Jedro

V situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, se je sodišče prve stopnje v zvezi s posameznimi pravno relevantnimi dejstvi pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP in jih štelo za priznane, ker jih tožena stranka ni (argumentirano) prerekala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168048/2012 z dne 8. 11. 2012 ostane v veljavi: a) v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 2.352,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 360,00 EUR od 31. 1. 2012 do plačila, od zneska 264,00 EUR od 28. 3. 2012 dalje do plačila, od zneska 288,00 EUR od 31. 5. 2012 dalje do plačila, od zneska 432,00 EUR od 27. 6. 2012 dalje do plačila, od zneska 144,00 EUR od 1. 8. 2012 dalje do plačila in od zneska 864,00 EUR od 2. 10. 2012 dalje do plačila ter b) v tretjem odstavku izreka sklepa o izvršbi za stroške izvršilnega postopka v znesku 81,36 EUR z zakonskimi zamudnimi od 20.11.2012 dalje do plačila (I. točka izreka); v preostalem delu, to je v tretjem odstavku izreka sklepa o izvršbi, je slednjega razveljavilo za 42,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2012 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

Odločilo je, da mora tožena stranka v roku 8 dni od prejema sodbe tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 279,00 EUR, po poteku tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper I. in II. točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti narok za glavno obravnavo, na katerem bi se z zaslišanjem strank ugotavljalo sporno dejansko stanje (8. in 10. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti namreč v zvezi z izvedbo naroka veljajo posebna procesna pravila, na katere je bila tožena stranka opozorjena. Prvi odstavek 454. člena ZPP določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Sodišče pa lahko na ta način ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je v zvezi z odločitvijo, da naroka ne izvede, oprlo na določbo drugega odstavka 454. člena ZPP, čeprav bi se lahko oprlo že na določbo prvega odstavka 454. člena ZPP, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj je sledilo neprerekanim trditvam. Samo je namreč ugotovilo, da tožena stranka ni konkretizirano nasprotovala trditvam tožeče stranke in dejansko stanje med strankama ni bilo (več) sporno. Pripomniti je, da tudi če bi bilo dejansko stanje sporno, sodišče ne bi bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo, saj je bilo mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi listinskih dokazov v spisu, nobena izmed stranka pa naroka ni zahtevala.

7. Sodišče mora namreč pri presoji, kdaj je dejansko stanje sporno, upoštevati tudi določbo 214. člena ZPP, ki med drugim v drugem odstavku določa, da so dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Tožena stranka v pritožbi navaja, da za uporabo tega zakonskega določila ni bilo nobene podlage, ker je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikala obstoj obligacijskega razmerja, vendar so njene pritožbene navedbe neutemeljene.

Drži sicer, da je slednja (takrat kot dolžnica) vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, s katerim je nasprotovala terjatvi tožeče stranke (takrat upnika), vendar pa ni zanikala obstoja obligacijskega razmerja, pač pa je dvomila o obstoju slednjega. Tožena stranka je navedla je zgolj to, da ji ni znano, da med strankama obstajala kakršnokoli pravno razmerje, zaradi česar nasprotuje vtoževani terjatvi po samem temelju. V zvezi z višino terjatve je navedla, da ji nasprotuje, ker se do nje ne more opredeliti, nasprotuje pa tudi zakonskim zamudnim obrestim in neizkazanim stroškom opominjanja. Tožeča stranka je nato vložila pripravljalno vlogo (dopolnitev tožbe), v kateri je navedla, da je za toženo stranko opravila več prevozov na relaciji A. - B. in za opravljene storitve prevoza izstavila račune. Te je v vlogi specificirala na način, da je poleg datuma, številke, zneska in zapadlosti računa, navedla tudi CMR številko tovornega lista (in datum) v zvezi s katerim je bil vsak od teh računov izdan. K vlogi je priložila račune in tovorne listine (prim. A3, A6-A10). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka vsem tem trditvam ni več oporekala, ker po ugovoru zoper sklep o izvršbi ni vložila nobene vloge več.

8. V tej situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, se je sodišče prve stopnje v zvezi s posameznimi pravno relevantnimi dejstvi pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP in jih štelo za priznane, ker jih tožena stranka ni (argumentirano) prerekala. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje njene ugovorne razloge upoštevati kot njeno zanikanje drugačnih navedb tožeče stranke. Ravnalo je pravilno, ko je njeno „pasivnost“ štelo kot priznanje dejstev, kot svoje ravnanje poimenuje tožena stranka v pritožbi.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je izvršilno sodišče štelo njen ugovor za obrazloženega, je pojasniti, da je standard obrazloženosti ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine nižji kot v predmetnem postopku. Upniku namreč pri vložitvi predloga ni treba utemeljevati svojega zahtevka, ampak zadošča, da v predlogu navede dolžnikovo obveznost in določno označi verodostojno listino, ki pa je predlogu ni treba predložiti (drugi odstavek 41. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Če dolžnik navede, da se o temelju ali višini terjatve ne more izjasniti, in ji zaradi tega nasprotuje, je takšen ugovor obrazložen ugovor. Ta kriterij pa je bistveno drugačen potem, ko upnik (sedaj tožeča stranka) utemelji svoj zahtevek in predloži relevantne listine. Potem ima dolžnik (sedaj tožena stranka) vso možnost, da zahtevku argumentirano nasprotuje tako po temelju kot po višini. Tožena stranka te možnosti ni izkoristila, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko njenih navedb iz ugovora zoper sklep o izvršbi ni upoštevalo kot obrazloženo nasprotovanje vtoževani terjatvi.

9. Nadalje je treba pojasniti, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da jo je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe naroka za glavno obravnavo prikrajšalo za možnost sodelovanja v postopku in jo prikrajšalo za navajanje dejstev in predlaganje dokazov v svoj prid. Te možnosti namreč tudi na naroku za glavno obravnavo (katerega v danem primeru utemeljeno ni izvedlo) ne bi imela, saj se lahko v sporih majhne vrednosti dejstva navajajo in dokazi predlagajo samo v vlogah, ki jih izrecno našteva 452. člen ZPP, sicer jih sodišče ne upošteva (453. člen ZPP).

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvi odstavkom 165. člena ZPP).