s prepovedjo odobritve novih naložb komitentom z boniteto C in D), njeno ravnanje ni več mogoče opredeliti kot ravnanje v dobro družbe, s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 263. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1) oziroma ravnanje v skladu s pravili o obvladovanju kreditnih tveganj po ZBan-1, kar sledi iz razlogov v nadaljevanju.

13. Iz navedenega izhaja, da sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbo ni zaznalo takšnih nasprotij med razlogi odločbe2, ki bi zaradi kršitev pravil postopka terjala razveljavitev odločbe.

14. Iz razlogov v točkah 8 - 13 obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje tako izhaja, da ni utemeljen očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Drži tudi ne, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev mimo tožbene podlage, s tem pa kršilo 7. člen ZPP in storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je že v tožbi izrecno zatrjevala, da je uprava kreditojemalcu z boniteto C rok za plačilo obveznosti (večkrat) podaljšala, ne da bi zahtevala dodatna (realna) zavarovanja. V tem kontekstu je (še) pojasnila, da je bil kredit odobren na podlagi Kreditnega predloga z dne 6. 4. 2011, „napovedanega“ šestmesečnega kredita, ki naj bi bil zavarovan s hipoteko in s katerim bi se poplačal sporni kredit, pa kasneje ni bilo. Ta dejstva so bila tožencem v trenutku, ko so se sklepali aneksi (vsi so bili sklenjeni, ko je obveznost že zapadla), znana. V zvezi s tem se je tožnica sklicevala še na odločbo VSL I Cpg 1560/2014 z dne 22. 10. 2014 in poudarila, da je menica ustrezno sredstvo zavarovanja le, če jo akceptira banka ali druga oseba z visoko boniteto, ne pa v primeru lastne menice kot instrumenta zavarovanja. V tem primeru je menica primerljiva z zadolžnico.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje spustilo v presojo skladnosti kreditnega procesa in s tem kršilo pravila postopka. V točki 16 obrazložitve je le pojasnilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je postopek odobritve sporne naložbe in njenega podaljšanja potekal v skladu z internimi predpisi, po vnaprej določenem postopku.

17. Sodišče prve stopnje tudi s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič (K., H.M., L., C., R., T., Š.), ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ni kršilo določbe 287. člena, iz vsebine katere izhaja, da sodišče odredi, katere dokaze bo izvedlo, tiste, ki niso pomembni za odločitev, (lahko) zavrne, zato pa mora navesti razloge. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v točki 7 obrazložitve, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in izvedba dodatnih dokazov ni (bila) potrebna. Premoženjsko stanje kreditojemalca (o tem naj bi izpovedale priče) izhaja iz strokovnih ugotovitev v postopku imenovanega izvedenca, že izpovedbe tožencev, povzete v točki 22 obrazložitve, ki niso predmet pritožbene graje, pa ne potrjujejo, da bi družba T. C. d.o.o. pri kateri drugi banki uspela pridobiti kredit za izvedbo projekta L. na Z. v L., s tem pa tudi denarna sredstva za poplačilo sporne naložbe (možnost alternativnega financiranja projekta, ki jo omenja pritožba). Skladnost kreditnega procesa, o kateri naj bi izpovedale priče, pa tako ni sporna.

18. Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno ugotovilo (tudi) vsa pravno odločilna dejstva in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Sodišče druge stopnje razloge izpodbijane sodbe povzema, glede na pritožbene ugovore pa še dodaja:

19. Pravilna je presoja v točkah 17 in 18 obrazložitve (pravna narava glasovanja P.L. o odobritvi naložbe in podaljšanju njene ročnosti po Aneksu št. 1). P.L. je lahko o naložbi glasoval samo kot pooblaščenec prve toženke, saj lahko le predsednik oziroma član uprave izvaja pristojnosti predsednika oziroma člana uprave. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 15. člen Poslovnika o delu uprave (odločanje uprave na sejah, udeležba na seji uprave) in utemeljeno zaključilo, da je bilo stališče pooblaščenca o sporni naložbi že izraženo ob glasovanju v KNKB in pridobitev (posebnega) mnenja pooblastitelja (prve toženke) ni bila potrebna. S (ponovnimi) trditvami prve toženke v dopolnitvi pritožbe, da se je izločila iz glasovanja, prva toženka ne more uspeti. Njen ugovor (da se je izločila iz glasovanja) bi lahko bil utemeljen kvečjemu, če v kreditnem procesu, glede na to, da je njen brat, T.R., preko družbe F. C. d.o.o. obvladoval kreditojemalca, sploh ne bi sodelovala, niti po pooblaščencu. Glede zapisnika z dne 21. 9. 2016 (zadeva I pg 1297/2014 Okrožnega sodišča v Mariboru), priloženega k dopolnitvi pritožbe, pa prva toženka ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

20. Pogodbena dikcija 13. člena Kreditne pogodbe, da kreditojemalec dovoljuje banki, da lahko za poplačilo neporavnanih oziroma nereguliranih obveznosti po tej pogodbi uporabi vso njegovo premoženje, ki „se vodi pri banki“ (sredstva na računu, depoju, sefu, vrednostni papirji), brez dvoma ne „ustvarja“ primernega zavarovanja, iz katerega bi se banka lahko poplačala. Nasprotni pritožbeni ugovori, da temu ni tako, so neutemeljeni. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožencev na 15. člen Kreditne pogodbe (odstopno upravičenje), saj so bili prav toženci tisti, ki so „poskrbeli“, da banka ni pravočasno (ko je bil kreditojemalec še solventen) ustrezno ukrepala.

21. Izvedenec dr. B.M. je v svojem pisnem mnenju oziroma ustni dopolnitvi res pojasnil, da je poslovanje z menico (lahko) ustrezno, a je to povezal z dejstvom enomesečnega, premostitvenega kredita v okviru projektnega financiranja, pri čemer je bil komitent v trenutku odobritve naložbe (če bi vnovčil svoje kratkoročno premoženje, s katerim je razpolagal) sposoben poravnati prevzete obveznosti. Je pa tudi poudaril (sodišče prve stopnje to povzema v točki v točki 20 obrazložitve, pritožba pa to zavestno „zanemari“), da daljša odplačilna doba načeloma povečuje tveganja, tveganja pa se zmanjšujejo z instrumenti zavarovanja.

22. Toženci, ki so komitentu z boniteto C podaljševali rok odplačila kredita (ne le za en, ampak za dvanajst mesecev), hkrati pa od njega niso zahtevali dodatnih zavarovanj, brez dvoma niso ravnali v skladu s pravili poslovne - finančne in bančne stroke (prvi odstavek 66. in četrti odstavek 177. člena ZBan-1). Še toliko bolj zato, ker komitent (tako vsaj izhaja iz neprerekanih ugotovitev dokaznega postopka) projekta L. na Z. v L.i s sodelovanjem P. d.d. ali katerekoli druge banke ni uspel realizirati, njegov ekonomski položaj pa se je slabšal. Po ugotovitvah izvedenca M.3 to velja predvsem za obdobje, ko je bil sklenjen Aneks št. 2, še slabši pa je bil njegov ekonomski položaj ob sklenitvi Aneksa št. 3. Tudi, če je bil komitent (šele) ob sklenitvi Aneksa št. 3, (zanj je glasoval le tretji toženec, a v okviru nove uprave) plačilno nesposoben, vzročna zveza med ravnanji tožencev in nastalo škodo ni pretrgana. Sodišče prve stopnje je v točki 33 obrazložitve pravilno zaključilo, da so za škodo odgovorni člani uprave pravne prednice tožnice, ki so glasovali za prvo in drugo "podaljšanje" naložbe komitentu z boniteto C (takrat je bil slednji še sposoben z vnovčitvijo kratkoročnih sredstev družbe poravnati dolg, a se je njegov položaj slabšal), hkrati pa od njega niso terjali dodatnih zavarovanj, kar bi v skladu z internimi pravili banke in določbami ZBan-1, ki jih sodišče prve stopnje povzema v točkah 9, 10 in 11 obrazložitve, morali storiti.

23. Utemeljeno tudi ni ponavljajoče se pritožbeno sklicevanje tožencev na druge projekte komitenta, na njegovo celotno izpostavljenost do pravne prednice tožnice in na dejstvo, da sta imela tako banka kot komitent interes nadaljevati kreditno razmerje, vse s ciljem poplačila obveznosti iz denarnih tokov ali premoženja družbe. Uprava P. d.d. bi morala v skladu z internimi akti in v okviru pravil upravljanja s tveganji po ZBan-1, predvsem kreditnim, tudi v okviru "podaljševanja" kreditnega razmerja po ZBan-1 preverjati kreditno sposobnost komitenta (tako primarno kot tudi sekundarno) in v tej smeri ustrezno ukrepati. Ker tega ni storila, so njeni člani, ki niso izkazali, da so vestno in pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGDF-1), za škodo odgovorni.

24. V tem kontekstu, predvsem glede na vsebino dopolnitve pritožbe tretjega toženca, velja poudariti, da je odgovornost članov uprave po 263. člen ZGD-1 in 66. člen ZBan-1 solidarna. Seveda pa mora biti ugotovljena individualna odgovornost posameznega člana, saj vsak član uprave odgovarja za svoja ravnanja oziroma kršitve svojih dolžnosti (III Ips 97/2015). In takšno (subjektivno, individualno) odgovornost je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo za vse tožence in sklepno o tem razloge navedlo v točki 31 obrazložitve. Vsi nasprotni pritožbeni ugovori v tej smeri so tako neutemeljeni.

25. Sodišče druge stopnje brez pomislekov soglaša tudi z razlogi izpodbijane sodbe v točki 26 obrazložitve, saj v internih aktih pravne prednice tožnice za večje izpostavljenosti posameznega komitenta (izpostavljenosti, ki presegajo 2,100.000,00 EUR) očitno ni bilo brez razloga določeno, da o odobritvi naložbe odloča uprava. To ne pomeni, kot navaja pritožba, da mora slednja vsakič (v zvezi s vsako odločitvijo) opraviti revizijo dela notranjih organov, mora pa samostojno in skrbno presoditi vse okoliščine v zvezi z odobritvijo, obnovo ali podaljšanjem naložbe.

26. Utemeljeni tudi niso pritožbeni očitki v zvezi s škodo kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Resda se v izreku vmesne sodbe vsebovana ugotovitev, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji, nanaša na vse predpostavke odškodninske odgovornosti, a sodišče ni dolžno v fazi izdaje vmesne sodbe s stopnjo prepričanja ugotoviti vsa dejstva, povezana s škodo kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Dejstvo je namreč, da lahko sodišče, tudi če izda vmesno sodbo, kasneje tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala.4

27. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, ob ugotovitvi, da vrednost sredstev stečajnega dolžnika (po odbitku izgube) znaša 5,204.682,77 EUR (iz tega premoženja se lahko oblikuje stečajna masa), obveznost do virov sredstev pa znaša 46,242.060,30 EUR, v fazi izdaje vmesne sodbe pravilno zaključilo, da je predpostavka škode podana in o tem v točki 33 obrazložitve navedlo zadostne razloge.

28. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo in obe njeni dopolnitvi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

29. Ker toženci s pritožbo niso uspeli, niso upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za tožnico, saj je bistvo svojih navedb podala že v obširnih vlogah pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku ni povedala kaj bistveno novega. Njeni stroški v pritožbenem postopku niso bili potrebni (155. člen ZPP).

1 Izvedenec dr. B. M. je na naroku 9. 2. 2017 pojasnil, da je bilo zavarovanje z menico za enomesečni kredit, obravnavan kot premostitveni, ustrezno, saj je bil komitent takrat, če bi vnovčil svoje kratkoročno premoženje, sposoben poravnati obveznosti 2 glej točko 10 obrazložitve 3 Točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Odločba VS RS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015.