Jedro

Tožena stranka bi lahko od tožeče stranke pred začetkom opravljanja del zahtevala izstavitev predračuna oziroma ponudbe s kalkulacijo ponudbene cene, ki bi vsebovala vrste potrebnih del ter količine teh vrst del, za vsako vrsto del pa tudi potrebne količine materialov in delovnih ur ter ob upoštevanju stroškov nadalje tudi izračun cene za posamezno vrsto del ter končno ponudbeno ceno, ker pa tega ni storila, je pristala na obračun dela po dejansko opravljenih urah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 132.032,07 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I. točka izreka), da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 85.475,92 EUR (II. točka izreka) ter da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 57.930,00 EUR (III. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 25224/2014 z dne 28. 2. 2014 v 1. in 3. točki izreka (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 5.483,94 EUR nadaljnjih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno naslednje pravno relevantno dejansko stanje. Pravdni stranski sta v letih od 2005 do 2013 sklepali letne gradbene pogodbe, tako tudi pogodbo št. 1/2012 in št. 1/2013, na podlagi katerih je tožnica za toženko opravljala gradbena in obrtniška dela na več objektih. Cena za izvedbo gradbenih in obrtniških del je bila določena v 3. členu vsakokratne letne gradbene pogodbe in sicer, da pravdni stranki določata vrednost pogodbeno prevzetih del na osnovi posameznih predračunov oziroma ponudbe izvajalca del za objekte ali po dejansko opravljenih urah, in sicer glede na ceno določeno za posamezni tip delavca. Tožeča stranka predračunov ni izdajala, temveč je kot osnovo za izračun vrednosti del uporabila alternativno možnost izračuna po dejansko opravljenih urah, za katere je izdajala rokopise opravljenih ur. Sodišče je nadalje presodilo, da je relativno redni nadzor nad potekom del na gradbišču vodil tudi zakoniti zastopnik toženke, da mu je tožnica rokopise opravljenih ur dala v pregled, on pa jih je pregledal, pretvoril v elektronsko obliko in izvod izročil tožnici, ki je na podlagi tega izstavila račune. Zakoniti zastopnik toženke je imel torej možnost na terenu in ob pregledu popisa ur preveriti ali se ure skladajo z dejansko opravljenim delom in njegovimi pričakovanji, ter se je glede na izstavljeno rekapitulacijo oziroma obračun ur strinjal s številom ur, navedenim v elektronskem obračunu.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je za odločitev v tej zadevi bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki višino plačila za opravljeno delo določili pogodbeno. Na podlagi pogodbenega dogovora je bila tožeča stranka upravičena do plačila del po dejansko opravljenih urah. S tem, ko sta bili pogodbeni stranki dogovorjeni za plačilo po dejansko opravljenih urah ter ob upoštevanju višine dogovorjene urne postavke za posamezno vrsto delavca, so bila s pogodbo dogovorjena merila za določitev višine plačila. Merila so bila torej določena glede na ceno za uro dela posamezne vrste (kvalificiranosti) delavca in število opravljenih ur.

7. Tožena stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da je bilo delo tožeče stranke neracionalno organizirano, da je tožeča na posamezno gradbišče pripeljala preveč delavcev z višjo urno postavko kot po gradbenih standardih oziroma da so ti delo opravljali dalj časa kot je bilo potrebno. Po njenih trditvah so bili nekateri delavci zgolj fizično prisotni na gradbišču, niso pa bili polno delovno obremenjeni oziroma ustrezno učinkoviti.

8. Toženka je sodišču ponudila svoj obračun, ki temelji na ceni za enoto opravljenih del ter na podlagi informativnih cen za gradbena dela po ceniku Obrtno - podjetniške zbornice Slovenije. Cena za posamezno mersko enoto dogovorjenih del (na primer kvadratnega metra) je seštevek (vsota) vseh vrst stroškov, za katere izvajalec ob sestavi ponudbe predvideva, da bodo nastali. Za vsako mersko enoto pogodbenih del mora izvajalec predvideti količino in cene materialov, število delovnih ur posameznih vrst delavcev in stroške gradbene mehanizacije, ki bodo potrebni za izvedbo merske enote del.1

9. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugovor toženke pravilno zavrnilo, saj pogodbenika nista dogovorila postavk, potrebnih za izračun cene na posamezno mersko enoto opravljenih del. Tožena stranka bi sicer lahko od tožeče stranke zahtevala izstavitev predračuna oziroma ponudbe s kalkulacijo ponudbene cene, ki bi vsebovala vrste potrebnih del ter količine teh vrst del, za vsako vrsto del pa tudi potrebne količine materialov in delovnih ur ter ob upoštevanju stroškov nadalje tudi izračun cene za posamezno vrsto del ter končno ponudbeno ceno. Ker pa toženka predračuna oziroma ponudbe tožeče za posamezne objekt ni zahtevala, je pristala na obračun dela po dejansko opravljenih urah. Takšen alternativno določeni način obračuna je bil v letnih gradbenih pogodbah predviden in je predstavljal ustaljen in običajen način zaračunavanja del med strankama, ki sta pri opravljanju del sodelovali več let. Glede na to se toženka tožbenemu zahtevku ne more uspešno upirati s tem, da sodišču predlaga način obračuna del, ki temelji na ceni za enoto opravljenih del. 10. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka možnost na terenu in ob pregledu popisa ur preveriti, ali se zapisane ure skladajo z dejansko opravljenim delom. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je treba šteti, da se je s tem, ko je sama izstavila rekapitulacijo oziroma obračun ur, strinjala s številom ur, navedenim v elektronskem obračunu. Sicer pa tožena stranka tudi tekom postopka pred sodiščem prve stopnje v pogodbi določenima elementoma za izračun višine plačila ni ugovarjala, saj ni trdila, da bi ne bili točni zapisi glede števila obračunanih ur za posamezni tip delavca v posameznem mesecu. Tožena stranka svojega ugovora glede preveč zaračunanih del ni konkretizirala tako, da bi navedla, kakšno naj bi bilo dejansko število opravljenih delovnih ur na posameznem objektu.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je, glede na navedeno, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo s strani toženke predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke. Tožena stranka je sicer ugovarjala, da delo tožeče ni bilo racionalno organizirano oziroma da način izvedbe del ni bil ustrezen glede na standarde v gradbeništvu, vendar postavkam iz obračuna tožeče ni konkretno ugovarjala, temveč je v utemeljitev svojega ugovora sodišču ponujala drugačen način obračuna opravljenih del, za katerega pa stranki pred začetkom opravljanja del nista dogovorili potrebnih elementov. Ugovor toženke, da je bilo na gradbišču preveč delavcev oziroma da je bilo preveč kvalificiranih delavcev z višjo urno postavko je bil zato nesklepčen, zaradi česar je potreba po dokazovanju odpadla. Po presoji pritožbenega sodišča zato z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke toženi stranki pravica do obrambe ni bila kršeno, tako da kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede na to, da izvedba dokaza ni bila potrebna, pa tožena stranka tudi z očitkom zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more uspeti.

12. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke zaposloval delavce po lastni presoji ter da je bilo na gradbišču veliko delavcev, ki niso efektivno opravljali svojega dela. Pri tem se sklicuje na izpovedbi prič S. M. in Z. M. V zvezi z trditvijo, da delo ni bilo racionalno organizirano, je bilo že pojasnjeno, da ob odsotnosti konkretnih očitkov ugovor tožene stranke ni sklepčen, zaradi česar tudi bolj podrobna dokazna ocena toženki ni mogla prinesti uspeha v postopku. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do izpovedb navedenih prič ni opredelilo, s čimer toženka uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do uspeha pri dokazovanju, je zato prav tako neutemeljen.

13. Nadalje pritožba napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik tožene stranke sam izvajal nadzor nad delom na gradbišču. V zvezi s to trditvijo se sklicuje na izpovedbe prič A. M., A. O., Z. M. in S. M. in meni, da sodišče njihovih izpovedb ni celovito ocenilo. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejstvo, da je imel zakoniti zastopnik tožene stranke možnost nadzora nad gradnjo v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno. Tožena stranka pa ne trdi, da zakoniti zastopnik tožene ni imel možnosti izvajati nadzora nad opravljanjem del ali da ga ni opravljal, zato izpovedbe prič glede načina izvrševanja nadzora na odločitev ne morejo uspešno vplivati. Očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo dokazne ocene, torej ni utemeljen.

14. Izpodbijana sodba je sposobna preizkusa, saj vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da tudi pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ni podan. V njej so navedena vsa že povzeta, pravno odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Očitek, da ni bilo ugotovljeno, ali so bila dela dejansko potrebna z vidika usposobljenosti delavcev in porabe ur pa, kot že navedeno, s strani toženke ni bil ustrezno konkretiziran.

15. Prav tako pa ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je "protispisnost" podana takrat, ko sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva prepiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici. Tožena stranka sicer navaja, da naj bi bilo podano nasprotje med povzetimi ter dejanskimi izpovedbami prič, vendar pa se za tem pritožbenim očitkom skriva neutemeljena kritika dokazne ocene izpodbijane sodbe.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožeča stranka s tem, ko je zaposlila večje število delavcev na gradbišču oziroma večje število delavcev z višjo urno postavko glede na vrsto dela kršila določbo 652. člena OZ, saj tožena stranka o tem ni bila obveščena in ni dala soglasja k povečanju števila delavcev. Po presoji pritožbenega sodišča pa določba 652. člena OZ ne predstavlja materialno pravne podlage za odločitev v tej zadevi, saj se določba v zvezi z odmikom od načrta nanaša na lastnosti končnega rezultata izvajalčevega dela, torej na lastnost objekta oziroma drugih del, ki so predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja. Če namreč izvajalec dela izvaja v nasprotju s projektno dokumentacijo oziroma gradbenim načrtom, zgrajeni objekt ne bo imel pogodbenih značilnosti oziroma bo imel napako. (Preveliko) število delavcev, s katerim je izvajalec del izpolnil svojo pogodbeno obveznost, pa ne predstavlja napake opravljenega dela. Tožena stranka zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je materialno pravo v zadevi zmotno uporabilo.

17. Prav tako ni utemeljen očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 2. člen Letne gradbene pogodbe št. 1/2013 oziroma 1/2012, ki določa, da bosta obseg, vrsta in kvaliteta del razvidnih iz posameznih predračunov s popisom del. Tožena stranka se na navedeno določbo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, temveč se je sklicevala na 3. člen navedene pogodbe. Pogodbeno pravo postane del procesnega gradiva le, če ga tja s pravočasnimi navedbami uvedejo stranke,2 zato je ta pritožbena navedba prepozna (prvi odstavek 337. člen ZPP).

18. V zvezi s 3. členom Letne gradbene pogodbe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka predračunov ni pripravljala, kar je relevantno tudi kot ugotovitev o praksi, ki se je vzpostavila med strankama, saj je ta pomembna pri presoji razmerja med gospodarskimi subjekti (12. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka pristala na način obračuna opravljenega posla po dejansko opravljenih urah. Tožena stranka je nadalje s tem, ko je potrjevala prejete obračune, soglašala tudi s številom zaračunanih ur po obračunih tožeče stranke, saj je na tak način dejansko sodelovala pri sestavi obračunov. Ugovorne navedbe tožene stranke, da je pravočasno opozarjala in grajala račune pa so ostale nedokazane. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil dopis z dne 12. 2. 2014, podan šele po zapadlosti zadnjega računa, torej prepozno ter da je bil tudi nekonkretiziran.

19. Drži sicer stališče tožene stranke, da morajo udeleženi v obligacijsko pravnih razmerjih upoštevati tudi temeljna načela obligacijskega prava. Tožena stranka se sklicuje na napačno uporabo določbe 8. člena OZ, po katerem pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (prvi odstavek 8. člena OZ). Vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi drugi odstavek 8. člen OZ po katerem zakon določa, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice (drugi odstavek 8. člena OZ). Načelo iz prvega odstavka tega člena ni neposredno uporabno. Zatrjevana kršitev načela enake vrednosti torej ne vpliva na veljavnost sklenjene pogodbe, razen če so izpolnjeni pogoji za uporabo katerega od institutov, v katerih je načelo konkretizirano,3 česar pa tožena stranka ni zatrjevala. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na 5. člen OZ, saj tožena stranka v pritožbi zgolj povzema besedilo navedene določbe in ne konkretizira očitka, zakaj naj bi ravnanje tožeče stranke kršilo navedeno načelo, kot tudi ne, kakšne posledice naj bi iz tega izhajale.

20. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev do tožeče stranke v znesku 85.475,92 EUR. Navedeni znesek je sestavljen iz zneska 53.914,55 EUR, ki ga je tožena stranka uveljavljala na račun zaračunanih in (preveč) plačanih del v letu 2012 ter zneska 31.561,37 EUR, kar naj bi predstavljalo vrednost preveč obračunanega dela v letu 2013. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil obračun del tožeče stranke v skladu s pogodbo, niso izpolnjeni elementi zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve. Neupravičena pridobitev (190. člen OZ) je namreč podana, ko gre za povečanje premoženja ene stranke na račun zmanjšanja premoženja druge stranke ob neobstoju pravne podlage, ki bi upravičevala navedeno povečanje oziroma prikrajšanje premoženja. V tem primeru je tožena stranka tožeči stranki plačala za opravljeno delo v skladu s sklenjeno pogodbo, zato ni mogoče skleniti, da bi bila izpolnitev opravljena brez pravnega temelja. Pogodbeni temelj izpolnitve torej izključuje zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Pritožbeno sodišče še dodaja, da glede zneska 31.561,37 EUR (zatrjevana vrednost preveč obračunanih del za leto 2013) tožena stranka niti ne zatrjuje prehoda premoženja oziroma prikrajšanja na strani tožene stranke ter obogatitve na strani tožeče stranke. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

21. Prav tako pa tudi ne drži očitek, da v zvezi s to odločitvijo izpodbijana sodba nima jasnih razlogov. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve jasno pojasnilo, da je obračun preveč opravljenega dela kot ga ponuja tožena stranka neprimeren, saj sta se stranki dogovorili za drugačen način obračuna opravljenih del. Sodišče prve stopnje se je zato opredelilo do obstoja terjatve tožene stranke in ne zgolj do izračuna višine (preveč) obračunanega dela tožeče stranke. Zato tudi izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca, kot je bilo že obrazloženo, ni bila potrebna.

22. Pravilna pa je bila tudi odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 57.930,00 EUR. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta v listini z naslovom "Posojilni dogovor v gotovini" z dne 25. 12. 2013 (nadalje: dogovor) navedena B. P. kot posojilodajalec in S. C. kot posojilojemalec, ki sta dogovor tudi podpisala. Da naj bi imel tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke namen in voljo, da se terjatev do njega prenese v poslovno razmerje med pravdnima strankam, naj bi izhajalo iz dejstva, da je bil del dolga, kot izhaja iz dogovora, že vrnjen v obliki obračuna manjšega števila ur, torej na račun premoženja tožeče stranke.4 Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bili stranki dogovora fizični osebi, ne pa pravni osebi, katerih zakonita zastopnika sta, iz dogovora izhaja zgolj to, da je za del posojenega zneska tekom leta 2013 prišlo do zmanjšanja dolga na podlagi manj zaračunanih ur s strani tožeče stranke toženi stranki, ne pa tudi, da je prišlo do spremembe na strani dolžnika tudi za neplačani znesek (sicer pretežni del) dolga. Navedeno ugotovitev potrjujejo navedbe tožene stranke, ki je v zvezi z Dogovorom o prevzemu terjatve in dolga ter medsebojne kompenzacije z dne 31. 12. 2013 pojasnila, da je bil posredovan v podpis tožeči stranki in njegovemu zakonitemu zastopniku, vendar ga slednja nista hotela skleniti.5 Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da dogovora nista sklenili pravdni stranki, ampak fizični osebi, torej smiselno izhaja sklep sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi dejansko prišlo do take spremembe subjekta pogodbe. Ta ugotovitev je zadoščala za presojo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev, saj ne gre za terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje je bila torej v tem delu sicer skopa, ni pa izostala. Po presoji pritožbenega sodišča to zadošča za presojo, da očitek kršitve pravice do izjave ni utemeljen.

23. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga. GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 996. 2 Primerjaj II Ips 187/2012. 3 Primerjaj Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 120. 4 Navedbe tožene stranke pod 6. Odgovora na tožbo- prva pripravljalna vloga. 5 Navedbe tožene stranke pod IV. točko v ugovoru zoper sklep o izvršbi.