Jedro

Občina mora sprejeti poseben odlok in v njem določiti podlage za odmero komunalnega prispevka v primeru obremenitve obstoječe komunalne opreme (kot ji to nalaga ZUreP-2 in na njegovi podlagi izdana Uredba o programu opremljanja). Take vsebine ne vsebuje niti Odlok o komunalnem prispevku v občini Hoče - Slivnica niti Odlok o programu opremljanja.

Tožena stranka komunalnega prispevka ni upravičena odmeriti, če v izgradnjo komunalne opreme, za katero je komunalni prispevek odmerila, ni vložila nobenih sredstev, ampak ga je zgolj prevzela v upravljanje. Komunalni prispevek (ki je po svoji vsebini javna dajatev) je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme zavezanca občini.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Hoče-Slivnica, Občinske uprave št. 42601-029/2020 z dne 19. 2. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Občine Hoče-Slivnica je tožnici po uradni dolžnosti z odločbo odmerila komunalni prispevek v višini 426,39 EUR za priključitev na obstoječo komunalno opremo - vodovodno omrežje za stavbo št. 1, ki se nahaja na parc. št. 111, k.o. ...

2. V obrazložitvi je navedla, da je Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor z odločbo številka 06182-1009/2016-19 z dne 25. 9. 2017 (v nadaljevanju odločba MOP) Občini Hoče-Slivnica naložilo, da mora pričeti zagotavljati izvajanje obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja na področju oskrbe s pitno vodo za vse stanovanjske in nestanovanjske objekte na območju Hočkega Pohorja (vodovodni sistem Železničar), kjer se nahaja tudi objekt v lasti zavezanke. S pravnomočnostjo odločbe MOP je tako obstoječi vodovodni sistem Železničar postal javen, z njim pa je pričela upravljati Občina Hoče-Slivnica. Po pridobitvi dokumentacije in po pozivu lastnikom je tožena stranka ugotovila, da pri gradnji objektov ni bil poravnan komunalni prispevek, ki se nanaša na priključitev na vodovodni sistem, saj takrat vodovodni sistem ni bil javen. Z odločbo MOP je vodovodni sistem postal javen, zato je priključitev skladno z 10. členom Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Hoče-Slivnica1 obvezna. Prispevek je tako odmerjen skladno z 217. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) in 17. členom Odloka o komunalnem prispevku v občini Hoče-Slivnica (v nadaljevanju Odlok).2

3. Drugostopenjski organ je kot neutemeljeno zavrnil pritožbo tožnice ter poudaril, da je nesporno dejstvo, da je bil objekt tožnice, kakor vsi objekti na tem območju, po izgradnji priključen na vodovodno zajetje, ki ni bilo v javnem upravljanju. Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme. Drugostopenjski organ tako ugotavlja, da je z odločbo MOP vodovodni sistem Železničar, na katerega je priključen objekt tožnice, postal javen in s tem je pričel obremenjevati javno infrastrukturo. Prav tako se je s tem izboljšala komunalna opremljenost zemljišča. Objekt tožnice obremenjuje javno infrastrukturo in je nanjo priključen ter nima več urejenega lastnega zajetja, kakor izhaja iz vseh izdanih gradbenih dovoljenj na tem območju. V skladu z 2. alinejo 220. člena ZUreP-2 je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo ali ki povečuje zmogljivost objekta ali spreminja njegovo namembnost. Na podlagi te navedbe drugostopenjski organ ugotavlja, da se je objekt tožnice priključil na javni sistem, ne glede na to, da dejanskega preklopa pred objektom ni bilo potrebno izvesti.

4. Dodaja, da tožnica organu ni predložila nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da je financirala celotni vodovodni sistem tako z materialom, delom in finančnimi sredstvi. Dodaja, da so navedbe, ki se nanašajo na to, da ji odločba MOP ni bila vročena, nerelevantne za ta postopek. Občina je vse lastnike objektov večkrat obvestila, da je pričela zagotavljati oskrbo s pitno vodo. Navedbe tožnice, ki se nanašajo na to, da občina ni lastnik vodovodnega sistema, so tudi napačne. Skladno z izdano odločbo MOP je bila med občino in kasnejšim lastnikom sistema Družba za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju DUTB) sklenjena pogodba, s katero je DUTB na občino prenesla lastništvo vodovodnega sistema (cevovodov in črpališča). Bo pa občina v prihodnjih letih urejala vpis služnostnih pravic, ki sedaj v zemljiški knjigi še niso vpisane. Nevpisanost služnostnih pravic v zemljiško knjigo pa nima nobenega vpliva na pravico obračuna komunalnega prispevka. Dejstvo je, da je občina prevzela sistem, kjer premoženjsko-pravne pravice (služnosti) še niso urejene, zato jih bo skladno z določili ZUreP-2 (služnosti v javno korist) uredila v prihodnosti. Ugotavlja še, da je višina komunalnega prispevka odmerjena pravilno.

5. Tožnica v tožbi opozarja, da izrek odločbe ne navaja višine odmerjenega komunalnega prispevka niti ne odločbe, zoper katero je bila pritožba zavrnjena. Ker se izrek odločbe v navedenem ne more preizkusiti, odločba ne more postati pravnomočna oz. izvršljiva. Meni, da ne more biti uporabljen 217. člen ZUreP-2. Njen objekt je priključen na vodovodno omrežje že od leta 1965 in od tedaj ni bil povečan, razširjen ali spremenjena njegova namembnost, ki bi povečala potrošnjo. Dodaja, da so takratni lastniki parcel financirali z delom, materialom in finančnimi sredstvi celoten vodovodni sistem, vključno z zajetjem pri/pod takratnem Železničarskem domu. Vse to je potekalo preko takratne nosilke oskrbe z vodo, Pohorske vzpenjače. Če tega lastniki parcel ne bi plačali, izvedli in zagotovili material, se počitniške hišice, ki so se začele graditi leta 1965, ne bi mogle priključili na vodovodno omrežje. Občina Hoče-Slivnica v nobeni od izdanih odločb ni navedla parc. št. in k. o., da bi lahko tožnica preverila lastništvo ali služnostno pravico morebitnega zajetja oz. vodovodnega sistema, ki bi naj bilo last Občine Hoče-Slivnica. Počitniška hišica se tudi ne priključuje na novo komunalno opremo niti ni povečana zmogljivost objekta ali spremenjena njegova namembnost. Tako tudi niso izpolnjeni pogoji 220. in nadaljnjih členov ZUreP-2. Opozarja še, da je tožena stranka šele v drugostopenjski odločbi pojasnila, kako je prišla do odmere višine komunalnega prispevka v znesku 426,39 EUR. Pri tem uporablja napačne podatke glede neto tlorisno površino, ki ni 80 m2, ampak neto 40 m2, tako so potem napačno postavljene vse zadeve, ki izvirajo iz neto površine objekta in je končni izračun napačen. Izpostavlja, da ni bila seznanjena z listinami, ki jih je tožena stranka pridobila od Upravne enote Maribor in Javnega podjetja za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči, ki se nanašajo na plačilo komunalnega prispevka. Predlaga odpravo odločbe in priglaša stroške.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi prereka vse navedbe tožnice in vztraja pri tem, da je komunalni prispevek pravilno odmerjen v skladu z 217. členom ZUreP-2 ter petim odstavkom 17. člena Odloka, v povezavi z odločbo MOP, saj se šteje, da je v trenutku, ko je vodovodni sistem postal javen, pričel tožničin objekt obremenjevati javno infrastrukturo in je tako tudi neposredno priključen nanj. Dejstvo je, da objekt tožnice od začetka izvajanje obvezne gospodarske javne službe uporablja javni sistem in ne več zasebnega. Tako se tudi šteje, da se je objekt tožnice priključil na javni sistem in s tem tudi obremenjuje javno infrastrukturo.

7. S plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je namreč tožnici kot zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe. Prvostopenjski organ tožene stranke je tako pravilno uporabil drugi odstavek 220. člena ZUreP-2, ki določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo ali ki povečuje zmogljivost objekta ali spreminja njegovo namembnost. Na podlagi te navedbe je mogoče ugotoviti, da se je objekt v lasti tožnice priključil na javni sistem, ne glede na to, da dejanskega preklopa pred objektom ni bilo potrebno izvesti. Nikakor pa ne gre prezreti dejstva, da objekt v lasti tožnice sedaj obremenjuje javno infrastrukturo in da je nanjo priključen ter nima več urejenega lastnega zajetja, kakor izhaja tudi iz navedb tožnice in iz dokazov, ki jih je priložila tožbi.

8. Tožena stranka izpostavlja, da izvaja javno službo, in sicer je z odločbo MOP z dne 25. 9. 2017 vodovodni sistem Železničar, na katerega je priključen tudi objekt tožnice, postal javen in s tem je pričel obremenjevati javno infrastrukturo. Tožena stranka pa izvaja oskrbo s pitno vodo skladno s Pravilnikom o oskrbi s pitno vodo in drugo veljavno zakonodajo. Napačno je naziranje tožnice, da tožena stranka ni upravičena obračunati komunalnega prispevka, ker da je objekt priključen na vodovodno omrežje že od leta 1965 in od tedaj ni bil povečan, razširjen ali spremenjena njegova namembnost, ki bi povečala potrošnjo in da so takratni lastniki parcel (bilo jih je 13) financirali z delom, materialom in finančnimi sredstvi celotni vodovodni sistem, vključno z zajetjem pri/pod takratnem Železničarskem domu. Iz predložene dokumentacije tožnice tudi ne izhaja, da bi bil za stavbo tožnice kadarkoli plačan komunalni prispevek za priključitev na vodovodno omrežje. Pavšalne so tudi navedbe o tem, da bi naj takratni lastniki parcel (bilo jih je 13) financirali celotni vodovodni sistem tako z materialom, delom in finančnimi sredstvi, pri čemer so te navedbe v zvezi z napadano odločbo od odmeri komunalnega prispevka pravno nerelavantne. Dejstvo namreč je, da je bil vodovodni sistem pred tem zaseben, nato pa je z odločbo MOP postal javen.

9. Navedbe tožnice, ki se nanašajo na to, da tožena stranka ni lastnik vodovodnega sistema, so tudi napačne. Skladno z izdano odločbo MOP je bila med toženo stranko in kasnejšim lastnikom sistema DUTB sklenjena pogodba, s katero je DUTB na toženo stranko prenesel lastništvo vodovodnega sistema (cevovodov in črpališča), pri čemer bo tožena stranka v prihodnjih letih tudi urejala vpis služnostnih pravic, ki sedaj v zemljiški knjigi še niso vpisane. Dejstvo nevpisanosti služnostnih pravic v zemljiško knjigo pa nima nobenega vpliva na pravico obračuna komunalnega prispevka, saj je dejstvo, da je tožena stranka prevzela sistem, ki je s tem postal javen, kjer premoženjsko-pravne pravice (služnosti) še niso urejene, zato jih bo skladno z določili ZUreP-2 (služnosti v javno korist) uredila v prihodnosti.

10. Tožena stranka še izpostavlja, da ima skladno z 218. členom ZUreP-2 sprejete vse pravne podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo. Skladno z Odlokom o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Hoče-Slivnica3 je namreč obračunsko območje javnega vodovoda določeno enotno za večinski del občine tožene stranke, opremljen z javnim vodovodnim omrežjem in obsega vse površine na tem območju, ki so po veljavnih prostorskih aktih občine namenjene poselitvi. V skladu z navedenim pa je tudi zemljišče, na katerem se nahaja objekt tožnice, namenjen poselitvi, zato zapade pod določila, ki se nanašajo na obračunsko območje vodovoda.

11. Navedbe tožnice, da ji odločba MOP in druga dokumentacija, na katero se sklicuje, ni bila vročena, pa so za ta postopek pravno nerelevantne. Tožena stranka je namreč vse lastnike objektov na Hočnem Pohorju večkrat obvestila, da je pričela zagotavljati oskrbo s pitno vodo. Tožnica pa na toženo stranko tudi ni naslovila uradne zahteve za dostop do informacije javnega značaja, zato ji odločba MOP ni bila vročena. Prvostopenjski organ tožene stranke je tako pri izdaji odločbe o odmeri komunalnega prispevka upošteval vse materialne predpise.

12. Obe stranki sta sodišču posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter o zadevi odločilo prednostno (tretji odstavek 279.a člena ZPP).

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka tožnici naložila za že obstoječo stavbo in že priključeno na komunalno omrežje plačilo komunalnega prispevka zaradi priključitve na obstoječo komunalno opremo, ki je spremenilo status iz zasebnega v javno.

15. Pravna podlaga za odločitev je v določbah 217. člena ZUreP-2, ki določa, da je komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini. Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmerja na območju celotne občine. Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme. Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se določi na podlagi podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo. S plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe. Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo poravnani vsi stroški priključevanja objekta na obstoječo komunalno opremo v razmerju do občine, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti.

16. V 218. členu ZUreP-2 so navedene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, in sicer stroški obstoječe komunalne opreme, preračun stroškov obstoječe komunalne opreme na enoto mere in merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo. Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo se določijo za oskrbna območja posamezne vrste obstoječe komunalne opreme na območju celotne občine; oskrbna območja posamezne vrste obstoječe komunalne opreme so poselitvena območja, na katerih se zagotavlja priključevanje oziroma uporaba posamezne vrste obstoječe komunalne opreme. Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo sprejme občinski svet z odlokom.

17. Iz 218. člena ZUreP-2 tako izhaja, da mora za odmero komunalnega prispevka zaradi obremenitve obstoječe komunalne opreme občina sprejeti odlok in v njem določiti podlage za njegovo odmero. Vsebino takega odloka predpisuje 21. člen Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka.4

18. Tožena stranka je sama navajala, da je podlaga za odmero komunalnega prispevka v zadevi ZUreP-2 ter Odlok. Iz preambule obravnavanega Odloka izhaja, da je bil sprejet še na podlagi prej veljavnega 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki pa, glede na zgoraj povzeti 218. člen ZUreP-2, ne predstavlja ustrezne podlage za odmero komunalnega prispevka v konkretnem primeru. Da bi tožena stranka sprejela nov odlok na podlagi nove zakonske podlage (in na tej podlagi opravila odmero v obravnavanih primerih), iz izpodbijanih odločb ne izhaja, saj je - kot izhaja iz odločb - komunalni prispevek odmerila (ob zgoraj citiranih določbah ZUreP-2) še na podlagi Odloka o komunalnem prispevku v občini Hoče - Slivnica (ki je bil sprejet še na podlagi prej veljavnega 79. in 80. člena ZPNačrt), česar pa glede na zgoraj povzeti 218. člen ZUreP-2 ne bi smela. To pomeni, da izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), že iz tega razloga pa je treba tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti.

19. V odgovoru na tožbo je tožena stranka sicer navedla, da ima sprejete vse pravne podlage po 218. členu ZUreP-2 za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (poleg Odloka še Odlok o programu opremljanja), s čimer naj bi še dodatno utemeljila izdajo izpodbijane odločbe, kar pa ne vzdrži sodne presoje. Kot že povedano, mora občina sprejeti poseben odlok in v njem določiti podlage za odmero komunalnega prispevka v primeru obremenitve obstoječe komunalne opreme (kot ji to nalaga ZUreP-2 in na njegovi podlagi izdana Uredba o programu opremljanja). Take vsebine (ali uskladitve z ZUreP-2) pa (kot kažejo že datumi uveljavitve teh predpisov s spremembami) ne vsebuje niti Odlok (na podlagi katerega je z izpodbijano odločbo odmerjen komunalni prispevek) niti Odlok o programu opremljanja.

20. Zaradi racionalnejšega vodenja ponovnega postopka sodišče odgovarja še na tožbene ugovore, s katerimi tožnica zatrjuje, da je na obstoječ vodovod priključena že od leta 1965 ter da okoliščina, da je tožena stranka tega prevzela v upravljanje (na podlagi odločbe MOP), ne predstavlja podlage za odmero in plačilo komunalnega prispevka. Smiselno tožnica zatrjuje, da tožena stranka ni upravičena zaračunavati komunalnega prispevka za priključitev na vodovodno omrežje, ki ga ni gradila sama, pač pa ga je (že obstoječega) zgolj prevzela v upravljanje, tožnica se ne priključuje na novo niti ni povečana zmogljivost objekta ali spremenjena njena namembnost. 21. Po 156. členu ZUreP-2 občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme; gradnja komunalne opreme se financira iz komunalnega prispevka, proračunskih sredstev občine in drugih virov. Drugi viri financiranja komunalne opreme so proračunska sredstva države, sredstva pridobljena iz različnih skladov in druga finančna sredstva, ki niso komunalni prispevek.

22. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, je razbrati, da je tožena stranka vodovodno omrežje zgolj prevzela v upravljanje (kot navedeno po izdaji odločbe MOP, zaradi izvajanja obvezne gospodarske javne službe), v njegovo izgradnjo pa ni vložila nobenih proračunskih sredstev. Ob upoštevanju citiranih materialnopravnih podlag je tako po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka komunalnega prispevka na tej podlagi ni upravičena odmeriti, če v izgradnjo komunalne opreme, za katero je komunalni prispevek odmerila, ni vložila nobenih sredstev (ampak ga je zgolj prevzela v upravljanje). Komunalni prispevek (ki je po svoji vsebini javna dajatev) je namreč plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme zavezanca/cev občini. Navedeno pomeni, da če občina zagotovi gradnjo nove komunalne opreme ali omogoči zavezancu, da se priklopi na (že zgrajeno) obstoječo komunalno opremo (katere gradnjo je zagotovila občina in tudi sofinancirala), potem je zavezanec (investitor oziroma lastnik objekta, ki se na posamezno komunalno opremo priklaplja), dolžan povrniti občini del stroškov gradnje komunalne opreme s plačilom komunalnega prispevka, če so za to izpolnjeni pogoji po zakonu in sprejeta (podzakonska materialna) podlaga za njegovo odmero. Da bi bili v tem primeru ti pogoji izpolnjeni in sprejeta ustrezna podlaga, pa iz izpodbijane odločbe glede na ugotovljeno dejansko stanje ne izhaja.

23. Ob upoštevanju predstavljenih ugotovitev je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala o zadevi ponovno odločiti. V ponovnem postopku je upravni organ po četrtem odstavku tega člena vezan na stališča sodišča, ki izhajajo iz te odločbe.

24. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ob tem pa v postopku ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

**K II. točki izreka:**

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Medobčinski uradni vestnik, št. 6/11. 2 Medobčinski uradni vestnik, št. 30/09-UPB, 1/10-popr. 3 Medobčinski uradni vestnik, št. 2/2015. 4 Navedena Uredba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št.20/19 in velja od 30. 3. 2019.