Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče v zvezi z zahtevkom za vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala iz razloga, ker je po pravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala odpadla pravna podlaga za njeno izdajo z učinkom za nazaj (ex tunc), pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo zgolj na določila ZDavP-2 ali pa bi moralo analogno uporabiti pravila vračanja za primer naknadno odpadle pravne podlage za plačilo.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče v zvezi z zahtevkom za vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala iz razloga, ker je po pravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala odpadla pravna podlaga za njeno izdajo z učinkom za nazaj (ex tunc), pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo zgolj na določila ZDavP-2 ali pa bi moralo analogno uporabiti pravila vračanja za primer naknadno odpadle pravne podlage za plačilo?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42153-10465/2015-12 z dne 12. 6. 2017, s katero je davčni organ zavrnil tožnikov zahtevek za vračilo preveč plačanega davka od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2010 v znesku 107.953,21 EUR. Tožnik je namreč po odločbi z dne 28. 9. 2011 plačal navedeni davek, naknadno pa je bila pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža, ki je bila podlaga za nastanek davčne obveznosti, razveljavljena. Ministrstvo za finance je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo z odločbo, št. DT-499-05-121/2017-2 z dne 12. 9. 2018. 2. Iz izpodbijane sodbe Upravnega sodišča izhaja, da odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine, ni bila izdana, niti ni bila odpravljena odmerna odločba z dne 28. 9. 2011. Zato ni podlage za vračilo davka po določbi 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), niti v zadevi ni primerna analogna uporaba določb Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) o vračilu davka, za katero se zavzema tožnik. Tudi ob analogni uporabi 16. člena ZDPN-2 pa tožnik z zahtevkom za vračilo po mnenju Upravnega sodišča ne bi mogel uspeti, saj je bil pred razveljavitvijo pogodbe v sodnem registru že opravljen prenos poslovnega deleža na novega pridobitelja.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem zatrjuje obstoj pravne praznine, saj ne ZDavP-2 ne Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) nimata določb o vračilu plačane dohodnine od dobička iz kapitala za primer, kot je obravnavani.

4. Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je presodilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izpolnjeni, zato je predlogu tožnika za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).

6. Predlog zastavlja pomembno pravno vprašanje, ali lahko davčni zavezanec v primeru naknadne razveljavitve pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža zahteva vračilo že plačanega davka od dobička iz kapitala, ki mu je bil odmerjen na podlagi določb 92. do 104. člena ZDoh-2. Navedeni zakon tovrstnega primera ne ureja, zato se zastavlja vprašanje, ali je mogoče vračilo zahtevati ob analogni uporabi pravil iz ZDPN-2.1 Sodne prakse Vrhovnega sodišča glede navedene dileme ni,2 hkrati pa se vprašanje nanaša na potencialno večje število primerov, zato je od odgovora nanj mogoče pričakovati razrešitev širše pravne problematike na davčnem področju.

1 Prvi odstavek 16. člena ZDPN-2 določa: Če se pogodba o prenosu nepremičnine, o finančnem najemu nepremičnine ali o ustanovitvi oziroma prenosu stavbne pravice razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, lahko davčni zavezanec zahteva, da se odločba o odmeri davka na promet nepremičnin odpravi in da se mu davek, ki ga je sam plačal, vrne. 2 Da analogija v davčnem pravu načeloma ni prepovedana, izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča, npr. X Ips 378/2016 z dne 25. 4. 2018 in X Ips 286/2017 z dne 22. 5. 2019.