Jedro

Tožnik se je najkasneje v začetku maja 2013 seznanil, da na delovno mesto administrativna podpora v prodaji ni izbran, zato je že tedaj začel teči 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva v skladu s petim odstavkom 200. členom ZDR-1. Dejstvo, da tožnik izplačilo odškodnine utemeljuje na materialni škodi, ki naj bi jo utrpel, ker ga tožena stranka o neizbiri ni obvestila in ne na kršitvi zakonske prepovedi diskriminacije, ni odločilno za odločitev o pravočasnosti tožbe, ki jo je v takšnih primerih potrebno vložiti v prekluzivnem zakonskem roku. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožba ni bila vložena v roku 30 dni, tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke (ki je zahtevala plačilo odškodnine v znesku 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2017 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov) (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 342,71 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odloči o stroških pritožbenega postopka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče med postopkom ni pravilno uporabilo določb ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožuje pa se tudi zaradi bistvenih kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožeči stranki z nezakonitim postopanjem sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi glavno obravnavo moralo opraviti. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, ker je izrek sklepa nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, razlogi, s katerimi je sodišče tožbo zavrglo, pa so nejasni ali med seboj v nasprotju. Navaja, da je podana tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in listinami v spisu.

Izpodbijani sklep naslovnega sodišča je že zaradi formalnih pomanjkljivosti preuranjen, ker je tožeča stranka prejela plačilni nalog za plačilo sodne takse hkrati z odločitvijo sodišča, s katerim je odločilo o vsebini tožbenega zahtevka in tožbo zavrglo ter tožeči stranki naložilo plačilo celotne takse za tožbo po tar. št. 2311 ZST-1 ter stroške tožeče stranke za odgovor na tožbo v znesku 342,71 EUR. Po 8. členu ZST-1 je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezni procesni zakon. Tako procesno določilo je v delovnem sporu določeno v 105.a členu ZPP, ki našteva vloge, za katere je plačilo sodne takse procesna predpostavka za njihovo meritorno obravnavanje. Naslovno sodišče bi o taksni obveznosti tožeče stranke, kljub njenemu predlogu, da sodno takso plača ob vročitvi sodne odločbe, moralo odločiti s posebnim sklepom, ali vsaj v izreku izpodbijanega sklepa, saj je od tega odvisna tudi taksna obveznost tožeče stranke. Tretji odstavek 105.a člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi za delovne spore, namreč določa, da v primeru, ko sodna taksa za vlogo iz 1. člena ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlok ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je vloga umaknjena.

Sodišče v zvezi s plačilom sodne takse ni odločalo, ali so izpolnjeni pogoji za odlog sodne takse. Napačno pa je uporabilo tudi materialno pravo, saj v obravnavanem primeru ne gre za tožbo zaradi neizbire tožeče stranke, ampak za tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi neizpolnjenih obljub tožene stranke, ki jih je dala tožeči stranki, svojih obljub pa ni izpolnila oziroma je s svojimi obljubami zavajala tožečo stranko. Ta je bila namreč pred tem že ustno obveščena, da je bila izbrana skupaj še z dvema kandidatoma, kar je bilo tudi predstavljeno na tiskovni konferenci, vendar tožena stranka svojih obljub ni izpolnila.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne.

6. Skladno z določbo 274. člena ZPP predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen), da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, in v drugih primerih, določenih v tem členu. Sodišče prve stopnje je upoštevalo to določbo in izdalo izpodbijani sklep izven glavne obravnave, saj ne gre za zadevo, o kateri bi moralo odločati po opravljeni glavni obravnavi. To pa pomeni, da ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba.

7. Izpodbijani sklep je tudi ustrezno obrazložen, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, kar pomeni, da sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zato tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi sicer tožnik to kršitev uveljavlja le pavšalno, s prepisom zakonskega teksta, zato pritožbeni preizkus glede te bistvene kršitve v širšem obsegu niti ni mogoč.

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi domnevne kršitve, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo s tem, da pred izdajo izpodbijanega sklepa ni odločilo o sodni taksi za tožbo. Tožnik je v tožbi sam navedel, da bo taksa v skladu s 3. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl. - ZST) plačana ob vročitvi sodne odločbe, kar pomeni, da se je pravilno skliceval na določbe ZST, ki veljajo za individualne delovne spore. Skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 5. člena ZST nastane taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje in za postopek o socialnih sporih pred sodiščem prve stopnje takrat, ko je sodna odločba vročena stranki, medtem ko v drugih postopkih pred sodiščem taksna obveznost nastane že ob vložitvi tožbe in je plačilo takse predpostavka za dopustnost tožbe po določbi 105.a člena ZPP, na katerega se sicer pravilno sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami ZST, ki veljajo za individualne delovne spore, zato je pritožba s tem v zvezi neutemeljena. Tudi sicer pa na zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe nima nikakršnega vpliva postopek, ki ga sodišče prve stopnje vodi v zvezi s sodnimi taksami.

9. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju tožbenih navedb glede vsebine spora, s katero tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

10. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je predmet spora postopek zaposlovanja med tožnikom kot kandidatom in toženo stranko kot delodajalcem, za takšne spore pa je po določbah 1.č odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) pristojno delovno sodišče. Pri odločanju se je oprlo na pravilno pravno podlago, to je na Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki v petem odstavku 200. člena določa, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v 30 dneh po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

11. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu izhaja, da se je tožnik v letu 2012 pri toženi stranki udeležil 9. zaposlitvenega izziva, v okviru katerega je tožena stranka zaposlovala brezposelne invalide na delovnem mestu administrativna podpora v prodaji in bil izbran v ožji krog finalistov ter povabljen na individualni zaposlitveni razgovor. V aprilu 2013 mu je bilo v postopku izbire obljubljeno, da bo možna zaposlitev za eno leto, z delom pri toženi stranki pa naj bi pričel v aprilu 2013, vendar ga tožena stranka nikoli ni pisno ali ustno obvestila, da ni sprejet na navedeno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik najkasneje v začetku maja 2013 seznanil, da na delovno mesto administrativna podpora v prodaji ni izbran, zato je že tedaj začel teči 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva v skladu s citiranim 200. členom ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da dejstvo, da tožnik izplačilo odškodnine utemeljuje na materialni škodi, ki naj bi jo utrpel, ker ga tožena stranka o neizbiri ni obvestila in ne na kršitvi zakonske prepovedi diskriminacije, ni odločilno za odločitev o pravočasnosti tožbe, ki jo je v takšnih primerih potrebno vložiti v prekluzivnem zakonskem roku. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožba ni bila vložena v roku 30 dni, tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo. Iz navedenih razlogov so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožena stranka, ki je podala odgovor na pritožbo, pa skladno z določbami 155. člena ZPP sama krije svoje stroške odgovora, ker ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve pred pritožbenim sodiščem, zato ne gre za potrebne stroške.