Jedro

Izven pravdnega postopka pridobljeno, po stranki naročeno mnenje predstavlja le del strankine trditvene podlage. Dokazni predlog za neposredno zaslišanje izvedenke C., ki je tako mnenje izdelala, je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo.

Vsebina izjave se presoja po objektivnih merilih in ne po tem, kar je stranka, ki je voljo izjavila, intimno želela. Stranka mora v fazi sklepanja pogodbe pojasniti ali zahtevati pojasnilo o okoliščinah, ki lahko privedejo do nesporazuma. Če tega ne stori, se lahko sklicuje na nesporazum le, če je objektivno mogoče opravičiti njeno drugačno razumevanje narave pogodbe, podlage ali predmeta obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. In 2003/00035 z dne 27. 5. 2003, pustilo delno v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki del glavnice v višini 3.743,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2003 dalje in 99,83 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2003, vse v roku 15 dni (1. točka pod točko I. izpodbijane sodbe). Za del glavnice v višini 3.558,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2003 dalje do plačila, za zakonske zamudne obresti od zneska 3.743,96 EUR za čas od 4. 3. 2003 do 25. 5. 2003 in za del izvršilnih stroškov v višini 94,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2003 dalje, je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek (2. točka pod točko I. izpodbijane sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.319,40 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka in tožeča po nasprotni tožbi zahtevala, da ji tožeča in po nasprotni tožbi tožena stranka plača znesek 1.977.379,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2003 dalje do plačila ter da ji plača njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh (1. točka pod točko II. izpodbijane sodbe).

(2) Zoper točki I. in II. izreka sodbe se pritožuje tožena stranka (in po nasprotni tožbi tožeča – v nadaljevanju: tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke, zahtevku tožene stranke pa ugodi, ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Sodišču prve stopnje očita, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja. Sodišče je namreč vpogledalo v izvedensko mnenje izvedenca Š. z dne 2. 4. 2008, ki je v celoti odgovoril na vprašanja, ki mu jih je postavilo sodišče, torej tudi glede višine nedokončanih in neizvedenih del, v nadaljevanju pa po temelju zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke v celoti. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca Š. ne iz razloga, ker ga tožena stranka ni predlagala pravočasno, pač pa iz razloga, ker je po temelju zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi. Iz istega razloga ni zaslišalo izvedenke C., katere zaslišanja tožena stranka ni predlagala kot zaslišanje izvedenke, pač pa kot pričo, ki bi vedela izpovedati o stanju nepremičnine v času, ko je izdelovala izvedensko mnenje. Tožena stranka je večkrat opozarjala, da je bilo stanje nepremičnine, od takrat ko je tožnik zapustil objekt in prenehal z opravljanjem del, spremenjeno. Navkljub dejstvu, da se morebitne nejasnosti v izvedenskem mnenju poskušajo razrešiti z neposrednim zaslišanjem izvedenca, je sodišče postavilo izvedenca G. brez vsakršne obrazložitve. Tožena stranka je tudi opozorila, da tožeča stranka ni navedla, zakaj naj ne bi bilo izvedensko mnenje izvedenca Š. pravilno, strokovno in objektivno, kar so razlogi zaradi katerih bi sodišče lahko postavilo novega izvedenca. Tožeča stranka postavitve novega izvedenca sploh ni predlagala.

Glede tožbenega zahtevka po tožbi tožeče stranke tožena stranka soglaša z ugotovitvami sodišča, da toženka in njen mož ponudbe tožnika nista hotela sprejeti ter da do sklenitve pogodbe med pravdnima strankama glede izdelave ometov ni prišlo, saj ni prišlo do soglasja volj. Meni pa, da v predmetnem primeru izdelave ometov ni šlo za poslovodstvo brez naročila, poleg tega tožeča stranka ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage, da bi sodišče lahko presojalo o tem, ali gre za gestijo. Oprava poslov ni bila ne koristna, ne nujna, tožena stranka je namreč do konca upala, da bo tožnik izvedel neizvedena dela, kar je potrdila tudi priča B., ko je izpovedala, da je bilo ob vselitvi stanje katastrofalno, stene so bile mokre, ni bilo finega ometa, ni bilo tlakov. V predmetni zadevi ni podan temelj zahtevka tožeče stranke, saj tožeča stranka kot temelj navaja pogodbeno razmerje in v trditveni podlagi ni navedla pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko o gestiji govorimo. Sodišče prve stopnje tudi ni napravilo pravilne dokazne ocene o tem, kateri ometi, če sploh, so bili s strani tožeče stranke narejeni. Zmotna je tudi dokazna ocena o tem, da je tožena stranka svoje stališče neprestano spreminjala, zaradi česar sodišče njenim izpovedbam ne more slediti, ter da sta mož toženke in njen sin zainteresirana za izid pravde. Po drugi strani pa prvostopenjsko sodišče spregleda, da so vse s strani tožeče stranke predlagane priče v poslovnem razmerju s tožnikom in imajo močan interes, da tožnik v postopku uspe. Tožena stranka nadalje oporeka odločitvi sodišča, da je dolžna plačati del glavnice v višini 3.743,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 5. 2003 dalje. V času, ko je sodišče obsodilo toženo stranko na plačilo terjatve, je bila v Republiki Sloveniji uradna valuta slovenski tolar in ne EUR, ki je uradna valuta od 1. 1. 2007 dalje. Zaradi tega je napačna odločitev sodišča v 1. točki točke I. izreka izpodbijane sodbe, kar prav tako velja za obrestni del zahtevka.

Tožena stranka izpodbija tudi točko II. izreka sodbe, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek po nasprotni tožbi. Meni, da bi jo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva moralo pozvati, da dopolni trditveno podlago v smislu zakonskega dejanskega stana iz 638. in nadaljnjih členov Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01 s kasnejšimi spremembami; OZ), v kolikor je sodišče menilo, da je pomanjkljiva. Tožena stranka sicer meni, da je podala zadostno trditveno podlago. Navedla je, katera dela so bila nestrokovno izvedena in katera niso bila izvedena. Njen zahtevek bi lahko presojali tudi s stališča določila 190. člena OZ. Ne more biti podan zakonski dejanski stan iz 191. člena OZ, saj tožena stranka ni strokovnjak na področju gradbeništva in je vsa dela tožniku izplačala vnaprej, s tem pa se ni odrekla uveljavljanju povračila preplačanega. Nadalje je zmotna ugotovitev sodišča o tem, da tožena stranka ni izkazala, da bi obvestila tožnika o spornih napakah. Zaslišana priča D. M. je izpovedal ravno nasprotno, to je, da je o vseh napakah govoril s tožnikom, da se z njim v zvezi z notifikacijo ni dalo nič zmenit. Da je bil tožnik o napakah obveščen izhaja tudi iz zapisnika o zaslišanju priče B.. Tožnik se za pozive ni zmenil, s konkludentnimi ravnanji pa pokazal, da napak ne bo odpravil. V predmetni zadevi tako obstojijo razlogi, zaradi katerih niti ne bi bilo nujno, da bi toženka najprej zahtevala odpravo napake, saj je bilo več kot očitno, da tožnik napake ni sposoben odpraviti oziroma, da ne obstaja več zaupanje v njegovo delo, ter da napake tudi v dodatnem roku ne bo odpravil. Tožena stranka navaja, da je nerelevantna ugotovitev sodišča o tem, da toženka kot lastnica ni pisno grajala napak tožeči stranki. V postopku je zaslišana kot priča izpovedala, da so vseskozi – predvsem mož D. M. – opozarjali na napake in grajali napake tožnika, kar sta potrdili priči D. M. in B.. Zmotna je po mnenju tožene stranke zato dokazna ocena, da tožena stranka ni obvestila tožeče stranke o spornih napakah stvari, niti ni od tožeče stranke nikoli zahtevala, naj te napake odpravi v primernem roku. Iz tega razloga je sodišče v celoti zmotno ugotovilo, da tožena stranka ne more zahtevati znižanja kupnine, ker naj bi zamudila rok. V posledici napačne odločitve je sodišče zmotno odločilo o stroških postopka.

(3) Odgovor na pritožbo ni bil podan.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka ni predlagala postavitve novega izvedenca. To je storila s pripravljalno vlogo z dne 6. 5. 2008, v kateri je tudi nasprotovala mnenju izvedenca Š. iz razloga, ker je kot podlago za izdelavo svojega mnenja uporabil tudi mnenje izvedenke C., ki je bilo izdelano pred sodnim postopkom. Sodišče prve stopnje je nato 10. 11. 2008 izdalo sklep o postavitvi novega izvedenca G.. Ta sklep vsebuje obrazložitev, in sicer naj bi novi izvedenec izdelal izvedensko mnenje, ne da bi pregledal mnenje izvedenke, ki jo je angažirala tožena stranka pred pravdnim postopkom, in nasprotna pritožbena trditev o neobrazloženosti sklepa ne drži. Izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče, ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (1. odstavek 252. člena ZPP). Izven pravdnega postopka pridobljeno, po stranki naročeno mnenje, v skladu z zakonom in sodno prakso predstavlja le del strankine trditvene podlage. Dokazni predlog za neposredno zaslišanje izvedenke C., ki je tako mnenje izdelala, je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo. Prav tako je utemeljeno postavilo novega izvedenca G., ki ob izdelavi izvedenskega mnenja ni bil seznanjen z izvedenskim mnenjem izvedenke C.. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da lahko skladno s 4. odstavkom 244. člena ZPP sodišče namesto določenega izvedenca vselej določi drugega izvedenca. S tem je povezana zahteva, da naj bo izvedenec tisti, ki optimalno združuje strokovnost, nepristranskost in kooperativnost. Če sodišče spozna, da je spričo teh zahtev smotrno, da namesto postavljenega izvedenca določi drugega, lahko to vselej stori (glej Zobec v: Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 480). Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je to smotrno, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Med drugim se je izvedenec Š. oprl na ugotovitve izvedenke C. glede vrednosti nedokončanih in nestrokovno izvedenih del in ji v tem delu popolnoma sledil. Glede na to, da je tožeča stranka mnenju izvedenke nasprotovala, nasprotovala pa je tudi mnenju Š., v kolikor povzema ugotovitve izvedenke, sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo višine škode tožene stranke na podlagi teh mnenj.

Glede tožbenega zahtevka tožeče stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje napravilo napačne zaključke. Odločitev prvostopenjskega sodišča je sicer pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov, kot so bili navedeni v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku ugodilo na podlagi določil o poslovodstvu brez naročila. Iz izpovedb pravdnih strank in ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je tožnikov zahtevek utemeljen po veljavno sklenjeni podjemni pogodbi o izdelavi ometov.

Pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje glede obsega izdelave ometov s strani tožeče stranke. Dokazna ocena na strani 7 in 8 izpodbijane sodbe je skrbna, vestna in prepričljiva. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so bile izpovedbe priče D. M. in priče B. Z. medsebojno neskladne. Pritožbena navedba, da D. M. in Z. B. nista gradbena strokovnjaka, zaradi česar naj se ne bi več spomnila podrobnosti o tem, kako so dela potekala, je nelogična. Oba sta trdila, da sta izvedbo ometov opravila sama oziroma skupaj s prijatelji, kar pomeni, da določeno znanje o tem le morata imeti, poleg tega tožena stranka na glavni obravnavi dne 18. 1. 2007 izpoveduje tudi, da je njen sin Z. B. po izobrazbi gradbeni tehnik. Znanje samo tudi sicer ni pogoj za to, da bi se spomnila, kdo je omete delal. Na glavni obravnavi dne 18. 1. 2007 je tožena stranka dejala, da so ji omete delali drugi, kasneje v postopku pa je popravila izpovedbo in dejala, da so omete delali njen mož, njen sin in prijatelji. Drži, da so s strani tožeče stranke predlagane priče bile ali so še v poslovnem razmerju s tožečo stranko, vendar so njihove izpovedbe medsebojno skladne, medtem ko na manjšo verodostojnost s strani tožene stranke predlaganih prič kaže neskladje v njihovih izpovedbah, prav tako v različnih izpovedbah tožene stranke, na kar utemeljeno opozarja prvostopenjsko sodišče. Kot podlago za tožnikov tožbeni zahtevek pa je v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje potrebno uporabiti podjemno pogodbo. Ponudbe, ki je v prilogah spisa pod B 28, tožena stranka ni hotela sprejeti, kar pomeni, da pogodba s tako vsebino ni bila sklenjena. Vendar pa je tožeča stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izdelala omete v celotnem pritličju in mansardi. Nesporno je, da so se tožnik in tožena stranka ter njen mož dogovarjali o izdelavi ometov, niso pa se dogovorili glede cene. Tožnik je omete kljub temu delal, dokazni postopek je pokazal, da tega ni počel na svojo roko in proti volji tožene stranke, kot je zatrjevala tožena stranka, saj mu je mož tožene stranke to pustil, kot sam izpove na glavni obravnavi dne 2. 3. 2010. Ni mogoče slediti razlogom sodišča prve stopnje, da je prišlo do nesporazuma o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti po določbi 16. člena OZ. Mož tožene stranke je namreč izpovedal, da je pustil tožniku narediti špric in faže v srednji etaži, saj če bi ga nagnal, ne bi več prišel, ker je denar že dobil. Iz tega izhaja, da ni bilo mišljeno, da bi tožnik naredil omete namesto del, ki še niso bila izvedena, pač pa da bo po tem, ko izdela omete, opravil še ostalo. Vsebina izjave se presoja po objektivnih merilih in ne po tem, kar je stranka, ki je voljo izjavila, intimno želela. Stranka mora v fazi sklepanja pogodbe pojasniti ali zahtevati pojasnilo o okoliščinah, ki lahko privedejo do nesporazuma. Če tega ne stori, se lahko sklicuje na nesporazum le, če je objektivno mogoče opravičiti njeno drugačno razumevanje narave pogodbe, podlage ali predmeta obveznosti (glej Kranjc v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 214). Tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi bila izdelava ometov nadomestilo za nedokončanje drugih del, torej je s tem, ko je izdelavo dovolila (preko svojega moža kot njenega pooblaščenca), sklenila podjemno pogodbo s tožnikom. Bistvena značilnost podjemne pogodbe je odplačnost. Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom (1. odstavek 642. člen OZ) Če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (2. odstavek 642. člena OZ). Ker za izdelavo ometov ni bila sklenjena pisna pogodba, tožnik pa tudi ni dokazal obstoja ustnega dogovora o ceni, je plačilo skladno z navedenim pravilom določilo sodišče. Glede ocene vrednosti dela izdelave ometov pritožbeno sodišče sledi ocenjeni vrednosti, ki jo je v izvedenskem mnenju in dopolnitvah podal izvedenec gradbene stroke, in ki mu je sledilo že prvostopenjsko sodišče. Njegovo mnenje je strokovno in temeljito. Sodišče prve stopnje je njegovo oceno vrednosti sprejelo sicer z drugačnim utemeljevanjem, vendar pa je znesek, ki ga dolguje tožena stranka, enak.

Drži pritožbena trditev, da je bila v času, ko je sodišče obsodilo toženo stranko na plačilo terjatve, v Republiki Sloveniji uradna valuta slovenski tolar in ne EUR. Vendar pa se s spremembo tega dela izreka pravni položaj pritožnika ne bi v ničemer spremenil in v tem delu njegov pravni interes za pritožbo ne obstoji.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Trditvena podlaga za uporabo 638. člena OZ s strani tožene stranke ni bila podana. Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da je odstopila od pogodbe in zahtevala povračilo škode. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka od tožeče ni zahtevala odprave napak in za to določila primernega roka. Ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva pozvati toženo stranko, naj dopolni trditveno podlago v smislu zakonskega dejanskega stana iz 638. in nadaljnjih členov OZ. Materialno procesno vodstvo na področju dejanskih navedb ima svoje meje. Sodišče mora s svojimi vprašanji nadgraditi navedbe, ki sta jih stranki že podali. Zahtevek tožene stranke ne more biti utemeljen po 190. členu OZ, saj je pravna podlaga obstajala in sicer je to bila veljavna gradbena pogodba. Sodišče prve stopnje sicer omenja 191. člen OZ, vendar svoje odločitve ne utemeljuje z njim. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da drži pritožbena navedba, da ne more biti podan dejanski stan iz navedenega člena, saj se določba nanaša le na tistega, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, to pa tožena stranka ni, saj je izpolnila svojo obveznost po veljavno sklenjeni pogodbi. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi od tožeče stranke zahtevala odpravo napak in ji za to določila primeren rok. Ne drži pritožbena navedba, da v predmetni zadevi obstojijo razlogi, zaradi katerih ne bi bilo nujno, da bi toženka najprej zahtevala odpravo napake, saj naj bi bilo več kot očitno, da tožnik napake ni sposoben odpraviti, da ne obstaja več zaupanje v njegovo delo ter da napake tudi v dodatnem roku ne bo odpravil. S tako navedbo prihaja tožena stranka v nasprotje sama s sabo, saj je mož tožene stranke izpovedal, da je klical tožnika, da naj dokonča nekatera dela, ki so bila nedokončana, tožnik pa je prišel in začel izdelovati omete. Iz tega izhaja, da je tožena stranka želela, da tožnik določena dela še opravi. V postopku tudi ni zatrjevano, kakšen rok naj bi tožena stranka tožniku postavila za odpravo napak in da ga tožnik ni upošteval. V primeru, da ima opravljeni posel napake, ga naročnik ni dolžan prevzeti, ima pa pravico izbire in lahko bodisi odkloni nepravilno izpolnitev (odkloni prevzem posla z napakami) in uveljavlja zahtevke na podlagi izvajalčeve odgovornosti za zamudo bodisi prevzame izpolnitev in uveljavlja zahtevke na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake (glej Plavšak v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 824). Tožena stranka se je v hišo vselila in tako prevzela izpolnitev, lahko bi torej uveljavljala zahtevke na podlagi odgovornosti tožeče stranke za stvarne napake. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega ni storila. Tožena stranka trdi, da je tožeča stranka zapustila objekt 5. 9. 2002, sama pa je vložila nasprotno tožbo 6. 10. 2003. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je tudi enoletni prekluzivni rok za sodno uveljavljanje pravice zahtevati odpravo napake potekel, četudi bi se izkazalo, da je tožena stranka pravilno obvestila tožnika o ugotovljenih napakah, kar pa iz dokaznega postopka ne izhaja.

Ker je odločitev o glavni stvari pravilna, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o stroških postopka.

(6) Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. člena ZPP pritožba zavrnjena. Pritožbeni stroški niso niso bili priglašeni, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.