Jedro

Tožnik, zavarovan kot samozaposlen, ki ni več zmožen za delo vodje obratovalnice, žagarja in voznika tovornega vozila z avtodvigalom, je zmožen za drugo delo v skrajšanem delovnem času 4 ure z omejitvami, da opravlja pretežno sedeče delo, vsaj dve tretjini delovnega časa, v preostalem času pa hodi na krajše razdalje po ravnem terenu. Razvrsti se ga v III. kategorijo invalidnosti z določenimi omejitvami in časovno razbremenitvijo po 4 ure dnevno ter se mu prizna pravica do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 2. 2009 in št. ... z dne 6. 8. 2009. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno na delu, ki je pretežno sedeče in sicer vsaj dve tretjini delovnega časa, v preostalem času pa lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu od 21. 1. 2009 dalje. Tožniku je od navedenega dne dalje priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da bo o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 526,50 EUR v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

Zoper sodbo v ugodilnem delu (I., II, III. in V. točka izreka) pritožbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede ocene delazmožnosti. Glede tega je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Po mnenju tožene stranke bi bil tožnik zmožen za delo z ustreznimi razbremenitvami v polnem delovnem času. Sodišče tudi ni obrazložilo odločitve glede datuma nastanka invalidnosti, s čimer je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navedenega dejstva sodišče niti ni ugotovilo. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je ob osebnem pregledu (po izdaji izpodbijanih odločb) ugotovil tudi kronično okvaro rotatorne manšete, obojestransko z omejeno in bolečo gibljivostjo ramenskih sklepov. Iz zadnjega stavka obrazložitve nadalje izhaja, da je izvedenec podal oceno delovne zmožnosti upoštevaje tudi ugotovitve osebnega pregleda z dne 6. 1. 2012 glede napredovane bolezni desnega kolka, z bolečo in omejeno gibljivosti ter glede okvare rotatornih manšet. Gre za ugotovitve iz obdobja po izdaji izpodbijanih odločb. Omenjenega, sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, oziroma je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z oceno datuma spremembe v delovni zmožnosti najmanj preuranjena. Tožena stranka nadalje še opozarja, da tožnik s svojim zahtevkom ni v celoti uspel (zavrnjen je bil zahtevek po razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti), zato bi sodišče moralo pri odmeri stroškov upoštevati delni uspeh tožnika v postopku. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot to v pritožbi navaja tožena stranka. Sodba je namreč ustrezno obrazložena, tako da jo je mogoče v celoti preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 8. 2009, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 2. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Odločitev je oprla na izvedensko mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 21. 1. 2009, ki je ugotovilo, da je tožnik v okviru svojega poklica v polnem delovnem času zmožen za delo z omejitvami: zmožen za pretežno sedeče delo in sicer vsaj dve tretjini delovnega časa, v preostalem delovnem času pa lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu. Iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe izhaja, da je tožena stranka zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila ob ugotovitvi, da je tožnik zavarovan po 15. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), torej kot samostojni podjetnik „vodja obratovalnice, žagar, voznik tovornega vozila z avtodvigalom“. Po stališču tožene stranke za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja niso izpolnjeni pogoji določeni v tretjem odstavku 66. člena ZPIZ-1. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 (Ur. l. št. 27/2010) odločilo, da je ureditev v tretjem odstavku 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo in je zakonodajalcu naložilo, da neskladje odpravi v roku 6 mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu RS, kar do sedaj še ni bilo izvršeno.

Glede na navedbe v tožbi je sodišče prve stopnje poleg preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, razčiščevalo tudi dejansko stanje in sicer vprašanje preostale delovne zmožnosti tožnika. Ker so pri tožniku predvsem izražene ortopedske težave, je za razjasnitev dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista ortopeda, ki je v pisno podanem izvedenskem mnenju ugotovil, da je tožnik, glede na naravo dela ter zdravstveno stanje nezmožen za delo vodje obratovalnice, žagar, voznik tovornega vozila z avtodvigalom. V okviru svojega poklica pa je zmožen za drugo delo v skrajšanem delovnem času 4 ure z omejitvami, da opravlja pretežno sedeče delo, vsaj dve tretjini delovnega časa, v preostalem času pa lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu. Sodni izvedenec ugotavlja napredovane degenerativne spremembe desnega kolka, s tem da se je stanje v zadnjih letih slabšalo, kar je dokumentirano tudi v izvidih ortopeda z dne 27. 11. 2006 in 21. 4. 2008. Znaki napredovane artroze so bili opisani tudi ob osebnem pregledu tožnika na invalidski komisiji prve stopnje dne 21. 1. 2009. Prisotna je bila omejena gibljivost v kolkih, izraziteje v desnem, z omejitvijo vseh gibov za več kot eno tretjino. Tudi, ko je sodni izvedenec pregledal tožnika dne 6. 1. 2012 je bila ugotovljena očitno napredovana bolezen desnega kolka z bolečo in omenjeno gibljivostjo, ugotovljena je bila tudi kronična okvara rotatorne manšete obojestransko z omejeno in bolečo gibljivostjo ramenskih sklepov. Zaradi napredovane artroze kolka in degenerativne okvare rotatornih manšet je po mnenju sodnega izvedenca tožnik sposoben opravljati delo z omejitvami le v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno.

Po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na podano mnenje sodnega izvedenca. Gre za prepričljivo mnenje, ki je tudi ustrezno strokovno obrazloženo. Izvedenec je pri podaji mnenja upošteval tako medicinsko dokumentacijo v spisu, kot tudi svoje ugotovitve ob osebnem pregledu tožnika. Upošteval je delovne obremenitve ter bolezenske težave, ki so povezane predvsem z napredovano artrozo kolka in pa z degenerativnimi okvarami rotatornih manšet. Tožnik niti v pripombah na podano izvedensko mnenje, niti sedaj v pritožbi ne navaja, v čem naj bi bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ne pomeni, da je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Glede na navedeno so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z datumom nastanka invalidnosti. Res je, da izvedenec v pisno podanem izvedenskem mnenju ni izrecno navedel, od kdaj dalje je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, vendar pa iz izvedenskega mnenja povsem jasno izhaja, da so bili znaki napredovane artroze ugotovljeni že ob osebnem pregledu tožnika na invalidski komisiji prve stopnje 21. 1. 2009. Glede bolezenskih stanj, ki vplivajo na delovno zmožnost tožnika pa je že invalidska komisija druge stopnje v mnenju z dne 6. 5. 2009 med drugim navajala utesnitveni sindrom rame ter zaznavno naglušnost. Enako izhaja tudi iz mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 21. 1. 2009. Sodišče prve stopnje je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno odločilo, da je pri tožniku III. kategorije invalidnosti podana od 21. 1. 2009 dalje, torej od datuma, ki ga je v svoji odločitvi upoštevala že tožena stranka. Tudi glede sindroma utesnjene rame oziroma okvare rotatornih manšet je bilo stanje ugotovljeno ter opisano že v mnenjih obeh invalidskih komisij, kar pomeni, da ne gre za novoto, torej za stanje, ki bi nastalo šele po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti z določenimi omejitvami in s časovno razbremenitvijo po 4 ure dnevno, od 21. 1. 2009 dalje tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, s tem da bo o višini in njenem izplačevanju odločila tožena stranka s posebno odločbo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik le delno uspel s svojim zahtevkom. Iz obrazložitve odločitve o odmeri stroškov povsem jasno izhaja, da je sodišče na podlagi 154. člena ZPP upoštevalo tudi uspeh v sporu. Tožniku je namreč odmerilo in priznalo 80 % priglašenih stroškov, kar je po stališču pritožbenega sodišča ustrezno glede na uspeh tožnika v sporu.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.