Jedro

Že sama pogodba, sklenjena med stranskim intervenientom in toženko (t. j. zavarovalnico), s katero je stranki intervenient pri toženki zavaroval svojo odgovornost, je zadostna podlaga za ugotovitev pravnega interesa stranskega intervenienta za vstop v pravdo na strani pogodbenice, ki je torej tožena prav na podlagi te pogodbe. Namen stranske intervencije je tudi v tem, da se prepreči pravda med glavno stranko in stranskim intervenientom. V kolikor je namreč intervenientu omogočeno, da že v tem postopku, kjer se bo presojala njegova odškodninska odgovornost, varuje svoj pravni interes, nova pravda morda niti ne bo potrebna (ni pa seveda izključena).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se družbi P. - V. d.o.o., J. ..., dopusti stranska intervencija na strani tožene stranke.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog družbe P. - V. d.o.o. za dopustitev stranske intervencije na strani tožene stranke.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil intervenient po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sklep izpodbija v celoti in v pritožbi navaja, da so razlogi sodišča zmotni. Drži obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, da bi morala tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zoper intervenienta vložiti posebno tožbo (t. j. v presežku nad višino prevzetega jamstva), vendar pa bi odločitev o temelju zahtevka v tej pravdi predstavljala rešitev predhodnega vprašanja po 13. členu ZPP. Zato ima pritožnik pravno korist od tega, da sodeluje v tem postopku in bi neugodna odločba vplivala na njegov pravni položaj. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede tega, da je odločba za pritožnika pomembna zaradi obstoja regresnega zahtevka ZPIZ. Napačno je namreč štelo, da bi moral intervenient prerekati navedbo tožnika, da zoper njega obstaja regresni zahtevek ZPIZ. S tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 214. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, saj pritožnik ni prerekal, da zoper njega takšen zahtevek ne obstaja. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje navedeno dejstvo šteti kot priznano. Navaja še, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je poglavitni namen instituta stranske intervencije v tem, da se prepreči morebitna pravda med glavno stranko in intervenientom, saj to ni edini razlog za dopustitev intervencije in slednje ne izhaja iz določb ZPP. Prav tako ni edini razlog za dopustitev intervencije obstoj regresne pravice. Sodišče prve stopnje je tudi neobrazloženo zavrnilo stališče intervenienta, da za nastopanje v pravdi zadostuje že sklenjena zavarovalna pogodba o zavarovanju civilne odgovornosti. Pri tem se je tudi zgolj pavšalno sklicevalo na sodno prakso, ki je niti ni navedlo, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Opozoril je še, da iz navedb v tožbi ne izhaja, da bi tožnik tožbeni zahtevek zmanjšal za odbitno franšizo oziroma da tožnik odbitne franšize ni upošteval. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 199. člena ZPP. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) na vročeno pritožbo ni dogovorila, tožnik po pooblaščencu pa v pravočasnem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške, nastale z vložitvijo pritožbenega odgovora. Tudi izostanek navedbe sodne prakse, ki ga zatrjuje pritožba, ne more pomeniti takšne pomanjkljivosti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ni utemeljen. Izpodbijani sklep ima vse razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso nasprotni odločitvi v izreku, ki je jasen in brez notranjih nasprotij, zato omogoča pritožbeni preizkus. Tudi izostanek navedbe sodne prakse, ki ga zatrjuje pritožba, ne more pomeniti takšne pomanjkljivosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago za odločitev o intervenientovem predlogu, in sicer prvi odstavek 199. člena ZPP. Skladno s citirano določbo se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je predpostavka stranske intervencije poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju, tako da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Materialnopravno razmerje lahko temelji na zakonu ali pa na temelju pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno razzlogovalo, da je namen instituta stranske intervencije (med drugim tudi) v tem, da se prepreči morebitna pravda med glavno stranko in med stranskim intervenientom. Vendar pa je zmotno štelo, da pravni interes stranskega intervenienta v obravnavanem primeru ni podan.

8. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni bilo sporno, da je med intervenientom oziroma pritožnikom in toženko, sklenjeno zavarovanje delodajalčeve odgovornost.1 Že navedeno utemeljuje pravni interes stranskega intervenienta v tem postopku. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je že sama pogodba, sklenjena med stranskim intervenientom in toženko (t. j. zavarovalnico), s katero je stranki intervenient pri toženki zavaroval svojo odgovornost, zadostna podlaga za ugotovitev pravnega interesa stranskega intervenienta za vstop v pravdo na strani pogodbenice, ki je torej tožena prav na podlagi te pogodbe.2

9. Pritožnik je tudi pravilno opozoril na v zavarovalni pogodbi dogovorjeno odbitno franšizo, zato mora imeti tudi s tega vidika možnost varovati svoj pravni interes v tej pravdi (torej v pravdi med oškodovancem in zavarovalnico, kjer ima zavarovano odgovornost). Sodišče prve stopnje je v tem delu – kot navaja tudi pritožba – sicer pravilno obrazložilo, da soudeležba intervenienta pri škodi narekuje zavrnitev zahtevka zoper toženko nad višino z njene strani prevzetega jamstva in da bi moral oškodovanec (za plačilo razlike do popolne odškodnine, torej nad prevzetim jamstvom) vložiti posebno tožbo. Vendar nato napačno zaključi, da zaradi tega intervenientov pravni interes ni podan, pri čemer izpusti, da je namen stranske intervencije tudi v tem, da se prepreči pravda med glavno stranko in stranskim intervenientom. V kolikor je namreč intervenientu omogočeno, da že v tem postopku, kjer se bo presojala njegova odškodninska odgovornost,3 varuje svoj pravni interes, nova pravda morda niti ne bo potrebna (ni pa seveda izključena).

10. Ob obrazloženem je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 199. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je stransko intervencijo pritožnika dopustilo (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP). Glede na pritožbene razloge je zgolj še dodati, da obstoj morebitnega regresnega zahtevka ZPIZ zoper intervenienta niti ni pravno odločilen, zato že iz tega razloga ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka drugega odstavka 214. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP, ki jo v zvezi s tem očita pritožba.

11. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v postopku (154. člen ZPP), jo je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo.

1 Primerjaj 10. točko izpodbijanega sklepa. 2 Glej na primer sklep Višjega sodišča v Celju opr. št.: I Cp 278/2018 z dne 11. 10. 2018, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: I Cp 3314/2014 z dne 10. 2. 2015, sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št.: I Cp 1452/2013 z dne 1. 4. 2014, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: II Cp 2258/2012 z dne 24. 4. 2013, sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št.: I Cp 854/2012 z dne 27. 9. 2012. 3 Primerjaj 964. člen in 965. člena Obligacijskega zakonika.