Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora pri uveljavljanju kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP določno povedati, v čem je nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin in listinami.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega M. F. spoznalo za krivega, da je z dejanjema, opisanima v točkah 1. a in 1. c izreka sodbe storil nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), z dejanjema, opisanima v točkah 1. b in 1. d nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, z dejanjem, opisanim pod točko 2. a kaznivo dejanje goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in z dejanjem, opisanim pod točko 2. b poskus kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Določilo mu je posamične kazni šest mesecev zapora, šest mesecev zapora, dve leti in šest mesecev zapora in eno leto in šest mesecev zapora ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 1.285,65 EUR in plačati sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitev zakona, ki jo zatrjuje, ni podana.

4. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik v zahtevi navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi in vsebini listin v spisu. Nerazumljivost utemeljuje s tem, da v opisih dejanj pod točkami 1. a in 1. c ni pravilno navedena višina obračunanega 20 % davka na dodano vrednost, kar je popolnoma nerazumljivo in se davka na dodano vrednost ne da preveriti, saj navedeni zneski predstavljajo 10 % in ne 20 % obračunanega davka, kot se zatrjuje v opisu dejanj. Tudi pri dejanju pod točko 2. a so navedene iste napačne vsote davka na dodano vrednost. V opisu se zatrjuje, da so bili od zneska 19,979.183,40 SIT oziroma 83.371,65 EUR nakazovani različni zneski različnim firmam. Ko pa se te zneske sešteje je mogoče priti do ugotovitve, da je seštevek zneskov 92.245,86 EUR in ne 83.371,65 EUR kot je navedeno v opisu dejanja.

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se nanaša na izrek sodbe in na njegovo (ne)razumljivost, je podana takrat, kadar se nerazumljivost nanaša na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja. Vložnik zahteve ne pojasni nerazumljivosti sodbenega izreka v zvezi z zakonskimi znaki kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin (da je obsojenec sam ali v sostorilstvu z neprištevnim Z. H. lažno poslovno listino z lažno vsebino uporabil kot resnično), zato se njegovih navedb ne da preizkusiti. Enako velja za zatrjevanje, da je izrek nerazumljiv pri dejanju pod točko 2. a za kaznivo dejanje goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ. Tudi v zvezi s tem dejanjem vložnik zahteve ne pojasni, v zvezi s katerimi zakonskimi znaki kaznivega dejanja goljufije, to je bistvenimi in odločilnimi dejanskimi okoliščinami, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe (spravljanje drugih v zmoto z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist), je sodbeni izrek nerazumljiv. Navedb vložnika, da izrek nasprotuje sam sebi, ni mogoče preizkusiti, saj ne pove, v čem obstoja v opisu dejanj nasprotje o odločilnih dejstvih, to je zakonskih znakih obeh kaznivih dejanj. Zagovornik tudi ne pojasni, kako opis dejanja nasprotuje vsebini listin v spisu. Določno bi moral povedati, v čem je nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin in listinami. Zato se tudi teh navedb ne da preizkusiti. Kot je bilo uvodoma poudarjeno, je vložnikova dolžnost, da ne navede le kršitve, ampak da kršitev, ki jo uveljavlja tudi določno pojasni oziroma utemelji, kar je nujen pogoj za to, da bo lahko sodišče preizkusilo utemeljenost zahteve (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008).

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.