Jedro

Brezplačna pravna pomoč je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem. Ker vložitev ovadbe to ni, brezplačna pravna pomoč za to dejanje ni mogoča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči pri sestavi kazenske ovadbe ter predloga za kazenski pregon, ki jo želi vložiti pri Okrožnem državnem tožilstvu Maribor zoper A. A. zaradi kaznivega dejanja goljufije. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da se glede zadeve, za katero želi tožnica dodelitev brezplačne pravne pomoči, še ne vodi sodni postopek, tožnica pa želi pomoč za sestavo in vložitev kazenske ovadbe pri okrožnem državnem tožilstvu. S sklicevanjem na 7. in 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da tožnici brezplačne pravne pomoči še ni mogoče dodeliti, saj želi tožnica brezplačno pravno pomoč za postopek, ki ni sodni postopek ali postopek izvensodnega poravnavanja. Šele ko in če se bo postopek nadaljeval pri sodišču, lahko tožnica zaprosi za brezplačno pravno pomoč, tožnica pa lahko poda kazensko ovadbo sama ustno na zapisnik pri Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru ali na policiji.

2. Tožnica je zoper to odločitev vložila tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je ovadbo že poskušala podati pri policijski postaji, a so policisti sprejem ovadbe zavrnili z obrazložitvijo, da se z družinskimi zadevami ne ukvarjajo. Tožnica želi namreč ovadbo vložiti zoper odraslo hčerko, saj je žrtev njene goljufije, ko je ta tožničino naročniško razmerje pri mobilnem operaterju razširila v lastno korist. Pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da se v predmetni zadevi še ne vodi sodni postopek, ampak gre za predkazenski postopek v smislu določb 147. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), tožnica pa kljub temu meni, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči, saj se po prvem odstavku 7. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi za pravno svetovanje, pravno zastopanje ali za druge pravne storitve določene z zakonom. Tožničine prošnje zato nikakor ni mogoče označiti kot nerazumne v smislu določb 24. člena ZBPP, saj je to mogoče le, če prosilec v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema določbe prvega odstavka 7. člena ZBPP, iz katerega izhaja, da se brezplačna pravna pomoč dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor šteje tudi varstvo v kazenskih postopkih, vendar pa v konkretni zadevi ta še ne teče. Ker kazenski postopek v predmetni zadevi še ni bil uveden, sodni postopek, za katerega je mogoče pridobiti brezplačno pravno pomoč na podlagi 7. člena ZBPP, še ne teče, predkazenski postopek po 147. členu ZKP pa ni sodni postopek. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom.

6. Organ za brezplačno pravno pomoč je svojo odločitev oprl na 7. in 24. člen ZBPP. Slednji določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

7. Določbe 24. člena ZBPP se torej nanašajo na možnosti, ki jih ima prosilec v zadevi, za katero želi brezplačno pravno pomoč, da v njej uspe. Kadar organ za brezplačno pravno pomoč odloča na podlagi 24. člena ZBPP, mora v okviru preizkusa, ki ga zahteva odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, preveriti ali so podane _očitne_ okoliščine1, ki kažejo, da možnosti za uspeh v zadevi ni. Kadar te ugotovi, prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno zavrne.

8. Predmetna odločitev ne temelji na tem, saj se organ za brezplačno pravno pomoč s tožničinimi možnostmi za uspeh z ovadbo ni ukvarjal. Organ za brezplačno pravno pomoč je glede dejanske podlage ugotovil, da noben sodni postopek še ne teče in ob sicer zmotno uporabljenem 24. členu ZBPP svojo odločitev pravilno oprl še na 7. člen ZBPP. Ta v prvem odstavku 7. člena določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojni za izvensodno poravnavanje sporov ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

9. Glede tega pa je organ za brezplačno pravno pomoč pravilno zaključil, da za vložitev ovadbe brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti, saj noben sodni postopek še ne teče. Po presoji sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, da je odobritev brezplačne pravne pomoči mogoča tudi za vložitev ovadbe. Tožeča stranka v tožbi delno povzema določbo prvega odstavka 7. člena ZBPP, da se „brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi za pravno svetovanje, pravno zastopanje in druge pravne storitve določene z zakonom“, po presoji sodišča pa je ta del povedi treba brati skupaj z njenim nadaljevanjem, „za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči...“. To izhaja tako iz jezikovne razlage te določbe, ki jo je treba brati kot celoto, kot iz namena zakona, ki je opredeljen v 1. členu ZBPP. Ta namreč določa, da je namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP uresničevanje pravice do _sodnega_ varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek). Za sodno varstvo po tem zakonu pa poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred domačimi in tujimi sodišči štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom (drugi odstavek). Tudi z uporabo teleološke oziroma namenske metode razlage zgoraj navedenih določb ZBPP pridemo do zaključka, da je brezplačna pravna pomoč namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem. Ker vložitev ovadbe to ni, brezplačna pravna pomoč za to dejanje ni mogoča. 10. Tožena stranka je svojo odločitev sicer nepravilno oprla tudi na določbo 24. člena ZBPP, saj se v predmetni zadevi ne ocenjuje verjetnost tožničinih izgledov za uspeh v zadevi, za katero želi brezplačno pravno pomoč, in je pritrditi tožeči stranki, da njene prošnje ni mogoče opredeliti kot nerazumne, je pa po zgoraj obrazloženem ob pravilni uporabi 7. v zvezi s 1. členom ZBPP odločba pravilna.

11. Po obrazloženem sodišče zaključuje, da je izhajajoč iz enakih dejanskih ugotovitev, kot so navedene v izpodbijani odločbi, vendar na delno drugačni zgoraj obrazloženi materialnopravni podlagi izpodbijana odločitev pravilna, zato je sodišče na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1 tožbo zavrnilo (I. točka izreka).

12. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, za uporabo katere za odločitev pomembno dejansko stanje (to je dejstvo, da želi tožnica brezplačno pravno pomoč za vložitev ovadbe) med strankama ni bilo sporno, v tožbi predlagani dokazi pa se nanašajo na razloge za vložitev ovadbe, kar v predmetni zadevi ni relevantna dejanska podlaga. Sodišče je v zadevi presojalo pravilno uporabo materialnega prava, zato je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji.

1 V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti.