Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja pod točko 2, za kar je obtoženec spoznan za krivega treh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj poskusa lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, med drugim izhaja, da je obtoženec najmanj trikrat s pestjo udaril B. B. v obraz in nato s pestjo udaril C. C. v čeljust, da je padla po tleh, zaradi česar je B. B. utrpel udarnino glave in obraza, udarnino nosu in rano na desnem komolcu, C. C. pa udarnino glave in obraza ter čeljustnice leve, kar predstavlja lahki telesni poškodbi. Oba oškodovanca sta poškodbe utrpela z obtoženčevo pestjo, iz opisa kaznivega dejanja pa niti ne izhaja očitek, da bi bili poškodbi prizadejani s sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, je bilo potrebno ravnanje obtoženca na škodo navedenih oškodovancev opredeliti po temeljni obliki kaznivega dejanja, kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Ker je obtoženec oškodovanca poškodoval sam, ne pa v sostorilstvu, odpade tudi kvalifikacija po drugem odstavku 20. člena KZ-1. Glede kaznivega dejanja na škodo D. D., pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek obtožencu, da je z nožem zamahnil proti oškodovancu ter ga zabodel v hrbet, zaradi česar je slednji utrpel vbodno rano ob hrbtenici levo in zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo, prav tako ne vključuje ravnanja soobtoženega E. E. Ker pa je obtoženec oškodovancu D. D. povzročil poškodbo z nožem, ki je zaradi rezila sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, je pravilna pravna opredelitev tega kaznivega dejanja v kvalificirani obliki, torej kot lahka telesna poškodba po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, vendar brez sostorilstva po drugem odstavku 20. člena KZ-1, saj le-to iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni v pravni opredelitvi kaznivih dejanj pod točko 2 tako, da se dejanji na škodo B. B. in C. C. opredelita kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivo dejanje na škodo D. D. kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, v ostalem ostane pravna opredelitev kaznivih dejanj nespremenjena.

Obtožencu se določijo kazni - za vsako kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 4 (štiri) mesece zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas 1 (enega) leta, - za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1 5 (pet) mesecev zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas 1 (enega) leta, nato se upoštevaje nespremenjene kazni 5 (pet) mesecev zapora in stranske kazni izgona tujca iz države za čas 1 (enega) leta, določene za kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in dvakrat po 3 (tri) mesece zapora in stranske kazni izgona tujca iz države za čas 1 (enega) leta, določene za dva poskusa kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, ter s to sodbo določene kazni, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obtožencu izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas 5 (pet) let. Sicer se pritožba zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, treh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj poskusa lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1. Obtožencu je določilo kazni, za kaznivo dejanje velike tatvine na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 kazen pet mesecev zapora in na podlagi 48.a člena KZ-1 stransko kazen izgona tujca iz države za čas enega leta, za vsako od treh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1 kazen pet mesecev zapora in na podlagi 48.a člena KZ-1 stransko kazen izgona tujca iz države za čas enega leta, za vsako od dveh kaznivih dejanj poskusa lahke telesne poškodbe na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 kazen tri mesece zapora in na podlagi 48.a člena KZ-1 stransko kazen izgona tujca iz države za čas enega leta, nato je obtoženemu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora in enotno stransko kazen izgona tujca iz države v trajanju pet let. Na podlagi 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas prebit v pridržanju in priporu od 15. 8. 2021 dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan oškodovancu B. B. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 740,74 EUR, v preostalem pa je navedenega oškodovanca ter oškodovance C. C. in F. F. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtoženemu vzelo zaseženi zložljiv črni nož. Odločilo je še, da se obtoženega na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakon o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Pritožbo vlagajo obtoženčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP „v zvezi z drugim odstavkom 370. člena ZKP“ ter predlagajo, da pritožbeno sodišče obtožencu „zniža izrečeno enotno kazen zapora, odpravi stransko kazen izgona tujca iz države ter mu vrne zasežen nož, oziroma podredno, da postopek vrne na prvo stopnjo v ponovno sojenje pred spremenjeni senat“.

3. Pritožba obtoženčevih zagovornikov ni utemeljena, sodba pa terja delno spremembo v pravni opredelitvi kaznivih dejanj po uradni dolžnosti.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja pod točko 2, za kar je obtoženec spoznan za krivega treh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj poskusa lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, med drugim izhaja, da je obtoženec najmanj trikrat s pestjo udaril B. B. v obraz in nato s pestjo udaril C. C. v čeljust, da je padla po tleh, zaradi česar je B. B. utrpel udarnino glave in obraza, udarnino nosu in rano na desnem komolcu, C. C. pa udarnino glave in obraza ter čeljustnice leve, kar predstavlja lahki telesni poškodbi. Oba oškodovanca sta poškodbe utrpela z obtoženčevo pestjo, iz opisa kaznivega dejanja pa niti ne izhaja očitek, da bi bili poškodbi prizadejani s sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, je bilo potrebno ravnanje obtoženca na škodo navedenih oškodovancev opredeliti po temeljni obliki kaznivega dejanja, kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Ker je obtoženec oškodovanca poškodoval sam, ne pa v sostorilstvu, odpade tudi kvalifikacija po drugem odstavku 20. člena KZ-1. Glede kaznivega dejanja na škodo D. D., pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek obtožencu, da je z nožem zamahnil proti oškodovancu ter ga zabodel v hrbet, zaradi česar je slednji utrpel vbodno rano ob hrbtenici levo in zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo, prav tako ne vključuje ravnanja soobtoženega E. E. Ker pa je obtoženec oškodovancu D. D. povzročil poškodbo z nožem, ki je zaradi rezila sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, je pravilna pravna opredelitev tega kaznivega dejanja v kvalificirani obliki, torej kot lahka telesna poškodba po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, vendar brez sostorilstva po drugem odstavku 20. člena KZ-1, saj le-to iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja.

5. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni dalo premajhno težo olajševalnim okoliščinam in preveliko težo obteževalnim, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri posameznih kazni upoštevalo vse v pritožbi izpostavljene olajševalne okoliščine, in sicer iskreno priznanje na predobravnavnem naroku, s katerim je obtoženec močno pripomogel k skrajšanju predmetnega kazenskega postopka ter nizko vrednost povzročene škode. V pritožbi zatrjevano obtoženčevo obžalovanje kritičnega dogodka ter namen, da naredi pozitivne spremembe v svojem življenju, ni dokazno podprto. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da sta obteževalni okoliščini na strani obtoženca navedeni zgolj pavšalno ter, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj bi obtoženec kazal višjo stopnjo agresije napram oškodovancem. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da že iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obtoženec najmanj trikrat s pestjo udaril B. B. v obraz in nato s pestjo C. C. v čeljust, da je padla po tleh ter z nožem zamahnil proti D. D. in ga zabodel v hrbet, zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec izkazal visoko stopnjo agresije napram oškodovancem ter v primerjavi s sostorilcem, obtoženim E. E., ki ni nikogar poškodoval, imel večjo vlogo.

6. Pritožbeno sodišče sicer povsem pritrjuje v pritožbi izpostavljenemu stališču sodišča EU, da pogoja resne grožnje za javni red in javno varnost, ki je pravni standard za izrek stranske kazni izgona tujca iz države, ne utemeljujeta že sama vrsta izvršitvenega dejanja in njegova abstraktna teža, temveč je potrebna tudi individualizirana sodniška presoja. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zahtevano presojo ustrezno opravilo in izhaja iz točke 6 izpodbijane sodbe (za vsako izmed kaznivih dejanj, za katere je bil obtoženec spoznan za krivega, lahko sodišče izreče kazen več kot dve leti zapora, obtoženec je kazniva dejanja storil na območju RS, kamor je prišel kot ilegalni prebežnik in mu je RS že dvakrat ponudila zatočišče v azilnem domu, gostoljubje države pa je izkoristil za storitev kaznivih dejanj ter izkazana visoka stopnja agresije, naperjene proti več posameznikov), katere pa pritožnik niti ne izpodbija.

7. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1 ter obtožencu določilo ustrezne kazni zapora in stranske kazni izgona tujca iz države. Ker pa je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo delno spremenilo v odločbah o pravni opredelitvi tako, da je ravnanje obtoženca na škodo B. B. in C. C. pravno opredelilo, namesto kvalificirani obliki, kot temeljni obliki dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe, je upoštevaje pravilno upoštevane okoliščine iz 49. člena KZ-1, obtožencu določilo nižji kazni, in sicer štiri mesece zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas enega leta za vsako kaznivo dejanje. Spremenjena pravna opredelitev kaznivega dejanja na škodo oškodovanega D. D., po kateri je odpadlo sostorilstvo po drugem odstavku 20. člena KZ-1, pa po presoji pritožbenega sodišča ni terjala spremembe višine določene zaporne kazni in stranske kazni izgona tujca iz države. Zaradi spremenjenih določenih kazni je sodišče druge stopnje, upoštevaje določbe o steku iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, obtožencu izreklo tudi novo, nižjo enotno kazen, in sicer eno leto in deset mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas pet let. Po oceni pritožbenega sodišča je izrečena enotna kazen primerna glede na težo storjenih dejanj in obtoženčevo krivdo.

8. V pritožbi zatrjevana nesmiselnosti izrečenega varnostnega ukrepa odvzema predmetov, ker je tak nož možno kupiti v prosti prodaji, brez omejitev, prav tako ni utemeljena, saj se na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 predmeti, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, smejo vzeti, če so storilčeva last. Možnost ponovnega nakupa predmeta torej ne izključuje izreka varnostnega ukrepa.

9. Razlogi, s katerimi so pritožniki izpodbijali sodbo, niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker je bilo odločeno v korist obtoženca, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni odmerjena (drugi odstavek 98. člena ZKP).