Jedro

Tožnica je štipendistka, ki je prejemala Zoisovo štipendijo in ne nova štipendistka, ki prvič uveljavlja pravico do Zoisove štipendije. Tožena stranka zaradi nepravilnega materialnopravnega stališča ni presojala, ali tožnica kot prejemnica Zoisove štipendije izpolnjuje predpisane pogoje za nadaljnje prejemanje štipendije v spornem šolskem letu. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi (o zavrnitvi tožničine vloge za dodelitev Zoisove štipendije) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odpravita odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 7. 11. 2013 in odločba Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 17. 12. 2012 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 248,02 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 299,63 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 12. 2012 in št. ... z dne 7. 11. 2013 ter da se tožnici za šolsko leto 2012/2013 dodeli Zoisova štipendija v zakonsko določeni višini, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska štipendije do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno že glede pravice do Zoisove štipendije, katero je tožnica vtoževala v postopku pod opr. št. X Ps 2310/2011. Sodišče je omenjeno sodbo nepravilno tolmačilo, brez da bi upoštevalo Zakon o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami) in odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendij z dne 27. 7. 2012, ki je bila izdana na podlagi tožnici ugodne sodbe pod opr. št. X Ps 2310/2011. Z omenjeno odločbo je tožnica na podlagi 24. člena ZŠtip, na katerega se odločba izrecno sklicuje, pridobila pravico do Zoisove štipendije za obdobje štirih let (kolikor traja program ...). Štipendija ji je bila odmerjena za eno šolsko leto (2010/2011), saj mora v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip prejemnik Zoisove štipendije za vsako šolsko leto posebej izkazati izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev za prejemanje štipendije. Ob izdaji odločbe z dne 27. 7. 2012 Javni sklad za več kot eno šolsko leto Zoisove štipendije tožnici ni smel odmeriti, tožnica pa za dlje kot za eno šolsko leto Zoisove štipendije z vlogo z dne 29. 6. 2010 (v zvezi s katero je tekel postopek pod opr. št. X Ps 2310/2011) niti ni mogla zahtevati oziroma vtoževati. Sodišče je odločbo z dne 27. 7. 2012 razlagalo v nasprotju z zakonom. Z omenjeno odločbo je bila namreč tožnici pravica do Zoisove štipendije dodeljena za izobraževalni program ..., torej za 4 leta. Sodišče prve stopnje se je tudi nekritično strinjalo z navedbami tožene stranke, da štipendijsko razmerje preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju tega razmerja ne predloži ustreznih dokazil, zato je potrebno stanje mirovanja ugotoviti z odločbo. Na kakšni pravni podlagi je sodišče to odločitev sprejelo iz obrazložitve sodbe ni razvidno. Veljavna zakonodaja namreč izdaje odločb o mirovanju štipendijskega razmerja ne predpisuje. Na to je tožnica opozarjala že v postopku, vendar se sodišče do njenih navedb ni opredelilo. Da je stališče v izpodbijani sodbi napačno izhaja že iz časovnega sosledja dogodkov oziroma izdanih odločb. Tožnica je pravico do Zoisove štipendije za leto 2010/2011 pridobila šele z odločbo z dne 27. 7. 2012, to je po končanem šolskem letu 2011/2012. Tudi če bi bile navedbe tožene stranke o obveščanju tožene stranke v zvezi z mirovanjem pravica do Zoisove štipendije resnične (pa niso), bi tožnica ob upoštevanju stališča v izpodbijani sodbi, toženo stranko o mirovanju štipendijskega razmerja morala obvestiti več kot eno leto pred tem (to je leta 2011), ko ji je bila pravica do Zoisove štipendije sploh dodeljena (julija 2012). Kako bi to lahko sploh storila, ne pojasnita ne tožena stranka, ne sodišče. Tudi iz tega je razvidno, da je stališče kakršno je zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi napačno in brez pravne podlage. Tožnica tudi opozarja na nasprotujoče si razloge sodbe, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da je tožnici štipendijsko razmerje prenehalo s šolskim letom 2010/2011, hkrati pa ugotavlja, da bi bilo potrebno stanje mirovanja ugotoviti z odločbo tožene stranke. Oba zaključka sta napačna in si tudi vsebinsko nasprotujeta, saj sočasen obstoj teh dejstev niti ni mogoč. Če štipendijsko razmerje preneha, namreč ne miruje. Sodišče se do pomembnih tožbenih navedb sploh ni opredelilo, s čemer je tožnici kršena pravica do izjave, vsebovana v 22. členu Ustave RS, hkrati pa je zagrešena tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica priglaša tudi pritožbene stroške ter predlaga oprostitev plačila sodne takse.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 12. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ vlogo tožnice za dodelitev Zoisove štipendije za šolsko leto 2012/2013 zavrnil ob ugotovitvi, da je tožnica v skupini srednje šole dosegla povprečno oceno 4,17. Zoisova štipendija je bila namreč v tej skupini dodeljena vlagateljem, ki so dosegli povprečno oceno 4,91. V zadevi je sporno, ali tožnica v postopku prvič uveljavlja pravico do Zoisove štipendije, ali pa je vložila vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. Pogoji, v primeru, ko gre za prvo pridobitev štipendije so namreč strožji od pogojev za vlagatelje, ki uveljavljajo nadaljnje prejemanje štipendije.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja tudi iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnici s sodbo opr. št. X Ps 2310/2011 z dne 31. 5. 2012 za šolsko leto 2010/2011 priznana Zoisova štipendija v zakonsko določeni višini. Toženi stranki je bilo naloženo, da o odmeri in višini Zoisove štipendije odloči s posebno odločbo (priloga A/2). Prvostopenjski organ tožene stranke je z odločbo št. ... z dne 27. 7. 2012 odločil, da se tožnici dodeli pravica do Zoisove štipendije za izobraževanje na ..., program ..., za šolsko leto 2010/2011. Zoisova štipendija za šolsko leto 2010/2011 znaša 157,35 EUR mesečno in se izplača na osebni račun štipendistke (priloga A/3). Dne 4. 9. 2012 pa je tožnica vložila vlogo za uveljavitev pravice oziroma za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. V omenjenem šolskem letu je bila tožnica dijakinja 3. letnika ..., izobraževalni program ...

ZŠtip v 44. členu določa, da se o dodelitvi Zoisove štipendije odloči za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. V prvem odstavku 45. člena pa je nadalje določeno, da štipendist lahko prejema državno štipendijo ali Zoisovo štipendijo eno leto za posamezen letnik na isti stopnji izobraževanja. Po stališču pritožbenega sodišča pa tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje nista pravilno uporabila prvega odstavka 44. člena ZŠtip. Zoisova štipendija se namreč skladno z omenjeno določbo ne dodeli zgolj za eno leto, temveč se dodeli za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Tako je bilo tudi z odločbo, ki je očitno postala pravnomočna in s katero je bila tudi realizirana že citirana sodba sodišča prve stopnje povsem pravilno odločeno, da se pravica do Zoisove štipendije tožnici dodeli za izobraževanje na ... - program .... Da gre za dodelitev pravice za celotno trajanje programa izhaja tudi iz obrazložitve odločbe, kjer je posebej navedeno, da se tožnici za šolsko leto 2010/2011 odmeri štipendija v višini 157,35 EUR mesečno ter da stranka lahko prejema štipendijo eno leto za posamezen letnik na isti stopnji izobraževanja ter da je v času prejemanja štipendije dolžna v roku 8 dni od nastanka spremembe, ki bi lahko vplivala na štipendijsko razmerje, oziroma od takrat, ko je zanjo izvedela, sporočiti vsako spremembo. Torej tudi že sama obrazložitev odločbe povsem jasno kaže na to, da je bila tožnici štipendija dodeljena za čas do konca izobraževalnega programa, kot to določa tudi 44. člen ZŠtip. Tako je povsem jasno, da gre v primeru tožnice za štipendistko, ki je prejemala Zoisovo štipendijo, ne pa za novo štipendistko, ki prvič uveljavlja pravico do Zoisove štipendije. Ker je tožnica pravico do Zoisove štipendije pridobila šele s sodbo sodišča oziroma z že citirano odločbo tožene stranke z dne 27. 7. 2012, štipendija v šolskem letu 2011/2012 ni mogla mirovati, kot to pravilno navaja v pritožbi. Do mirovanja lahko pride šele potem, ko je štipendistu priznana pravica do štipendije in so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, na podlagi katerih pride do mirovanja štipendijskega razmerja po določbi 48. člena ZŠtip.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2013 in št. ... z dne 17. 12. 2012 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Odločitev je sodišče sprejelo ob upoštevanju prve alineje 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da tožena stranka zaradi nepravilnega materialnopravnega stališča ni presojala, ali tožnica kot prejemnica Zoisove štipendije izpolnjuje predpisane pogoje za nadaljnje prejemanje štipendije v šolskem letu 2012/2013. Tožena stranka razpolaga z vsemi potrebnimi podatki in bo v tem primeru tudi lažje in hitreje odločila o nadaljnjem prejemanju Zoisove štipendije za šolsko 2012/2013. Ker je tožnica uspela v postopku, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, kot jih je le-ta specificirala v tožbi. Upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) in sicer drugega odstavka 25. člena omenjenega zakona, je sodišče tožnici priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 183,30 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in pa DDV v višini 22,00 %. Skupen znesek nagrade tako znaša 248,02 EUR. Sodišče je priznalo tudi pritožbene stroške po tar. št. 3210 v višini 225,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, kar pomeni, da stroški pritožbe skupaj znašajo 299,63 EUR. Plačilo priznanih stroškov postopka je sodišče naložilo toženi stranki, ki mora stroške plačati v 8 dnevnem paricijskem roku, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O oprostitvi plačila takse pritožbeno sodišče ni odločalo, kajti skladno z 71. členom ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva se sodne takse ne plačujejo.