Jedro

Če obsojenec ne izpolni v pogojni obsodbi določenega posebnega pogoja, sodišče ugotavlja ali pogoja ni izpolnil zato, ker kljub pripravljenosti iz objektivnih okoliščin naložene obveznosti ni mogel pravočasno izpolniti, ali pa tega ni storil zato, ker ima še vedno družbeno nesprejemljiv, nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 13.4.2005 preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu izrečena s sodbo istega sodišča z dne 14.1.2003, v kateri je bila zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po 1. odstavku 234.a člena KZ določena kazen tri mesece zapora, s preizkusno dobo treh let in dodatnim pogojem, da obsojeni do 14.1.2005 oškodovancu vrne premoženjsko škodo v višini 1.075.429,32 SIT. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 6.7.2005 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Obsojenčev zagovornik, odvetnik V.K., je zoper pravnomočno sodbo dne 29.8.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne v novo sojenje na prvo stopnjo. V zahtevi navaja, da je obsojeni zbolel za hudo boleznijo, zaradi česar je kot samostojni podjetnik posloval z izgubo. Zaradi mladosti in neizkušenosti je mnogo prepozno predlagal stečaj. Dodatnega pogoja iz pogojne obsodbe ni izpolnil, ker tega ni mogel. Dolgo je bil bolan in povsem nezmožen za delo. Zoper njegovo poslovalnico je bil začet stečaj, ki je bil tudi takoj zaključen. Tako je ostal brez zaposlitve in zadolžen. Zaposlil se je šele oktobra 2004, vendar so ga upniki s sodnimi izvršbami prehiteli, da bi lahko sploh pričel odplačevati dolg oškodovani družbi. Izpodbijani odločbi sta nezakoniti, ker gre za pomanjkanje krivde. Obsojeni želi dolg poravnati in ga tudi bo. Iz razlogov, ki niso posledica njegovega ravnanja, dolga ni mogel poravnati do roka. Ravnanje obsojenega je mogoče sankcionirati le, kadar je storjeno z naklepom ali iz hude malomarnosti. Odločitev naj bi bila sporna tudi zaradi namena kaznovanja, ki je bil v danem primeru tudi v popravi škode. S preklicem pogojne obsodbe se ta namen izniči. V primeru nastopa kazni bo obsojeni skoraj gotovo ostal brez zaposlitve. Takoj ko bodo ustavljene vse izvršbe, bo dolg poravnal. 3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojeni ne navaja katerega izmed materialno kazenskih oziroma procesnih predpisov, ki naj bi ga sodišči kršili. Vse okoliščine, ki jih v zahtevi navaja, so le dejanske okoliščine, ki jih je sodišče v zvezi z ravnanjem obsojenca glede neizpolnitve posebnega pogoja, ugotavljalo in napravilo pravilne zaključke. Gre za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.4. Postopek za preklic pogojne obsodbe je namenjen preverjanju, ali je obsojenec izpolnil v pogojni obsodbi določen posebni pogoj. Če ga ni izpolnil, ugotavlja sodišče tudi, ali pogoja ni izpolnil zato, ker kljub pripravljenosti iz objektivnih okoliščin naložene obveznosti ni mogel pravočasno izpolniti, ali pa tega ni storil zato, ker ima še vedno družbeno nesprejemljiv, nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Pri odločitvi, katero izmed možnosti, ki so za primer neizpolnitve posebnega pogoja predpisane v zakonu (54. člen KZ), bo sprejelo, sodišče upošteva zgolj ugotovljeni vzrok neizpolnitve.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti zgolj posplošeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pri čemer ne navaja določbe, ki naj bi jo sodišči kršili. Ko podrobno opiše obsojenčevo poslovanje in prenehanje dejavnosti ter nastale zdravstvene in socialne težave, meni, da prvostopno sodišče v postopku za preklic ni ugotovilo, da obsojeni iz upravičenega razloga in brez svoje krivde ni izpolnil dodatnega pogoja. Poudarjanje težkega premoženjskega stanja obsojenca, zaradi česar naj ne bi bil zmožen poravnati obveznosti iz pogojne obsodbe, pomeni le drugačno presojo ugotovljenih dejstev s strani zagovornika oziroma uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Sodišče prve stopnje je v postopku, izvedenem v skladu z določili 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da obsojeni do določenega roka ni poravnal obveznosti iz pogojne obsodbe, pri tem pa je bil, vsaj zadnjega pol leta, zaposlen in je mesečno zaslužil okrog 120.000,00 SIT, nima preživninskih obveznosti in staršem za oskrbo plačuje okrog 25.000,00 SIT mesečno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obsojenec ne živi v socialni stiski, saj ima denar za telefon in iz tega naslova tudi precejšen dolg, in bi lahko glede na višino plače svoj dolg plačeval tudi obročno, če bi se z oškodovancem tako dogovoril in če bi ga res nameraval plačati. Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje zaključilo, da se obsojenec plačilu izmika oziroma da nima resnega namena izpolniti posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi. Glede na dejstva, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, da obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil in tudi ni pokazal interesa povrniti dolg, saj kljub skromnim prihodkom v več kot dveh letih ni niti dela prihodkov namenil poravnavi obveznosti do oškodovanca, je sodišče pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za preklic pogojne obsodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona v obravnavanem primeru ni podana.

6. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložnik zahteve ne opredeli niti z navedbo zakonske določbe, ki naj bi bila prekršena, niti z navedbo dejanske kršitve, zato jih ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (1. odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je vložnik dolžan navesti konkretne kršitve zakona in jih tudi ustrezno obrazložiti.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih uveljavlja vložnik. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega R.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).