Jedro

Najemna pogodba že po svoji pravni naravi ni naslov za pridobitev (so)lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala izločitev solastninskega deleža na poslovnem prostoru v hiši v Kranju in vpis na njeno ime do 2/3 oziroma do 1/3 celote. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Sodišči sta presodili, da tožnica na podlagi najemne pogodbe ni pridobila solastninske pravice na poslovnem prostoru. Poleg tega sta ugotovili, da je prišlo do spornih vlaganj v poslovni prostor v času, ko je bila najemnica njena hči, kateri sta stranki prvotne pogodbe odstopili najemno pogodbo (aneks k najemni pogodbi z dne 15.5.1991, vlaganja v času od maja 1991 do aprila 1992). Sodišče druge stopnje je odgovorilo tudi na procesni ugovor, da tožnica ni bila zaslišana. Ugotovilo je, da je bila pravilno vabljena in da ni bilo razlogov za preložitev obravnave.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP. V reviziji trdi, da je že v pritožbi pojasnila dogovor s toženima strankama, da se ne bodo udeleževali obravnav, dokler ne bo sporna nepremičnina prodana. Tožnica se je dogovora z dne 30.9.1996 držala, sodišče pa je kljub temu zadevo končalo brez dejanske in pravne podlage. Zaradi opustitve zaslišanja tožnice kot stranke je podana absolutna bistvena kršitev ZPP. Tožnica je pritožbi priložila tudi dokaze o vpisu v C listu zemljiške knjige glede sporne nepremičnine, ki dokazuje njeno investitorstvo. Jasno je, da je ona kot lastnica investitor, ne pa njena hči kot najemnica. Ugotovitve v sodbi druge stopnje so zato tudi protispisne. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, Ur.l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ni bilo. Zakaj opustitev zaslišanja tožnice v obravnavanem primeru ne pomeni kršitve ZPP, je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. Morebitni dogovor med pravdnima strankama (v spisu je le enostranska izjava volje tožnice z dne 30.9.1996) o tem, da ne bosta prišli na obravnavo, ne more biti pravno odločilno dejstvo, ker sodišču ni bilo sporočeno pred narokom dne 12.11.1998. Stranki tudi nista predlagali morebitnega mirovanja postopka (216. člen ZPP). Ker sta toženi stranki na obravnavo prišli in se spustili v obravnavanje stvari, vabilo za tožnico pa je bilo izkazano, je prvostopenjsko sodišče v skladu z 295. členom ZPP narok opravilo. Ugovor zoper presojo sodišča prve stopnje, da za odločitev zadoščajo pisni dokazi, pa ni več procesni, temveč materialnopravni ugovor.

Materialno pravo je bilo v tej pravdni zadevi pravilno uporabljeno. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi na prvi in drugi stopnji.

Najemna pogodba že po svoji pravni naravi ni naslov za pridobitev (so)lastninske pravice. Morebitni posebni dogovori v najemni pogodbi, ki bi imeli drugačno materialnopravno naravo, sploh niso bili zatrjevani. Poleg tega pa je bila najemna pogodba z dne 10.10.1990 (aneks pa 15.5.1991) sklenjena s tedanjim družbenolastninskim upravljalcem poslovnega prostora Ž. p.o. N., in ne s toženima strankama. Že ti podatki zadoščajo za odločitev, da tožnica ni izkazala pravnega naslova za pridobitev solastninske pravice na spornem poslovnem prostoru.

Revizijsko sodišče k pravilnim razlogom na prvi in drugi stopnji le še dodaja, da je najemno razmerje nastalo v času pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91). ZDen je začel veljati 7.12.1991, sporni poslovni prostor pa vrnjen v last upravičencu (pravnemu predniku pravdnih strank) na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, to je 16.5.1993. Morebitni drugačni dogovor med najemodajalcem kot denacionalizacijskim zavezancem in tožnico bi lahko bil sporen tudi zaradi 89. člena ZDen. Da bi se tožnica in toženi stranki že v času vlaganj dogovorili o morebitnem (bodočem) priznanju večjega solastninskega deleža tožnici, če bo poslovni prostor vrnjen, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Ker torej tožbeni zahtevek že zaradi narave pogodbe, iz katere izhaja, ni utemeljen, ugotovitve o tem, kdo je bil dejanski investitor vlaganj (tožnica ali njena hči), niso več pravno odločilne. Zato tudi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP ni podana.

Ker sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, in nista kršili ZPP (revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti - 10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizija v celoti neutemeljena.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393. členu ZPP.