Jedro

Javni razpis, objavljen na navedeni podlagi, pa ni upravni akt v smislu določbe drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ampak je akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja, s katerim ta upravlja s svojim stvarnim premoženjem v okviru prej navedenega zakona, in sicer, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ne v izvrševanju svoje oblastne funkcije, temveč kot gospodarski subjekt. Ne ZSPDPO niti Uredba ali Pravilnik pa ne vsebujejo določbe, iz katere bi izhajalo, da je zoper javni razpis možno vložiti tožbo v upravnem sporu. Sklicevanje tožeče stranke na pravni pouk glede možnosti vložitve tožbe na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati. Odločitev, ali ima stranka zoper izpodbijani akt sodno varstvo po določbah ZUS-1, namreč ni stvar upravnega organa, temveč je odvisna od vsebine izpodbijanega akta in presoje sodišča o tem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 27. 8. 2009, s katerim je bil razveljavljen javni razpis za oddajo oglasnih mest in/ali oglasnih objektov za sklop I. v občini Grosuplje, št. 009-0001/2008, objavljen v Uradnem listu RS, št. 67/2008 z dne 4. 7. 2008 (v nadaljevanju javni razpis). Župan tožene stranke je pritožbo tožeče stranke s sklepom z dne 6. 11. 2009 kot neutemeljeno zavrnil (I. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na določbe 2. člena ZUS-1, prvega odstavka 5. člena Pravilnika o oddajanju oglasnih mest in/ali oglasnih objektov v lasti Občine Grosuplje v najem (Ur. l. RS, št. 110/2005, v nadaljevanju Pravilnik) ter prvega odstavka 55. člena Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Ur. l. RS, št. 84/2007, v nadaljevanju Uredba). Zaključuje, da izpodbijana sklepa nista upravna ali druga akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu.

3. Tožeča stranka v pritožbi soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se izpodbijani sklep nanaša na razpolaganje s premoženjem lokalne skupnosti in dopušča možnost, da sklep glede na končni učinek – razveljavitev razpisa in posledično nesklenitev pogodbe s tožečo stranko – ne predstavlja upravnega akta. Zatrjuje pa, da je tožena stranka kljub temu, da niti Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin – ZSPDPO niti Uredba ne predpisujeta postopanja po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, s svojim ravnanjem na oblastven način, enostransko in avtoritativno posegla v pravice tožeče stranke, pri čemer bi bil izpodbijani sklep lahko zavezujoč celo za sodišče v morebitnem pravdnem postopku. O zadevi je zato treba odločiti po vsebini. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ob predhodnem preizkusu tožbo tožeče stranke zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, in je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je definiran v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, in sicer je to upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Javni razpis je bil objavljen tudi na podlagi določb Pravilnika, ki v prvem odstavku 5. člena med drugim določa, da se oglasna mesta oziroma oglasni objekti, last občine, oddajajo v najem na podlagi metode zbiranja ponudb z javnim razpisom. Uredba, sprejeta na podlagi 39. člena ZSPDPO, med drugim ureja postopke pridobivanja, razpolaganja in upravljanja s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti (1. člen). Skladno s prvim odstavkom 55. člena Uredbe se stvarno premoženje praviloma odda v najem na podlagi metode javne dražbe ali javnega zbiranja ponudb.

7. Javni razpis, objavljen na navedeni podlagi, pa ni upravni akt v smislu določbe drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ampak je akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja, s katerim ta upravlja s svojim stvarnim premoženjem v okviru prej navedenega zakona, in sicer, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ne v izvrševanju svoje oblastne funkcije, temveč kot gospodarski subjekt. Ne ZSPDPO niti Uredba ali Pravilnik pa ne vsebujejo določbe, iz katere bi izhajalo, da je zoper javni razpis možno vložiti tožbo v upravnem sporu. Sklicevanje tožeče stranke na pravni pouk glede možnosti vložitve tožbe na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati. Odločitev, ali ima stranka zoper izpodbijani akt sodno varstvo po določbah ZUS-1, namreč ni stvar upravnega organa, temveč je odvisna od vsebine izpodbijanega akta in presoje sodišča o tem.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ko je ob predhodnem preizkusu tožbo zavrglo.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).