Jedro

Za utemeljenost očitka iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni odločilno, ali škoda (že) nastane, odločilno je, da delodajalec dokaže, da je delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil svoje obveznosti. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je toženka škodo le pavšalno zatrjevala, saj je pri vsakem od škodnih primerov napisala, koliko zavarovalnine je bilo neupravičeno izplačane, kar zanjo pomeni premoženjsko škodo.

Tudi sicer pa za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zadostuje ugotovljena huda malomarnost. Tako grobe nepravilnosti, kot jih je v omenjenih primerih storil tožnik, pa prav gotovo pomenijo zavestno zanemarjanje zahtevane skrbnosti povprečno skrbnega cenilca avtomobilskih škod, taka skrajna nepazljivost pa utemeljuje hudo malomarnost.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, trajanje delovnega razmerja, reintegracijo, reparacijo, plačilo razlike v plači in povračilo stroškov predsodnega postopka. Odločilo je še, da tožnik krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Temu očita, da ni izvedlo vseh njegovih predlaganih in ustrezno substanciranih dokazov ter da se ni opredelilo do razlogov iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navaja, da je toženka škodo le pavšalno zatrjevala, ni pa je dokazala; odškodnina je bila utemeljeno izplačana. Dopušča možnost, da je kdaj prekršil kak interni akt ali navodila toženke, vendar ne pogosto; ob 7500 opravljenih cenitvah se mu očita le 18 kršitev (četrtino odstotka), zato je ukrep izredne odpovedi pretiran, zadostovalo bi pisno opozorilo; na napake ni bil opozorjen. Nasprotuje ugotovitvi, da je ravnal naklepno, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na to, da se je poznal z oškodovanci in serviserjem ter da gre za majhen kraj in okolje, kjer se ljudje med seboj na videz poznajo. Trdi, da se z oškodovanci praktično ni poznal; zanika, da bi se mu med pričanjem nasmihali; tudi če se poznajo, to ne pomeni neverodostojnih izpovedi. Vztraja, da je s serviserjem A.A. le službeno komuniciral. Nasprotuje ugotovitvi, da na njegov naklep kaže kršitev vnosa totalne škode; za to gre le v dveh primerih, v katerih škoda ni nastala; v albumih so fotografije popravljenega vozila. Zatrjuje zmotno ugotovitev, da je bilo vseh 18 primerov fiktivnih, kar naj bi potrdil sodni izvedenec B.B. (katerega izpovedi se ni snemalo), nasprotnih tožnikovih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Kot nepravilnemu nasprotuje izvedenskemu mnenju, da odsotnost sledi krvi in dlak na vozilih pomeni, da ni bilo trkov z divjadjo; ti pogosto ne puščajo sledi. Sklicuje se na to, da je v ustni izpovedi izvedenec svoje mnenje relativiziral, priča C.C. pa izpovedal, da niso bile v vseh primerih ugotovljene nepravilnosti. Opozarja, da je izvedenec pregledal škodne dogodke le s fotografij, iz katerih niti barve tekočine ni moč razbrati. Trdi, da nihče ni izpovedal, da bi bilo vozilo po trku nevozno in bi potrebovalo vleko; brez hladilne tekočine je moč prevoziti nekaj kilometrov; ni pomembno, da oškodovanci niso klicali asistence. Navaja, da so v času kovida ocenjevali škodo po fotografijah, ni pa ga izrabil za priznanje kritja za fingirane primere. Glede na potrjeno izjemno obremenjenost dopušča možnost napak, ni pa ravnal mimo ustaljene prakse. Vztraja, da je splošno znano, da je škodnih primerov zaradi naleta divjadi v OE D. več kot drugod, to bi potrdili statistični podatki. Navaja, da so tudi drugi cenilci v OE reševali škodne primere, prijavljene preko istih serviserjev. Sodišču prve stopnje očita, da ni ovrednotilo njegovih napredovanj in nagrade leta 2021. Trdi, da je neuspešno poskušal pridobiti pisni izjavi E.E. in F.F. Ponavlja, da ogledov ni opravljal neposredno, temveč je škodo skladno z navodili toženke ocenjeval na podlagi fotografij, iz katerih ni izhajal sum nepravilnosti pri prijavi škode. Navaja, da opravka z vračanjem rabljenih delov ni imel, vsi cenilci so jih odlagali pod isto mizo; v evidenco vrnjenih delov sodišče ni vpogledalo, le zaslišalo je skrbnika G.G. Meni, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo opustitve vnašanja podatkov o "totalki" v računalniški sistem, glede na to, da noben tak primer, ki je bil po ocenitvi izplačan, ni bil ponovno uveljavljan. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno povzelo njegovo izpoved (točka 24), saj ni izpovedal, da cenilci preteklih škod ne preverjajo, temveč da morajo in lahko preverijo vse prejšnje škode na vozilu; z neoznačitvijo toženki ni povzročil škode. Zatrjuje, da izvedenec škodnih primerov ni ocenjeval le na podlagi fotografij, saj je njegovo mnenje zelo podobno vsebini poročila toženkine interne službe H. Očita mu še, da v mnenju ni upošteval ne lege divjadi, ne sil položaja ali hitrosti vozila, pa tudi če je nekatere nepravilnosti zaznal s fotografij, je bil posebej napoten na to, da jih ugotovi, saj je bila fingiranost primerov v sporu zatrjevana; tudi sicer je izvedenec večji strokovnjak in mora zaznati tudi znake, ki jih običajni, četudi izkušeni cenilec ne prepozna. Opozarja na nedoslednost glede primera ... Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ki jo je toženka tožniku izrekla na podlagi 1. in 2.alineje prvega odstavka 110.
0lena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker je tožnik kot cenilec za škode na oddelku za avtomobilske škode v 18 škodnih primerih neutemeljeno priznal temelj za izplačilo zavarovalnine (zavarovalno kritje po kombinaciji D - trčenje z divjadjo ali domačo
7eivaljo) in jo s tem oškodoval za plačane zavarovalnine.

6.Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Na obsežne detajlne razloge sodbe se sklicuje in jih sprejema kot svoje, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360.člena ZPP).

7.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neposredno ali po vsebini se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, pravilno pa tega ni storilo glede nebistvenih dejstev (npr. glede tožnikovih napredovanj oziroma prejema nagrad). Ob dejstvu, da je ugotovilo kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izredna odpoved že zato utemeljena, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali je utemeljena tudi po 1. alineji prvega odstavka navedenega člena ZDR01.

8.Protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo v 24. točki obrazložitve z napačno povzeto tožnikovo izpovedjo, ni podana. Za ugotovitev kršitve glede označevanja izplačila po ocenitvi2 ni bistveno, zakaj je bilo treba to ustrezno označiti, ali cenilci ob prijavah škod vselej preverjajo po fotografijah, ali gre za prijavo iste škode, ter ali je kdaj prišlo do dvojne prijave škode. Glede na to, da zatrjevano nasprotje ni podano glede odločilnih dejstev, ta kršitev ni podana. Tudi sicer sodišče prve stopnje ni zapisalo, da je tožnik izpovedal, da cenilci preteklih škod ne preverjajo, temveč, da tega ne preverjajo vedno.

9.Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka z zavrnitvijo dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Priči I.I. (policista) in J.J. (lovca) je tožnik predlagal za potrditev dejstva, da je prišlo do naleta srne v dogodku, obravnavanem v škodnem primeru št. ... Kot razlog za zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje navedlo ekonomijo postopka, saj sta bila navedena predlagana le v povezavi z navedenim škodnim primerom, tožniku pa je bilo v izredni odpovedi očitanih več kršitev (v povezavi z 18 škodnimi primeri). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da glede na ugotovljene številne druge kršitve na pravilnost odločitve ne bi moglo vplivati, če bi navedeni priči potrdili, da sta neposredno zaznali, da je v primeru ... dejansko prišlo do trka srne in avtomobila,3 zato dokaz za odločitev ni bil potreben.4 Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem vseh policistov, ki so sporne primere obravnavali, ter voznikov oškodovancev, ker dokazna predloga nista bila konkretizirana. Po 236. členu ZPP mora stranka, ki predlaga zaslišanje priče, poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Ker dokazna predloga nista bila ustrezna že zato, ker nista vsebovala identifikacij prič, ni bistveno, ali je tožnik navedel tudi, o čem bodo predlagane priče izpovedovale (t. i. substanciranje dokaznega predloga).5 Ker se v postopkih po ZPP izvajajo le dokazi za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, sodišče prve stopnje toženki pravilno ni naložilo predložitve različnih statističnih podatkov v zvezi s škodnimi primeri. Kot je pravilno štelo, za ugotovitev o utemeljenosti očitkov tožniku ni pomembno, ali je bilo škodnih primerov zaradi naleta divjadi v OE D. več kot drugod, prav tako ne, kolikšen odstotek vsega opravljenega dela tožnika predstavljajo primeri, v katerih so očitki utemeljeni, niti, ali so tudi ostali cenilci OE D. reševali škodne primere, prijavljene preko istih serviserjev. V pritožbi tožnik vztraja, da je poskušal pridobiti pisni izjavi prič F.F. in E.E., pa mu to ni uspelo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da to ne drži, saj iz njunih elektronskih sporočil (prilogi A 8 in A 9) ne izhaja, da bi zavrnila predložitev pisnih izjav.6 Glede na to skladno z drugim odstavkom 236.a člena ZPP dokazov z njunim zaslišanjem pravilno ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da predlagani priči M.M. in N.N., ki ju je tožnik predlagal za ugotovitev svoje preobremenjenosti z delom pri toženki, v zadevi ne bi mogla izpovedovati o pravno pomembnih dejstvih, saj pri toženki nista več zaposlena od leta 2017. Katere druge dokaze v zvezi s tem je zavrnilo, v pritožbi tožnik ne navede. Enako velja za v pritožbi zatrjevano zavrnitev dokazov v zvezi s tem, da naj bi opravil tudi do trikrat ali štirikrat več dela kot nekateri drugi cenilci na drugih enotah, kar pa za odločitev niti ni pravno pomembno. Nebistveno za odločitev je tudi, ali so oškodovanci vračali prejete odškodnine oziroma prostovoljno poravnali obveznosti po regresnih zahtevkih, zato se dokazov v zvezi s tem pravilno ni izvajalo, tudi sicer pa dokaza s prikazom uspešnosti regresnih zahtevkov do zavarovancev, ki so odškodnino dobili, tožnik ni predlagal. V evidenco vrnjenih delov vozil sodišče prve stopnje ne bi moglo vpogledati, ker iz izpovedi G.G. izhaja, da se ni vodila, tudi sicer pa glede na ostale ugotovljene kršitve za zakonitost odpovedi niti ni bistveno, ali je kršil navodila toženke tudi v zvezi s prevzemom ali skladiščenjem vrnjenih delov zamenjanih vozil.

10.V pritožbi tožnik kot bistveno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede ugotovitev o očitanih nepravilnostih pri posameznih škodnih primerih, na katerih je toženka utemeljila izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno s procesnimi zahtevami iz 8. člena ZPP, vestno in skrbno je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka ugotovilo in ustrezno obrazložilo, da je tožnik očitane kršitve storil. Pravilno se je oprlo na pisno in ustno mnenje sodnega izvedenca avtomobilske stroke B.B., ki ga je podal na podlagi dokumentacije v spisu (zlasti digitalnih fotografij in drugih listin v škodnih spisih), ter na izpovedi prič in številne listine v spisu. Konkretno je obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedim prič A.A. (serviserja, ki je škode prijavljal), njegove sosede O.O., L.L. in njegove sestre K.K., da je do naleta divjadi dejansko prišlo. Ne drži, da bi se oprlo zgolj na to, da so priče ob izpovedovanju pogledovale proti tožniku in se mu nasmihale,7 temveč je pravilno opozorilo na to, da se poleg tega niso spomnile določenih bistvenih stvari, nekaterih podrobnosti pa, da se vse med seboj poznajo in jih (vsaj na videz) pozna tudi tožnik ter da je izkustveno nenavadno, da so se med seboj poznane in povezane osebe znašle v več različnih škodnih primerih kot vozniki ali zavarovanci, vse škodne prijave pa je podala ista oseba (A.A.), ki pa vozil ni popravljal, temveč naj bi jih popravile stranke same.

11.Tožnik neutemeljeno nasprotuje verodostojnosti mnenja izvedenca, ker naj ne bi škodnih primerov ocenjeval le na podlagi fotografij, kot mu je bilo odrejeno, temveč naj bi upošteval tudi ugotovitve službe H., ter zato, ker je bil v zvezi s predloženimi 18 primeri vnaprej seznanjen, da naj bi bili fingirani. Zgolj dejstvo, da je bil sodni izvedenec v postopek pritegnjen za presojo, ali je v 18 primerih tožnik kot cenilec pravilno opravil svoje delo oziroma ali gre za škodne primere, pri katerih je dejansko prišlo do naleta divjadi, ne more izključiti izvedenčeve verodostojnosti. Glede na to, da so prav navedena vprašanja srž tega spora, je logično, da je bil izvedenec angažiran prav za to, da s svojim strokovnim znanjem odgovori na vprašanja v zvezi z navedenimi odločilnimi dejstvi, da bo lahko sodišče o zadevi odločilo. Tožnik svoje domneve, da je sodni izvedenec svoje ugotovitve oprl tudi na poročilo Službe H., ni zadosti utemeljil, saj navedenega poročila v spisu ni, izvedenec pa dodatne dokumentacije ni zahteval in se je po lastnih besedah oprl le na listine v spisu. Na verodostojnost izvedenskega mnenja pa ne more vplivati dejstvo, da je prišel do podobnih ugotovitev kot služba H. Ne drži, da je izvedenec svoje mnenje, da so bili škodni primeri fingirani oziroma da do naleta divjadi dejansko ni prišlo, oprl le na odsotnost krvi in živalskih dlak, prav tako ne drži, da ni upošteval lege divjadi, sil, položaja in hitrosti vozil, kot pavšalno vztraja tožnik v pritožbi.

1.Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo natančnemu in strokovnemu izvedenskemu mnenju, v katerem je ugotovil, da v 17 od 18 škodnih spisov poškodbe na vozilu gotovo niso posledica naleta divjadi oziroma da so nakazane poškodbe na fotografijah po obsegu in intenziteti nelogične ter neskladne s silami, ki bi delovale na vozilo ob naletu na divjad. Natančno in prepričljivo je obrazložil svoje ugotovitve, da je šlo za prirejene oziroma fingirane škodne primere, v primeru ... pa večina domnevnih poškodb ni skladna z zatrjevanim naletom srne. Glede na ugotovljene obveznosti tožnika kot cenilca v primeru prijav škod, ki jim tožnik v pritožbi ne nasprotuje (da bi lahko zavarovalnino priznal brez ogleda poškodovanega vozila v živo le, če ne bi obstajal noben dvom v resničnost vzroka škode, da mora biti vsa škoda na podlagi fotografij jasno in nedvoumno izkazana, da bi moral v nasprotnem primeru ali ob sumu zlorabe (tudi v času Covida-19) zahtevati dodatne fotografije, da se prizna škodo le za dejansko nastalo škodo, da se prioritetno priznava popravilo poškodovanih delov vozil, in ne njihove zamenjave, idr.)8 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v navedenih primerih tožnik zavarovalnino iz naslova zavarovanja kasko D (nalet divjadi) priznal, kljub temu da škoda v nobenem primeru ni nastala zaradi naleta divjadi. Tudi v primeru ... je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljeno, da kljub temu, da poškodbe vozila, prikazane na fotografijah, delno ustrezajo naletu na srno, pa je večina domnevnih poškodb na fotografijah in v zapisniku takih, da jih ta ni mogel povzročiti. V zvezi s primerom ... tožnik navaja, da je srna trčila v sprednji desni del vozila ter da poškodbo stranskega ogledala krije delna kombinacija J, vendar pa pri tem spregleda, da je izvedenec v izvedenskem mnenju podal obsežna pojasnila, zakaj gre tudi v tem primeru za fingiran primer.9 V zvezi z drugimi škodnimi primeri tožnik v pritožbi sicer nasprotuje ugotovitvam o njihovi fingiranosti, a neutemeljeno, le pavšalno pa se sklicuje na to, da trki z divjadjo pogosto ne puščajo nobenih sledi na vozilih (tudi sodni izvedenec je izpovedal, da pri trkih z divjadjo niso vselej prisotne sledi krvi in dlake). To pa ne spremeni dejstva, da je bilo na podlagi vseh okoliščin v presojanih škodnih dogodkih brez dvoma ugotovljeno, da do poškodb na vozilih ni prišlo zaradi trkov z divjadjo, tožnik pa je kot cenilec vseeno priznal zavarovalno kritje kasko zavarovanja zaradi naleta divjadi. Nič drugače ne izhaja iz izpovedi vodje oddelka avtomobilskih škod pri toženki C.C., ki je izpovedal, da je tričlanska komisija pregledala 20 do 30 tožnikovih spisov in da je ugotovila, da je v nekaterih primerih temelj sporen, v drugih pa ne (9. točka obrazložitve sodbe). Tožnik pa v pritožbi zmotno prikazuje, kot da je izpovedal, da temelj ni sporen v nekaterih od škodnih primerov, ki so bili podlaga za odpoved.

2.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti tudi s tem, da je priznaval škodo v večjem obsegu, kot je bila razvidna s fotografij, oziroma da je priznaval škodo v zvezi s poškodbami hladilnikov, do katerih pri opisanih trkih z divjadjo sploh ni moglo priti. Kot enega od indicev, da te poškodbe niso nastale na način, kot je bilo zapisano v prijavah, je upoštevalo tudi dejstvo, da vozniki vozil v nobenem od obravnavanih primerov niso klicali avtovleke, čeprav so imeli sklenjeno zavarovanje z asistenco oziroma nadomestno vozilo, glede na mnenje izvedenca in izpoved C.C. pa s poškodovanimi hladilniki na vozilih z vožnjo ne bi mogli nadaljevati, saj bi se po kratki prevoženi razdalji motor začel pregrevati, vozilo pa bi se samo ustavilo z uničenim motorjem. Tožnik se v pritožbi splošno sklicuje, da brez hladilne tekočine motor kljub vsemu lahko dela in je mogoče prevoziti tudi nekaj kilometrov, kar so glede na bližino bivališč oškodovanci tudi storili. S temi navedbami ni izpodbil prepričljivosti mnenja izvedenca, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje. Ne gre za to, da bi bila opustitev klica asistence dokaz, da je bil škodni primer fingiran, pač pa je navedeno sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot eno od okoliščin, ki kažejo na to, da je v obravnavanih škodnih primerih tožnik kot cenilec s 17 leti izkušenj priznal tudi škodo, ki pod nobenim pogojem ne bi mogla biti posledica trčenja divjadi v vozilo.

3.V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik svoje obveznosti iz delovnega razmerja kršil tudi s tem, da po ocenitvi škod v računalniški sistem ni vnesel podatka o "totalni" škodi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo teže te kršitve, ker škoda v nobenem primeru ni bila uveljavljana dvakrat oziroma da škoda ne more nastati. Pravilno je sledilo izpovedim prič P.P., R.R., S.S. in C.C., da je pomembno, da se na poravnavi izpiše klavzula o posledicah, če stranka ne dokaže, da je bila škoda po "totalki" popravljena, klavzula pa se izpiše v primeru, da se v cenilnem orodju ("Cenilki") označi, da je bila škoda izplačana po ocenitvi; v nasprotnem primeru se lahko zgodi, da stranka isto škodo dvakrat prijavi pri zavarovalnici, saj izvedenec, ki obravnava nadaljnjo škodo, ne ve, da je bila škoda že izplačana. Tudi če v nobenem od obravnavanih primerov ne bi bilo ugotovljeno dvakratno uveljavljanje škode, to tožnika ne razbremeni storitve te kršitve (sam je izpovedal, da je oznako v kakšnem primeru pozabil). Za utemljenost očitka iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni odločilno, ali škoda (že) nastane, odločilno je, da delodajalec dokaže, da je delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil svoje obveznosti. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je toženka škodo le pavšalno zatrjevala, saj je pri vsakem od škodnih primerov napisala, koliko zavarovalnine je bilo neupravičeno izplačane, kar zanjo pomeni premoženjsko škodo.

4.Tožnik v pritožbi vztraja, da je kdaj storil kakšno napako oziroma kršil kakšen toženkin interni akt, vendar pa navedeno pripisuje svoji preobremenjenosti in temu, da se napake pač dogajajo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile nepravilnosti v obravnavanih 18 škodnih primerih lahko posledica tožnikove preobremenjenosti, čeprav je bil morebiti bolj obremenjen od drugih cenilcev. Vendar pa je priča T.T. izpovedal, da večja obremenjenost cenilcev (v nekaterih obdobjih) ne more biti razlog za drugačno postopanje, kar zadeva oglede. Ni mogoče slediti tožnikovemu zavzemanju, da je zaradi preobremenjenosti in želje po čim hitrejši rešitvi zahtevka prav v teh spornih 18 primerih strokovno povsem napačno presodil, da je bil vzrok za nastanek škode nalet divjadi, čeprav bi kot izkušen cenilec ob ustrezni skrbnosti moral posumiti, da to ne drži, da je v teh istih primerih priznal tudi škodo, ki ni izhajala iz fotografij, ogleda pa ni opravil niti ni pozival k predložitvi dodatnih fotografij ter da je neupravičeno večkrat priznal zamenjavo delov namesto njihovega popravila ter da izplačil po ocenitvi ni označil v cenilnem orodju,10 v nekaterih primerih pa tudi ni dal zahtevka za prekinitev kasko zavarovanja zaradi totalne škode. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v zvezi s tem ravnal naklepno. Zavrniti je treba njegovo pritožbeno nasprotovanje "konstrukciji" naklepa, saj je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da je tožnik storil očitane kršitve namenoma, oprlo na številne okoliščine: da je bila prijava v vseh primerih napisana s strani iste osebe (A.A., ki ni pooblaščeni serviser niti vozil ni popravil)11, da je bila komunikacija z njim drugačna od siceršnje, da je tožnik obravnaval kar 90 % prijavljenih škod navedenega serviserja, da so bili v škodne primere vključeni ljudje, ki se med seboj poznajo oziroma so sosedsko ali sorodstveno povezani, ter da kljub dokazano sumljivim temeljem v nobeni od navedenih zadev ni opravil ogleda v živo niti ni zahteval dodatnih fotografij. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnik očitane kršitve storil namenoma. Tudi sicer pa za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zadostuje ugotovljena huda malomarnost. Tako grobe nepravilnosti, kot jih je v omenjenih primerih storil tožnik, pa prav gotovo pomenijo zavestno zanemarjanje zahtevane skrbnosti povprečno skrbnega cenilca avtomobilskih škod, taka skrajna nepazljivost pa utemeljuje hudo malomarnost. Ni mogoče slediti njegovemu stališču, da je šlo za napake in da bi ga toženka nanje morala opozoriti (nenazadnje za nepravilnosti pred preiskavo službe H. niti ni vedela). Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da je sodni izvedenec večji strokovnjak od tožnika in da je bil kot tak na fotografijah zmožen opaziti neskladnosti z zatrjevanim načinom poškodb vozil, ki jih tožnik ni bil. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so neskladja tako očitna, da bi jih vsekakor moral opaziti cenilec s 17 leti izkušenj, prav tako je še pred izdelavo izvedenskega mnenja o njih konkretno izpovedoval C.C.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi, da je toženka dokazala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter da je ta glede na naravo, obseg in resnost kršitev tak, da toženka utemeljeno ni mogla nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V pritožbi tožnik ne nasprotuje tem ugotovitvam, ki so oprte na pisni izjavi izvršnih direktorjev toženke (B 18 in B 19). Zavrniti je treba njegovo stališče, da gre za pretiran ukrep, ker naj kršitve ne bi bile pogoste glede na siceršnji obseg opravljenega dela. Kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni mogoče opravičiti z njihovo maloštevilnostjo, ker gre za očitek o hujših kršitvah iz delovnega razmerja, storjenih namenoma ali iz hude malomarnosti, je pogodba o zaposlitvi zakonito lahko odpovedana že zaradi ene same kršitve. Toženka je vpogledala v največ nekaj deset s strani tožnika obravnavanih primerov, pri tem pa odkrila vsaj 17 primerov, v katerih je tožnik večkrat kršil svoje bistvene obveznosti iz delovnega razmerja, tj. vestno opravljanje dela (33. člen ZDR-1), upoštevanje delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Od toženke ni mogoče zahtevati, da ohranja delovno razmerje s tožnikom, ki ji je kot cenilec povzročil škodo s tem, da je neupravičeno priznal zavarovancem odškodnino, ter grobo kršil njene interne akte v zvezi s samimi postopki cenitev. Tožnikovo zavzemanje za to, da bi se mu izrekla milejša delovnopravna sankcija (pisno opozorilo pred odpovedjo), ni utemeljeno.

6.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.