Jedro

Ker je analogija intra legem na področju kazenskega materialnega prava dovoljena, sodišče s sprejeto razlago 1.odst. 252.čl. KZ (Uradni list RS št. 63/94, stopil v veljavo 1.1.1995) ni prestopilo jezikovnega pomena norme, ko je ugotovilo, da je predhodni kaznivi dejanji, iz katerih izvira umazani denar, mogoče subsumirati pod pojem "druge prepovedane dejavnosti", ki predstavlja storitev kaznivih dejanj (ne pa prekrškov ali takrat še gospodarskih prestopkov).

Z odredbo preiskovalnega sodnika, izdano na podlagi 1.odst. 220.čl. ZKP, je bil pokojnemu A.-M.H, zoper katerega je bila na podlagi 139.čl. ZKP preiskava ustavljena, denar zasežen in ne odvzet. Ker pa naj bi kaznivo dejanje pranja denarja po 1.odst. 252.čl. KZ storil v sostorilstvu z obdolženim G.G., bo mogoče o vrnitvi denarja po 224.čl. ZKP ali o njegovem zasegu po 498.a čl. ZKP odločiti šele, ko bo končan postopek zoper obdolženega G.G.

Izrek

Zahteva T.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 4.11.1999 zavrnil zahtevo T.H., žene pokojnega obdolženca M.-A.H., za vrnitev denarja, zaseženega z odredbo z dne 20.3.1997, pod isto opr. št., iz nerezidenčnega računa M.-A.H. pri A Banki, ekspozitura v M. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru pa je s sklepom z dne 15.6.2000 pritožbo T.H., vloženo po pooblaščencu, zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je T.H. po svojem pooblaščencu dne 29.9.2000 iz razlogov po 1. in 2. točki 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), tedaj zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da na podlagi 426. člena ZKP izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata spremeni tako, da njenemu zahtevku z dne 28.9.1999 ugodi in ji vrne zasežene zneske.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, ko trdi, da se določba 252. člena KZ ne nanaša na kazniva dejanja, iz katerih je izviral zaseženi denar. Zgolj sklicevanje zahteve na neenako poimenovanje kaznivih dejanj v tuji zakonodaji z dejanji, ki so pri nas kazniva, pri čemer pa gre za enako vsebino, za ocenjevanje izvora iz predhodnih denarnih dejanj ni upoštevno. Odredbo o zasegu denarja je na predlog državnega tožilca v skladu z 220. členom ZKP izdal preiskovalni sodnik, ki je zoper oba obdolženca uvedel preiskavo. Zahtevo vdove po obdolženem A.-M.H., T.H., za vrnitev denarja je preiskovalni sodnik utemeljeno zavrnil. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče ocenjevati samo v delu, ki se nanaša na napadeni pravnomočen sklep, čeprav zahteva pretežno očita sodišču, da ni izvedlo postopka predvidenega po 498.a členu ZKP, oziroma da niso obstajali razlogi za zaseg, kot so določeni v zakonu. Vrhovni državni tožilec poudarja, da v tem delu sodišče ne bo moglo upoštevati navedb zahteve, kajti postopek še ni končan.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Preiskovalni sodnik je s sklepom z dne 19.3.1997 zoper obdolžena G.G. in A.-M.H. uvedel preiskavo zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po 1. odstavku 252. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Z odredbo z dne 20.3.1997 v zvezi s sklepom o popravku z dne 21.4.1997 je preiskovalni sodnik odredil zaseg denarnih sredstev na nerezidenčnem računu A.-M.H. pri A Banki, ekspozituri v M. (274.410 USA $, 52.923,05 DEM, 60.854,90 Sfr in 8,413.203,30 Ffr), skupaj z obrestmi, ki so se natekle na račun od izvršenih pologov do izvršitve te odredbe.

Zoper obdolženega A.-M.H. je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 21.5.1997 v zvezi s sklepom istega sodišča z dne 23.5.1997 iz razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP-95, odrejen pripor, ki je tekel od 20.5.1997 dalje. Dne 1.8.1997 je obdolženi A.-M.H. zaradi ishemične srčne bolezni in v okviru te motnje ritma srca umrl v mariborski bolnišnici. Okrožno državna tožilka je na podlagi 1. odstavka 180. člena ZKP iz razloga po 3. točki 1. odstavka 184. člena ZKP zoper tega obdolženca zato odstopila od pregona, preiskovalni sodnik pa je s sklepom z istega dne po 139. členu ZKP zoper tega obdolženca preiskavo ustavil. T.H. je dne 28.9.1999 po pooblaščencu vložila zahtevo za vrnitev zaseženih denarnih sredstev na navedenem nerezidenčnem računu njenega pokojnega moža pri A Banki, ekspozitura v M. Stališče vložnice zahteve, da dejanje, ki je opisano v sklepu o uvedbi preiskave, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 252. člena KZ-95, je pomotno. Pravilno je njeno naziranje, da je v času storitve kaznivega dejanja veljal Kazenski zakonik sprejet dne 13. oktobra 1994, objavljen v Uradnem listu št. 63/94, ki je stopil v veljavo dne 1.1.1995. Ta je v 1. odstavku 252. člena predpisoval, da se kaznuje z zaporom do 5 let, kdor v bančnem, finančnem ali drugem gospodarskem poslovanju, denarne zneske ali premoženje velike vrednosti, za katero ve, da je bilo pridobljeno z organizirano trgovino z mamili, z nedovoljenim prometom z orožjem, ali s kakšno drugo prepovedano dejavnostjo, sprejme, zamenja, razpeča ali na drug način s pranjem denarja prikrije njegov pravi izvor.

Vložnica poudarja, da je zakonodojalec primeroma navedel, katera kazniva dejanja so inkriminirana (trgovina z mamili, nedovoljen promet z orožjem) in bi se analogija intra legem, ki jo omenja izvenobravnavni senat, lahko nanašala le na podobna kazniva dejanja, ne pa vsa kazniva dejanja, kot tudi ne na kaznivi dejanji očitani obdolženemu G.G. (zlorabe socialnih dobrin in sleparstva). Takih kaznivih dejanj KZ-95 ne vsebuje. Kazensko pravne posledice iz dejanja, ki v Sloveniji ni kaznivo, ne bi smele zadevati nikogar v Republiki Sloveniji, zato nasprotno stališče zunajobravnavnega senata po videnju vložnice zahteve pomeni kršenje načela zakonitosti.

Po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sodišče pravilno ugotavlja, da je analogija intra legem na področju materialnega kazenskega prava dovoljena. S sprejeto razlago sodišče ni prestopilo jezikovnega pomena norme, marveč je ostalo v njenih mejah in na podlagi vrednostnih pravil, ki utemeljujejo sklepanje po podobnosti, prišlo do pravilnega spoznanja, da je predhodni kaznivi dejanji, iz katerih izvira umazani denar, mogoče subsumirati pod pojem "druge prepovedane dejavnosti". Denar naj bi bil pridobljen s storitvijo kaznivih dejanj (ne prekrškov ali takrat še gospodarskih prestopkov). Glede na utečeni način večletnega nezakonitega poslovanja, pa je zadoščeno tudi standardu, da naj bi šlo za dejavnost, ki že sama na sebi pomeni nekaj trajajočega.

Vložnica zahteve se opira zgolj na zakonsko poimenovanje (predhodnih) kaznivih dejanj in govori o kaznivih dejanjih zlorabe socialnih dobrin ter sleparstva, ki ju slovenska kazenska zakonodaja pod tema imenoma ne pozna. Sicer pa je treba kazniva dejanja, iz katerih naj bi izviral "umazan" denar, tako kot so opisana v sklepu o preiskavi, ocenjevati po vsebini. Takšna dejanja predstavljajo kazniva dejanja zlorabe uradnega položaja po 244. členu KZ, saj naj bi podjetje P.Maribor po predhodnem dogovoru z obdolženim G.G. njegovemu francoskemu podjetju N. preko svojega podjetja P. Gmbh Avstrija in delno preko angleškega podjetja I. iz Londona fakturiralo dobavljene izdelke po 30% višjih cenah od resničnih, nato pa podjetju N. v tej višini izstavljalo dobropise, razliko v višini 5.578.142,17 Ffr pa naj bi nato brez kakršnekoli podlage družba P. nakazala na privatni račun G.G. v Švici, ostalo pa na enak način v letih 1993-95 preko omenjene angleške družbe. Ta denarna sredstva naj bi nato obdolženi G.G. nakazal na navedeni nerezidenčni račun, ki ga je pri A Banki odprl obdolženi A.-M.H. V poslovnih listinah (fakturah, dobropisih), naj bi bili vpisani lažni podatki, s čimer naj bi bila storjena kazniva dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ. Glede na to, da naj bi denar izviral iz kaznivega ravnanja, ki vsebuje vse zakonske znake navedenih kaznivih dejanj tudi po naši zakonodaji, sodišče z razlago, sprejeto v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ni kršilo načela zakonitosti, ko je ocenilo, da kaznivo dejanje, tako kot je očitano obdolženem G.G., vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 252. člena KZ-95. Tudi kolikor vložnica zahteve uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 6. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ji ni mogoče pritrditi. Že njeno izhodišče, da je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom v nasprotju s predpisanim postopkom po 498.a členu ZKP odvzet denar z nerezidenčnega računa njenega pokojnega moža, je napačno. Vložnica zahteve sicer korektno navaja določbe, ki predpisujejo postopanje sodišča v posebnem postopku odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora po 498.a členu ZKP. Vendar pa prezre, da z izpodbijanim pravnomočnim sklepom denar ni bil odvzet. Z odredbo preiskovalnega sodnika je bil denar na nerezidenčnem računu A.-M.H. na podlagi 1. odstavka 220. člena ZKP zasežen in ne odvzet. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bila zahteva T.H. za vrnitev denarja v tej fazi postopka zavrnjena, ni pa bilo odločeno, da se ta denar odvzame. Za izdajo sklepa je imel preiskovalni sodnik podlago v 224. členu ZKP, v katerem je predpisano, da se predmeti, ki se med kazenskim postopkom zasežejo, vrnejo lastniku oziroma imetniku, če se postopek ustavi in ni razlogov, da se odvzamejo. To določbo je smiselno treba uporabiti tudi za primere, ko je zasežen denar ali premoženje, ki naj bi bilo nezakonitega izvora iz 252. člena KZ, in se ga lahko odvzame pod pogoji iz 498.a člena ZKP. V obravnavani zadevi je preiskovalni sodnik tako tudi ravnal. O vložničini pritožbi je na podlagi 1. odstavka 402. člena ZKP odločil zunajobravnavni senat, torej prav tako funkcionalno pristojen organ. Obdolženi G.G. in A.-M.H. naj bi kaznivo dejanje pranja denarja po 1. odstavku 252. člena KZ storila kot sostorilca, zato je s tega vidika pravilna odločitev v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da bo mogoče o vrnitvi ali odvzemu denarja odločiti šele takrat, ko bo končan kazenski postopek zoper obdolženega G.G. Glede na povedano se izkaže, da je izpodbijani pravnomočen sklep izdalo stvarno pristojno sodišče in da zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 6. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Prav tako tudi ne tista iz 11. točke iste zakonske določbe, kajti zunajobravnavni senat se ni bil dolžan izjaviti glede pritožbenih navedb T.H., kolikor je ta zatrjevala, da odvzem denarja ni bil izveden v skladu z določbo 498.a člena ZKP, saj za tak postopek, kakor je že pojasnjeno, sploh ni šlo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vdova po pokojnem A.-M.H., T.H., zato je njeno zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.