Jedro

V obravnavani zadevi gre za upravni spor o uvedbi postopka razlastitve, kar pa ni spor glede pravice oziroma obveznosti, ki bi bil izražen v denarni vrednostni.

Revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 s sklicevanjem na okoliščino, da je bil v tem postopku oproščen plačila sodne takse na podlagi njegovega premoženjskega stanja in bi izguba tega premoženja povzročila hude posledice zanj, saj uvedba postopka razlastitve s tem, da se bo o sami razlastitvi odločalo s posebno odločbo, že po naravi stvari ne more imeti zelo hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik (revident) po odvetnici dne 9. 10. 2008 vložil revizijo. Meni, da je revizija dovoljena po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 21. 7. 2006, da se uvede postopek razlastitve zemljišč parc. št. ...; in ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Tožena stranka je z odločbo z dne 14. 11. 2006, revidentovo pritožbo zoper prvostopno odločbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah, npr. v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Za dovoljenost revizije po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je predmet upravnega spora zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, pa mora presegati 20.000,00 EUR. Ta pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti: plačati določen znesek. Pravilo „vrednostne revizije“ torej ni namenjeno tistim zadevam, v katerih pravica ali obveznost nista izražena v denarnem znesku. V obravnavani zadevi gre za upravni spor o uvedbi postopka razlastitve, kar pa ni spor glede pravice oziroma obveznosti, ki bi bil izražen v denarni vrednosti.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevajoč sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, določbo 367. b člena Zakona o pravdnem postopku ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, ter glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način. Ne pojasni, katero je pomembno pravno vprašanje, niti ne navede odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala. Tega ni mogoče ugotoviti niti iz njegovih nadaljnjih revizijskih navedb, katerih pretežni del se nanaša na ugovore glede tega, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, da pa je sodišče prve stopnje v drugi zadevi ravnalo drugače. Pri tem pa revident ne loči med glavno obravnavo (pri sodišču) in ustno obravnavo v upravnem postopku.

8. Revident uveljavlja tudi obstoj pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije s sklicevanjem na okoliščino, da je bil v tem postopku oproščen plačila sodne takse na podlagi njegovega premoženjskega stanja in bi izguba tega premoženja povzročila hude posledice zanj, saj uvedba postopka razlastitve s tem, da se bo o sami razlastitvi odločalo s posebno odločbo, že po naravi stvari ne more imeti zelo hudih posledic. Vrhovno sodišče ob tem še poudarja, da je razlastitev dovoljena tako po Ustavi RS kot po ZUreP-1, ki določa postopek razlastitve in sklenitve sporazuma med razlastitvenim upravičencem in razlaščencem o odškodnini oziroma o nadomestilu, torej zaradi odprave posledic, ki bi jih razlaščenec utrpel zaradi razlastitve. Revident tako tudi glede tega ni izkazal obstoja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).