Jedro

Med subsidiarnimi zahtevki (kadar prodajalec zavrne popravilo/menjavo stvari) iz naslova garancije, je mogoče uveljavljati tudi zahtevek na povračilo stroškov popravila/menjave stvari, kadar je slednjo kupec popravil ali dal popraviti/zamenjati na stroške prodajalca.

Tek garancijskega roka se presoja v času uveljavitve zahtevka oziroma obvestila prodajalca o napaki, od katerega tudi začne teči prekluzivni rok za sodno uveljavitev zahtevka. Ali se je garancijski rok iztekel ob izteku prekluzivnega roka ali ne, pa za odločitev o utemeljenosti jamčevalnega zahtevka ni pomembno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek na plačilo 3.153,43 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter na povrnitev pravdnih stroškov zavrne (I. točka izreka). Tožeči stranki je v roku 15 dni naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 440,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da „pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje“.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožeča stranka zaradi napake na vztrajniku pri toženi stranki kupljenega avtomobila Škoda Octavia 1,9 TDI uveljavlja zahtevek iz naslova garancije, in sicer plačilo stroškov menjave vztrajnika (material, delo in administrativne stroške) ter izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti uporabe vozila. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje oprlo na več podlag/razlogov: - da tožeča stranka zaradi prepozno podanih navedb v njeni pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2011 ni izkazala svoje aktivne legitimacije (kot leasingojemalke); - da je tožeča stranka ob ugotovljenem grajanju napake dne 27. 03. 2007 in 02. 07. 2007 z vložitvijo tožbe dne 21. 09. 2009 zamudila enoletni prekluzivni rok po 487. členu OZ ter - da tožeča stranka ni izkazala nastale ji škode.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bil zaključek sodišča prve stopnje o neupoštevanju njenih navedb v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2011 o podani aktivni legitimaciji zmoten. 452. člen ZPP namreč omogoča strankam, da v pripravljalni vlogi (po vloženi tožbi oziroma odgovoru na tožbo) odgovorita na navedbe nasprotne stranke. Prav to pa je tožeča stranka storila, ko je na ugovor tožene stranke, da tožeča stranka vozila ni kupila v svojem svojstvu, pač pa kot leasingojemalec, storila, ko je navedla, da je leasingodajalec kot lastnik vozila nanjo prenesel vse pravice iz naslova uveljavljanja garancije.

9. Nadalje je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da iz naslova garancije ni mogoče uveljavljati zahtevka za povračilo stroškov menjave stvari. 481. člen OZ sicer v prvem odstavku res predpisuje, da lahko kupec od prodajalca in proizvajalca zahteva, da stvar, ki ne deluje brezhibno, v primernem roku popravi, ali, če tega ne stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje. Navedena zahtevka sta primarna, vendar pa je pravna teorija (1) soglasna, da je med subsidiarnimi zahtevki (kadar prodajalec zavrne popravilo/menjavo stvari) iz naslova garancije mogoče uveljavljati tudi zahtevek na povračilo stroškov popravila/menjave stvari, kadar je slednjo kupec popravil ali dal popraviti/zamenjati na stroške prodajalca. Priznanje slednjega je mogoče ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ, ki določa pravico naročnika odpraviti napako na stvari na račun podjemnika, če ta napake opravljenega posla ne opravi sam. Tako pri podjemni kot pri prodajni pogodbi se s priznanjem pravice kupca (oziroma naročnika), da zagotovi odpravo napake na stroške prodajalca, zasleduje njegov interes za pravilno izpolnitev, kadar prodajalec napake ne odpravi sam.

10. Četudi je sodišče prve stopnje napačno odločilo o prekludiranosti navedb tožeče stranke (o podani aktivni legitimaciji) in o nezmožnosti uveljavljanja zahtevka na povračilo stroškov odprave napake, je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna (iz drugega razloga).

11. Upoštevaje dejstva (ki skladno z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti), da je tožeča stranka napako na vztrajniku toženi stranki grajala že dne 27. 03. 2008 in da je tožbo vložila šele 21. 09. 2009, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o prekoračitvi prekluzivnega roka po 487. členu OZ, zaradi katerega je tožeča stranka prekludirana s svojim zahtevkom. Na navedeno ne vpliva pritožbeno opozarjanje na to, da garancijski rok ob vložitvi tožbe še ni potekel. Tek garancijskega roka se namreč presoja v času uveljavitve zahtevka oziroma obvestila prodajalca o napaki, od katerega tudi začne teči prekluzivni rok za sodno uveljavitev zahtevka. Ali se je garancijski rok iztekel ob izteku prekluzivnega roka po 487. členu ali ne, pa za odločitev o utemeljenosti jamčevalnega zahtevka ni pomembno.

12. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno izpostavljanje narave odškodninskih zahtevkov in splošnega 3 letnega zastaralnega roka zanje. Potrebno je namreč upoštevati, da posebna pravila o povrnitvi neposredne škode (manjše vrednosti stvari z napako), ki veljajo za odgovornost proizvajalca oziroma prodajalca za brezhibno delovanje stvari, izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Pravico do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe stvari lahko tako kupec uveljavlja le, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti proizvajalca oziroma prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari, med katerimi je tudi predpostavka pravočasne sodne uveljavitve zahtevka v enoletnem roku. (2)

13. Ker je rok po 487. členu prekluziven, je z njegovim potekom ugasnila pravica tožeče stranke. Ta je tako izgubila pravico do tožbe, zatorej je šteti, da tožba ni dopustna in jo je potrebno zavreči (3). Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, temveč je tožbeni zahtevek zmotno zavrnilo. Ker pa procesni položaj tožeče stranke zaradi takšnega ravnanja sodišča prve stopnje ni nič slabši, kot bi bil, če bi bila tožba zavržena, pritožbeno sodišče odločitve ni spreminjalo. Tožeča stranka namreč po poteku roka za jamčevalni zahtevek pravico iz jamčevanja iz naslova garancije izgubi, zahtevka pa tudi v primeru, da bi bila tožba zavržena, ne bi mogla ponovno uveljavljati.

14. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlogi v pritožbi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po prepričanju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato je šteti, da stroški sestave odgovora na pritožbo niso bili potrebni in jih nosi tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Nina Plavšak. Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga, str. 223; Marko Ilešič, Garancija za trajno kakovost proizvoda, Združeno delo, št. 6 (1981), str. 914; Damjan Možina, garancija za brezhibno delovanje in odgovornost za stvarne napake, Zbornik znanstvenih razprav, let. 69, 2009, str. 158. (2) Sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 181/2006 z dne 06. 02. 2008, sodba Vrhovnega sodišča II Ips 561/96 z dne 09. 04. 1996, sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1907/2009 z dne 02. 09. 2009, I Cp 4242/2009 z dne 03. 02. 2010. (3) Sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 181/2006 z dne 06. 02. 2008, tako tudi Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga, str. 219.