Jedro

S pogodbo o izobraževanju sta se stranki dogovorili, da je toženec v primeru prekinitve ali neuspešnega zaključka izobraževanja dolžan povrniti celotne stroške izobraževanje. Ker med te stroške sodi tudi nadomestilo plače, ki ga je prejel v času študijskega dopusta, je vrnitveni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Neutemeljen pa bi bil v primeru, če bi nadomestilo plače, ki ga je tožene c prejel v času študijskega dopusta, predstavljalo plačilo za delo.

Izrek

Pritožbama tožene stranke in tožečih strank se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točkah I/1, I/3, I/4, II/2 in III izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve toženca zoper prvo tožečo stranko v višini 3.188,46 EUR, nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženca do prvo tožeče stranke v višini 270,80 EUR, nato pa je tožencu naložilo, da prvo tožeči stranki plača 3.188,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2007 do plačila. V presežku, od prisojenega zneska do zneska 4.774,15 EUR, je zahtevek prvo tožeče stranke glede plačila šolnine zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke za plačilo potnih stroškov in dnevnic z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2007 dalje do plačila v zneskih in z zapadlostjo, kot izhajajo iz II/1. točke izreka ter za vrnitev nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi v zneskih in z zapadlostjo, kot izhajajo iz II/2. točke izreka izpodbijanega dela sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožečima strankama pa je naložilo, da tožencu nerazdelno plačata stroške postopka v znesku 1.683,53 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeči stranki in toženec.

Prvo tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje glede časa, ko je toženec še ostal na delu po zaključenem izobraževanju, napačno uporabilo materialno pravo oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo dejstva, da toženec od 16.1.2007 pa vse do 2.2.2007 ni delal po lastni krivdi zaradi neupravičenega izostanka, zaradi česar mu je bila tudi odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zato ne bi smelo šteti, da je na delu ostal slaba dva meseca oziroma 3,33 % časa, ko bi moral ostati v delovnem razmerju.

Drugo tožeča stranka pa navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi zahtevka za vračilo zneskov, ki bi jih moral toženec vrniti, ni upoštevalo volje strank. V zvezi z nadomestilom plače za čas odsotnosti ni zaslišalo toženca, čeprav je dokazni sklep o tem sprejelo. Njegovo zaslišanje bi bilo potrebno, saj je le tako mogoče ugotovitvi voljo strank glede vsebine V. člena Pogodbe o izobraževanju. Priča D.O. je izpovedala, da se je s tožencem o določilih pogodbe pred njenim podpisom pogovarjala in je tudi izpovedala, da so bili kot stroški izobraževanja mišljeni tudi stroški nadomestila plače v času študijskega dopusta. Enako je izpovedal priča B.M., zato je te stroške toženec tudi dolžan vrniti tožečima strankama. Poleg tega je sodišče prve stopnje spregledalo, da je imel toženec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, v kateri je bil delovni čas urejen drugače, kot velja za ostale delavce, ki takih pogodb nimajo. Tožnik v času študijskega dopusta dela ni opravljal, kar izhaja iz izpovedi prič, saj nekaj telefonskih klicev, ki jih je med študijskimi obveznostmi sicer lahko opravil, ne dokazuje, da je svoje delo v celoti opravljal. Tožeči stranki se pritožujeta tudi zoper odmero stroškov postopka, ki po njuni oceni niso odmerjeni pravilno. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe (točko I/4 in II/2) v celoti spremeni tako, da ugodi zahtevkom tožečih strank ter tožencu naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da jo v celoti ali delno razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje.

Toženec se pritožuje zoper I/3 točko izreka sodbe. V tem delu sodbe je sodišče prve stopnje v nasprotju s preostalim izrekom potem, ko je pravilno ugotovilo obstoj terjatve toženca zoper prvo tožečo stranko tožencu naložilo v plačilo znesek 3.188,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2007 do plačila in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa so zato napačno odmerjeni tudi stroški postopka. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se prvo tožeči stranki naloži v plačilo znesek 3.188,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2007 do plačila. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in da je delno napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Utemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z obveznostjo toženca, da prvo tožeči stranki plača 3.188,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2007 do plačila. Ta del izreka izpodbijane sodbe ni v skladu s točko I/1, saj sta odločitvi v medsebojnem nasprotju. Izrek sodbe je nerazumljiv, ker najprej ugotavlja, da obstoji terjatev toženca do prvo tožeče stranke v višini 3.188,46 EUR (čeprav toženec ugotovitve obstoja terjatve v tej višini sploh ni uveljavljal), nato pa isti znesek naloži v plačilo tožencu. Nadalje pa je sama ugotovitev, da ta terjatev toženca obstoji, v nasprotju z razlogi sodbe, iz katerih izhaja, da v tej višini obstoji terjatev prvo tožeče stranke do toženca. Ker zaradi te pomanjkljivosti tega dela sodbe ni mogoče preizkusiti, je pritožbeno sodišče I/1. in I/3. točko izreka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi I/4. točko izreka, ki je v povezavi s I/1. in I/3. točko.

Utemeljen je tudi očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek drugo tožeče stranke iz naslova nadomestil, ki jih je tožencu plačala v času študijskega dopusta. Odločitev utemeljuje s stališčem, da ta obveznost iz Pogodbe o izobraževanju ne izhaja in da je tožnik kljub študijskemu dopustu opravil vse svoje delo. S takim dejanskim in pravnim zaključkom pritožbeno sodišče ne soglaša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec pri drugo toženi stranki zaposlen od 1.4.2005 do 2.2.2007 na delovnem mestu direktorja nabave. Delovno razmerje mu je prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena na delovnem mestu s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Dne 18.7.2005 je s tožečima strankama sklenil pogodbo o izobraževanju. S pogodbo se je zavezal, da bo zaključil šolanje na Poslovni šoli ...., drugo tožeča stranka pa se je obvezala zagotoviti tožencu študijski dopust, glede na obveznost prisotnosti na predavanjih v skladu s študijskim programom, povrnitev 50 % kilometrine za prevoz, 50 % dnevnice v višini 1.750,00 SIT in stroške nočitev ter strokovno pomoč v času študija. Prvo tožeča stranka se je zavezala tožencu plačati šolnino. Toženec se je zavezal ostati v delovnem razmerju v družbi najmanj pet let po zaključenem šolanju, ostal pa je na delu le slaba dva meseca.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec pogodbe o izobraževanju ni podpisal pod prisilo ali grožnjo. Iz izvedenih dokazov namreč to ne izhaja. Ker svoje obveznosti, da ostane po končanem izobraževanju v delovnem razmerju še pet let, ni izpolnil, je dolžan povrniti tožečima strankama stroške, ki so jima nastali zaradi toženčevega izobraževanja.

Preuranjen pa je zaključek, da iz pogodbe o izobraževanju ne izhaja obveznost toženca, da v primeru neizpolnitve pogodbe vrne drugo tožeči stranki stroške izplačanih nadomestil za čas odsotnosti na izobraževanju. Na čem temelji ta ugotovitev, sodišče prve stopnje ni obrazložilo, ker je v nadaljevanju ugotavljalo, ali je toženec tudi v času odsotnosti zaradi izobraževanja svoje delo opravljal. V pogodbi o izobraževanju so bile določene med drugim tudi obveznosti pogodbenih strank in sicer se je prvo tožeča stranka zavezala plačati šolnino v skladu s pogodbo Poslovne šole ..., drugo tožeča stranka zagotoviti tožencu študijski dopust glede na obveznost prisotnosti na predavanjih v skladu s študijskim programom, delno povrnitev stroškov kilometrine za prevoz, dnevnice in stroške nočitev ter strokovno pomoč v času študija, toženec pa se je zavezal da bo med drugim v primeru prenehanja delovnega razmerja po lastni volji pred potekom petih let vrnil sorazmerni del vseh stroškov izobraževanja. Ta obveznost je zapisana v 5. alineji III. člena Pogodbe o izobraževanju. Določilo ni nejasno, zato ga je v skladu s 1. odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 – 40/2007) treba uporabiti tako, kot se glasi. Iz citiranega določila jasno izhaja, da bo toženec v primeru prekinitve ali neuspešnega zaključka študija povrnil celotne stroške izobraževanja, med te stroške izobraževanja pa v skladu s 1. alinejo II. člena Pogodbe o izobraževanju spada tudi študijski dopust oziroma nadomestilo, izplačano v tem času. Dejstvo je namreč, da nadomestilo plače, ki ga je v času študijskega dopusta toženec prejel, ni bilo plačilo za delo, ampak plačilo obveznosti, za katero se je drugo tožeča stranka zavezala s pogodbo o izobraževanju, zato ta obveznost predstavlja za drugo tožečo stranko strošek toženčevega izobraževanja.

Toženec bi bil prost te obveznosti le v primeru, če bi kljub študijskim obveznostim v času študijskega dopusta svoje delo dejansko opravljal. Toženec je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Gre za individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor nabave, v kateri je v 5. členu določeno, da delavec opravlja delo v prostorih sedeža družbe, le glede na potrebe delovnega procesa pa tudi izven sedeža družbe. V 6. členu je določeno, da bo delo opravljal s polnim delovnim časom, ki traja 40 ur na teden in je razporejen na način, določen v veljavnem splošnem aktu oziroma Podjetniški kolektivni pogodbi delodajalca, da je dolžan opravljati svoje delo po potrebi tudi preko polnega delovnega časa, pri čemer nima pravice do dodatka za delo preko polnega delovnega časa, saj je le-ta upoštevan v njegovi plači in da mora biti v primeru potrebe in po vnaprejšnjem obvestilu direktorja družbe dosegljiv tudi izven delovnega časa. Iz izpodbijane sodbe same izhaja, da toženec v času študijskega dopusta svojega dela v polnem delovnem času ni opravljal, ni se ves čas nahajal na sedežu družbe oziroma le za potrebe delovnega procesa izven njenega sedeža, zato je materialnopravno napačen zaključek, da je svoje delovne obveznosti izpolnjeval. Res iz izvedenih dokazov izhaja, da toženca v odsotnosti nihče ni nadomeščal, izhaja pa tudi, da je delo pred nastopom študijskega dopusta razporedil. Svojega dela direktorja nabave pač ni mogel opraviti z nekaj telefonskimi klici ali po elektronski pošti, saj pogodba o zaposlitvi takega načina „opravljanja dela“ ne predvideva. Predvideva 40 urni delovni teden s polnim delovnim časom, tega pa tožnikova aktivnost v času med eno in drugo študijsko obveznostjo ne more nadomestiti. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne materialnopravne presoje v zvezi z obveznostjo povrnitve stroškov plačanih nadomestil med študijskim dopustom, dejanskega stanja v zvezi z višino teh stroškov ni ugotavljajo. Zato je bilo potrebno pritožbi drugo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zavrnitev tega dela zahtevka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v tem delu v novo sojenje (točka II/2 izreka). Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi izrek o stroških postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje odločilo s končno sodbo.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi neskladje v izreku, določila ZPP o pobotu pravilno uporabi in izrek oblikuje tako, da bo razumljiv. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je stališče sodišča prve stopnje o zmanjšanju obveznosti za 3,33 % zaradi delne izpolnitve obveznosti pravilno. Tudi, če toženec dejansko ni delal, je ostal v delovnem razmerju, to pa je bila tudi zahteva Pogodbe o izobraževanju. Pri odločanju o povrnitvi stroškov nadomestil za čas študijskega dopusta pa naj preveri njihovo višino in nato o zahtevku odloči ponovno.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.