Jedro

Dejstvo, da je kaznovani v RS osebni avto kupil na dovoljen način in ga nato celo (začasno) registriral, ne more imeti nobenega vpliva na uporabo določbe 6. točke 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 13. člena zakona o izvajanju resolucije VS OZN, saj je prekršek lahko storjen tudi s takim ravnanjem posameznika, ko opravlja tranzit blaga in proizvodov, ne glede na izvor, prek meja Republike Srbije in Republike Črne gore, pa ne gre za izjeme iz 3. odstavka 6. člena.

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Občinski sodnik za prekrške je z odločbo spoznal kaznovanega za odgovornega prekrška po 6. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 13. člena Zakona o izvajanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 757/1992 in 820/1993 ter mu izrekel denarno kazen 40.000 SIT, poleg tega pa mu še izrekel varstveni ukrep odvzema osebnega avtomobila, s katerim je bil prekršek storjen. Republiški senat za prekrške je z odločbo, navedeno v uvodu, zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje. Zagovornik kaznovanega je vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri se sklicuje, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in da tudi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Pritožnik carini ni prijavil avto kot blago, ki ga izvaža iz Republike Slovenije, marveč je cariniku le povedal, da namerava ponovno potovati v Skopje prek ozemlja Srbije. Kaznovani je cariniku dal povsem enako izjavo kot že prej ob priložnostih, ko je z dvema drugima osebnima avtomobiloma zaporedoma opravil enako pot prek istega mejnega prehoda. Glede na to, da je prejšnje potovanje opravil brez zapletov, je bil kaznovani ob storitvi za prekrške prav gotovo v pravni zmoti. Organ druge stopnje je njegovo sklicevanje na pravno zmotno zavrnil preuranjeno, saj v smislu 17. člena KZ SFRJ sploh ni ugotavljal, ali obstojijo utemeljeni razlogi za pravno zmoto. Kaznovani tudi ni mogel vedeti, ali se kot blago štejejo tudi osebni avtomobili, ki niso namenjeni nadaljnji prodaji, zato v danem primeru ni mogoče govoriti niti o nezavestni malomarnosti. Glede na namen zakonodajalca, da se čimbolj omeji promet z Republiko Srbijo, se morajo razlagati pojmi "blago, storitve in proizvodi" v skladu s predpisi o blagovnem prometu, le-ti predpisi pa opredeljujejo promet blaga kot nakup zaradi nadaljnje prodaje. Kaznovani je res navedel, da je avto kupil za potrebe lastnega podjetja v Republiki Makedoniji, nikoli pa ni trdil, da bo avto uporabljal za RENT-a car dejavnost, kar je čisti konstrukt organa druge stopnje. Predlaga, naj se izpodbijana odločba tako spremeni, da se kaznovani oprosti za storjeni prekršek.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Z zahtevo za sodno varstvo se sme izpodbijati odločba organa druge stopnje o prekršku le zaradi kršitev določb zakona - materialnega ali procesnega - ki so izrecno naštete v 1. in 2. točki 203. člena zakona o prekrških, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz vložene zagovornikove zahteve izhaja, da po pavšalnem uvodnem sklicevanju na kršitve materialnih določb zakona, v resnici v glavnem izpodbija dejansko stanje. Nobenega dvoma ni, da zahteva označuje dejansko stanje kot zmotno in nepopolno ugotovljeno v delu, ko navaja, kaj naj bi bil kaznovani cariniku v resnici izjavil oziroma česa naj ne bi bil izjavil. Toda, zahteva izpodbija dejansko stanje tudi z uveljavljanjem, da se ni ugotavljala opravičena pravna zmota pri kaznovanem in da tudi ne obstoji njegova krivda niti na stopnji nezavestne malomarnosti. Če se vlagatelj ne strinja z oceno, da golo dejstvo - indic, da je kaznovanemu prej že dvakrat uspelo kljub splošnemu embargu na podlagi resolucij varnostnega sveta spraviti z ozemlja Republike Slovenije že dva avtomobila na ozemlje Republike Srbije, še ni zadovoljiva podlaga za sklepanje o obstoju odločilnih dejstev, da se kaznovani ni zavedal prepovedanosti svojega dejanja oziroma se ni niti moral niti mogel zavedati storjenega prekrška, je tako njegovo nestrinjanje primarno usmerjeno zoper ugotovljeno dejansko stanje. Glede na to, da se zahteva za sodno varstvo more vložiti le zaradi kršitev zakona na podlagi dejanskega stanja, ki se sicer šteje za nedvomno ugotovljeno, se senat vrhovnega sodišča sploh ni spuščal v presojo utemeljenosti vseh prej omenjenih navedb zoper ugotovljeno dejansko stanje.

V odločbi organa druge stopnje ni bila storjena nobena kršitev materialnega zakona v zvezi z opredeljevanjem osebnega avtomobila kot predmeta prekrška po 6. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 13. člena zakona o izvajanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 757/1992 in 820/1993 (Uradni list RS št. 53/92 in 27/93). Po tej določbi je prekršek lahko storjen tudi s takim ravnanjem posameznika, da opravlja tranzit blaga in proizvodov ne glede na izvor prek meja Republike Srbije in Republike Črne gore, pa ne gre za izjeme iz 3. odstavka 6. člena (6. člen). V tem delu ima določba o prekršku podlago predvsem v materialni določbi 2. odstavka 6. člena, s katero se prepoveduje tranzit blaga in proizvodov ne glede na izvor, prek meja Republike Srbije in Republike Črne gore. Glede na to, da so v 3. odstavku 6. člena v točkah 1. do 3. izrecno našteti blago in proizvodi, ki izjemno niso zajeti z omenjeno prepovedjo (zdravila in hrana, pomembne humanitarne pošiljke in posebej odobren tranzit), ni nobene podlage, da bi tranzit osebnega avtomobila, ki ni vnešen med omenjene izjeme, bil izvzet iz prepovedanega tranzita. Dejstvo, da je kaznovani v Republiki Sloveniji osebni avtomobil kupil na dovoljen način in ga nato celo (začasno) registriral, ne more imeti nobenega vpliva na uporabo določbe o prekršku.

Pri opisu dejanja v izreku odločbe organa prve stopnje, v katerem je sicer naveden samo eden od uvoženih osebnih avtomobilov v Republiko Srbijo, bi bilo treba ta avtomobil v skladu z zakonom označiti kot proizvod, ne pa kot blago. Glede na to, da neustrezna označba ne more povzročiti drugačne uporabe zakona v zvezi z obstojem prekrška, je bilo treba kljub temu pravnomočno odločbo potrditi kot pravilno.

Razlagi, kakršno navaja zahteva za sodno varstvo, da naj bi bil prekršek podan le, če bi šlo za nakup in prodajo blaga, nikakor ni mogoče pritrditi, saj je v nasprotju s cilji prej omenjenega zakona. Po določbi 1. člena tega zakona se namreč prepoveduje posameznikom in pravnim osebam ne samo promet blaga in storitev, marveč tudi vsako vzpostavljanje in vzdrževanje ekonomskih odnosov (izvoz ali uvoz) s posamezniki in pravnimi osebami v Republiki Srbiji in Črni gori. Ko zakon nadalje posebej prepoveduje tranzit prek omenjenih območij, s tem prepoveduje vzdrževanje posebnega ekonomskega stika z državo, zoper katero je izrečen embargo, saj bi tranzit omogočal tej državi nadzorstvo nad blagom in proizvodi, vključno z njihovim zadržanjem ter uporabo v gospodarske namene. Po sami naravi bi tako lahko bile izvzete kot predmet prekrška poleg blaga, ki ga izrecno navaja določba 3. odstavka 6. člena, samo še tiste osebne stvari, ki se tudi sicer normalno ne upoštevajo pri izvajanju predpisov o izvozu in uvozu blaga.

Zagovornikovo zahtevo za sodno varstvo, ki ne navaja nobenega utemeljenega razloga po 1. in 2. točki 203. člena zakona o prekrških, je bilo treba v skladu z določbo 4. odstavka 204. člena tega zakona zavrniti kot neutemeljeno.