Jedro

V zvezi z tožbenimi navedbami, da je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da je Republika Slovenija izvedla nezakonit izbris 37.000 osebam in da je potrebno vsakomur, ki vloži zahtevo, izdati odločbo z veljavnostjo za nazaj, sodišče pojasnjuje, da v primeru tožnice ne gre za izbris, ki se je zgodil v februarju leta 1992. V zvezi s tem je drugostopenjski organ tožnici v svoji odločbi pravilno pojasnil, da ji stalno prebivališče ni prenehalo, ker bi zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, ampak zato, ker je že prej, to je 23. 8. 1991, sama odjavila stalno prebivališče in pri tem prijavila kot novo stalno prebivališče v Banja Luki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po prvem odstavku 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).

V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka Bosne in Hercegovine in je imela 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče do 23. 8. 1991, ko se je odjavila v Banja Luko. Nadalje je prvostopenjski organ preverjal, ali tožnica na podlagi določb 1.č člena ZUSDDD dejansko živi v Republiki Sloveniji. Ugotavljal je razloge za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, ki lahko trajajo več kot eno leto in so določeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Pri tem je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnica Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledice izbrisa, ni zapustila Republike Slovenije, ker bi jo pravna oseba poslala na delo, študij ali na zdravljenje iz Republike Slovenije, ni razvidno, da bi vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in ga ne bi mogla pridobiti zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila zato prošnja zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen, ni razvidno, da bi bila prisilno odstranjena iz Republike Slovenije in ni predložila dokaza, ki bi potrjeval, da se iz zdravstvenih razlogov ali vojnih razmer v drugih državah ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo, prav tako pa ni razvidno, da bi ji bil kdajkoli zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo. Torej ni mogoče trditi, da je njena odsotnost upravičena za obdobje prvih 5 let po odhodu iz Republike Slovenije, to je od 1991 do 1996 leta. Iz navedenega razloga prvostopenjski organ tudi ni ugotavljal, ali ravnanje tožnice v naslednjih letih kaže na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnica ni izkazala, da je Republika Slovenija središče njenih življenjskih interesov. Razen tega tožnica še navaja, da ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica se v tožbi sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija nezakonito izbrisala 37.000 oseb in da bi vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, morala Republika Slovenija izdati dovoljenje. Nadalje navaja, da je prvostopenjski organ ravnal v nasprotju s 6. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Prvostopenjski organ bi moral obrazložiti razloge, ki bi jih morala tožnica izpolnjevati. Odločba upravne enote je v nasprotju s navedeno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter ji izda ustrezno odločbo o stalnem prebivanju.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 6. 10. 2014 in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZUSDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega neprekinjenega bivanja.

Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da v primeru tožnice ni podana upravičena 5-letna odsotnost, navedena v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski odločbi.

V zvezi z tožbenimi navedbami, da je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da je Republika Slovenija izvedla nezakonit izbris 37.000 osebam in da je potrebno vsakomur, ki vloži zahtevo, izdati odločbo z veljavnostjo za nazaj, sodišče pojasnjuje, da v primeru tožnice ne gre za izbris, ki se je zgodil v februarju leta 1992. V zvezi s tem je drugostopenjski organ tožnici v svoji odločbi pravilno pojasnil, da ji stalno prebivališče ni prenehalo, ker bi zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, ampak zato, ker je že prej, to je 23. 8. 1991, sama odjavila stalno prebivališče in pri tem prijavila kot novo stalno prebivališče v Banja Luki.

Glede tožbene navedbe, da bi moral prvostopenjski organ obrazložiti, katere pogoje bi morala tožnica izpolnjevati, sodišče ugotavlja, da je v prvostopenjski odločbi zelo podrobno pojasnjeno, zakaj tožnica ne izpolnjuje posameznega pogoja iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Obrazložitev odločbe ima vse potrebne sestavine, da se jo da preizkustiti.

V zvezi z navedbami, da je odločba v nasprotju s 6. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, pa se sodišče do teh navedb ne more opredeliti, ker so neobrazložene in nekonkretizirane. Razen tega lahko pri odsotnosti, daljši od 1 leta, ob izpolnitvi pogoja iz tretjega in četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD oseba izkaže pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji le v primeru odsotnosti do 10 let. V primeru daljše odsotnosti pa oseba ne more več izkazati pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, tožnica pa je odsotna že več kot 10 let. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.