Jedro

Drugi odstavek 147. člena OZ dopušča direkten zahtevek oškodovanca zoper delavca samo v primeru, ko ta škodo povzroči namenoma. Za utemeljenost tovrstnega zahtevka mora oškodovanec, poleg ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, dokazati tudi delavčev namen. Namen (dolus), ki je najhujša oblika krivde, je podan, če se povzročitelj zaveda nedopustnosti svojega ravnanja in njegovih posledic (zavestna sestavina) ter jih tudi hoče (voljna sestavina).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko in slednji naložilo v plačilo 66.630,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko (II. točka izreka). Prvo toženi stranki je naložilo v plačilo 3.758,76 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženima strankama pa naloži solidarno plačilo pritožbenih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zatrjuje, da je drugi toženec s svojim nedopustnim ravnanjem povzročil zmanjšanje njegovega premoženja, saj mu je prav on izrecno jamčil, da je sam preveril zakonitost dobav mineralnih olj in da je posel v celoti zakonit. Očita mu, da je takšna zagotovila dal namerno, saj ni ravnal dovolj skrbno in zakonito ter je opustil dejanja, ki mu jih nalagajo predpisi, pri tem pa se je svojega ravnanja in njegovih posledic zavedal in jih tudi hotel. Pritožba pravilno opozarja, da je tak dejanski stan podlaga za presojo drugo toženčeve odškodninske odgovornosti na osnovi splošnih obligacijskih pravil o povrnitvi škode, katerih uporaba pride v poštev, če delavec škodo povzroči namenoma (2. odstavek 147. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Zaključek sodišča prve stopnje, da presoja drugo toženčeve odgovornosti po splošnih pravil OZ ni mogoča, je tako napačen. Vendar pa je odločitev kljub temu pravilna, iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

6. Drugi odstavek 147. člena OZ dopušča direkten zahtevek oškodovanca zoper delavca samo v primeru, ko ta škodo povzroči namenoma. Za utemeljenost tovrstnega zahtevka mora oškodovanec (v obravnavanem primeru tožeča stranka), poleg ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, dokazati tudi delavčev namen (drugače kot po splošnih pravilih odškodninskega prava, kjer se krivda domneva) (1). Namen (dolus), ki je najhujša oblika krivde, je podan, če se povzročitelj zaveda nedopustnosti svojega ravnanja in njegovih posledic (zavestna sestavina) ter jih tudi hoče (voljna sestavina). Volja mora biti usmerjena k povzročitvi posledice (2).

7. Tožeča stranka je zatrjevala, da je drugo tožena stranka aktivno sodelovala pri nezakonitem vnosu naftnih derivatov v Republiko Slovenijo, svojim pogodbenim partnerjem pa je izrecno zagotavljala, da je vse zakonito. S tem naj bi jih namerno spravljala v zmoto. Iz takšnih trditev ni razbrati, da bi bila volja drugo tožene stranke usmerjena v oškodovanje tožnika. Drugih navedb o izpolnjenosti voljne sestavine namena tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala. Pritožbeni navedb, da je namen oziroma direktni naklep drugega toženca ugotovilo že kazensko sodišče, pa ni konkretizirala, saj ni navedla, v katerem konkretnem postopku naj bi do tega prišlo. V zvezi z njimi pa tožeča stranka tudi ni predlagala nobenega dokaza. Poleg tega gre za nedovoljene pritožbene novote (tožeča stranka jih prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku na prvi stopnji - 1. odstavek 337. člena ZPP). Ker torej tožeča stranka ni podala navedb o voljni sestavini namena, njen zahtevek po 2. odstavku 147. člena OZ, že iz tega razloga ni utemeljen (3).

8. Pri tem višje sodišče dodaja, da iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja, da je družba F., d. o. o., v času, ko so bili sklenjeni pravni posli med pravdnima strankama, imela veljavno trošarinsko dovoljenje, ki ga je toženima strankama tudi poslala. Šele njeno naknadno nezakonito ravnanje (ko ni izpolnjevala svojih trošarinskih obveznosti, predvsem trošarine ni obračunala niti plačala), je vnos trošarinskega izdelka opredelilo kot nezakonit (in sicer za nazaj - od dneva vnosa). Navedeno nedvomno ne kaže, da bi drugotožena stranka ob sklepanju pogodb s tožečo stranko vedela za nezakonitost (saj le-te tedaj sploh še ni bilo) in bi zavestno ravnala z namenom povzročitve škode tožeči stranki. Tudi iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na ravnanje drugo tožene stranke (14. in 15. točka obrazložitve) izhaja, da je slednja ravnala premalo skrbno - torej malomarno (zaradi česar za škodo, ki jo je povzročila odgovarja njen delodajalec - torej prvo tožena stranka), ni pa ji mogoče očitati namernega ravnanja v smislu 2. odstavka 147. člena OZ.

9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti očitanih procesnih kršitev. Očitki, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in predloženimi dokazi, da ima sodba pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče preizkusiti in da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju (kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), so povsem nekonkretizirani. Tožeča stranka ne pojasni, v čem naj bi se omenjene kršitve kazale. Višje sodišče samo pa ni našlo ne takšnih, ne kakšnih drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Prav tako ni podana očitana relativna bistvena kršitev 8. člena ZPP. Tožeča stranka je zaslišanje P. D. predlagala v zvezi z ugotavljanjem odgovornosti drugo tožene stranke po pravilih Zakona o gospodarskih družbah (4. odstavek 263. člena ZGD-1). Tožbeni zahtevek je v tem delu neutemeljen, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, že zaradi tožnikove pomanjkljive trditvene podlage. Izvajanje dokazov v zvezi s tem zato ne bi moglo v ničemer vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Poleg tega je bil navedeni dokazni predlog povsem nesubstanciran - tožeča stranka do pritožbenega postopka ni opredelila, o čem naj bi predlagana priča sploh izpovedovala. Sodišče prve stopnje je tako njegovo izvedbo pravilno zavrnilo in takšno odločitev tudi v zadostni meri obrazložilo.

10. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, mora slednja sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 64/2009. (2) Obligacijski zakonik s komentarjem, I. knjiga, stran 797. (3) Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da tožeča stranka drugo toženi večkrat izrecno očita malomarnost (in ne namena). Celo iz pritožbe izhaja, da naj bi drugo toženec zatrjeval tožeči stranki, da je posel zakonit in da so zanj plačane vse potrebne dajatve, čeprav je moral in mogel vedeti, da temu ni tako. Za to, da bi bila izpolnjena zavestna sestavina namena, bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati, da je drugo tožena stranka dejansko vedela, da posli niso zakoniti (in ne da bi to zgolj morala in mogla vedeti).