Jedro

Istovetnost prosilca za azil je bistvenega pomena za nadaljevanje azilnega postopka in jo je v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, potrebno ugotavljati z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 12.1.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 5. odstavka 27. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - Uradno prečiščeno besedilo) iz razlogov 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece in sicer od 12.1.2007 od 12.55. ure do 12.4.2007 do 12.55. ure.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in ugotovitvam tožene stranke, da so podani razlogi, zaradi katerih se tožniku lahko omeji gibanje. Tožena stranka je odločila po prostem preudarku in zavzela stališče, da je istovetnost prosilca za azil nesporno mogoče ugotavljati le v primerih, ko prosilec predloži uradni dokument s sliko. Istovetnost prosilca za azil v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, kot je v danem primeru (tožnik je povedal, da je imel v Iraku samo osebno izkaznico, ki pa jo je izgubil ob eksploziji v Basri), je potrebno zato ugotavljati z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Takšno ugotavljanje identitete pa traja določen čas. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, in se je pri tem oprla na določbo 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je sledilo sklepu tožene stranke, da je podan sum zavajanja oziroma zlorabe postopka s tem, da je tožnik vložil prošnjo za azil zaradi odložitve prisilne odstranitve, saj je čakal od 5.1.2007 do 9.1.2007, da je izrazil namero po vložitvi prošnje za azil. Namero po vložitvi prošnje za azil je izrazil šele 9.1.2007 potem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce in je bil seznanjen z razlogi te nastanitve in posledicami. Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje uporabila prosti preudarek na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1).

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnih predpisov. V pritožbi navaja, da je moral pobegniti iz matične države, saj so mu v eksploziji bombe v Basri v Iraku umrli vsi njegovi najbližji in je zato odšel v Sirijo, nato je eno leto hodil po svetu. Tožnik je zaradi tega zelo prizadet, stalno joče in je bilo njegovo vedenje ob zaslišanju na sodišču iskreno in spontano. Je v težki psihični situaciji po daljšem potovanju. Ni dopustno, da se mu je omejilo gibanje v Centru za tujce, ki je policijski dom in ni pod nadzorom Azilnega doma. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil (1. alinea) ali zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Po 3. odstavku 27. člena ZAzil se omejitev gibanja izven azilnega doma oziroma njegove izpostave izvaja v za to namenjenem objektu Azilnega doma ali v drugih ustreznih objektih ministrstva, pristojnega za notranje zadeve.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča in tožene stranke, da je istovetnost prosilca za azil, ki je bistvenega pomena za nadaljevanje azilnega postopka, nesporno mogoče ugotavljati le v primerih, ko prosilec za azil predloži uraden dokument s sliko. Zato je istovetnost prosilca za azil v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, potrebno ugotavljati z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi, kar pa traja določen čas. Prav zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje in se pri tem pravilno oprla na določbo 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Iz predloženih spisov tudi izhaja, da je tožnik zaprosil za azil šele 9.1.2007 in ne 5.1.2007, ko je bil prijet. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna presoja tožene stranke, s katero se je strinjalo sodišče prve stopnje, da je tožnik vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar kaže na pravilno uporabo prostega preudarka tožene stranke, da je podan sum zavajanja oziroma zlorabe postopka in s tem pogoj iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Glede na določbo 3. odstavka 27. člena ZAzil pa se omejitev gibanja lahko izvaja tudi v drugih ustreznih objektih ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, in ne le v objektu Azilnega doma, kot to meni tožnik v pritožbi.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo glede na podano obrazložitev in na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. V čem naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in katere bistvene kršitve določb postopka so podane, pa tožnik v pritožbi ni obrazložil. Bistvene kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi niso podane.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. in 1. odstavka 107. člena ZUS-1, ki je začel veljati 1.1.2007, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.