Jedro

O zastopanju delodajalca je treba uporabiti določbo tretjega odstavka 18. člena tedaj veljavnega ZDR. Slednji res izrecno govori le o tem, kdo nastopa v imenu delodajalca pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, vendar pa ga je treba razlagati tako, da ureja zastopanje delodajalca v razmerju do poslovodne osebe tudi sicer. To pa pomeni, da toženka kot direktorica delodajalca pri sklepanju pogodbe z dne 23.11.2007 ni bila upravičena zastopati delodajalca in (sama) s seboj (kot delojemalko) skleniti navedene pogodbe o izplačilu akontacije na obračun plače po individualni pogodbi. Ker tožeča stranka, kot edina družbenica toženkinega delodajalca te pogodbe ni odobrila, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena (tretji odstavek 73. člena OZ), kar pomeni, da je toženka za vtoževani znsek neupravičeno obogatena, saj ga je prejela brez pravne podlage in ga je zato dolžan vrniti (190.člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.660,17 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) znesek 80.641,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.12.2011 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 4.724,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je toženka vložila pritožbo. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožnici v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Najprej opozarja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je toženka prejemala nižjo plačo, kot bi ji po pogodbi o zaposlitvi šla. To je zaslišana na obravnavi dne 13.4.2015 potrdila M.R., ki je naredila ročni izračun premalo izplačanih plač (kot je izpovedala, ji je ta izračun verjetno naročila uprava tožnice). Iz ročnega obračuna tako nesporno izhaja, da je tožnica toženki na dan 23.11.2007 na račun premalo izplačanih plač dolgovala več kot 58.300,00 EUR. In samo to je pravno pomembno v tej pravdi. Svojega izračuna tožnica ni prerekala. Do tega se sodišče ni opredelilo. Iz pogodbe z dne 23.11.2007 izhaja, kaj sestavlja izplačilo zneska 58.300,00 EUR, in sicer ta znesek predstavlja akontacijo na obračun plač za leta od 1999 do novembra 2007. Glede na to, da tožnica dokončnega obračuna prostovoljno ni izvedla, je toženka tako, kot vštevanje plačil to določa, ob vložitvi tožbe avgusta 2009, upoštevala izplačani znesek 58.300,00 EUR kot plačilo na račun razlike v plačah do marca 2002; s tožbo vloženo avgusta 2009 pa je vtoževala še razliko od marca 2002 pa do konca leta 2007. V kolikor bi toženka plačila nepravilno upoštevala, bi tožnica morala ugovarjati vštevanje plačil oz., da je svojo obveznost toženki preplačala. Nesporno na dan sklenitve pogodbe 23.11.2007 tožnica toženki ni plačala še ničesar. Tožnica pa v tožbi ni zatrjevala, da je bila z izplačilom v letih 2007 in februarju 2008 prikrajšana, kar pa bi morala za neupravičeno obogatitev. Sodišče je tudi neobrazloženo zavrnilo predlog za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem, saj bi šele z njegov pomočjo bilo mogoče zaključiti ali je toženka, tako upoštevaje znesek izplačanih akontacij po pogodbi z dne 23.11.2007 kot tudi plačanega po pravnomočni sodbi Pd 227/2009, bila obogatena. Protispisen je tudi zaključek sodišča, da toženka ni izkazala pogoja iz 5.4. točke pogodbe o zaposlitvi, saj je toženka vseskozi navajala, da predstavljajo izplačila oz. znesek po pogodbi z dne 23.11.2007, znesek do višine 80 % plače toženke. Toženka plače do zneska 100 % ni obračunavala v pogodbi z dne 23.11.2007. Taka ugotovitev sodišča presega trditveno podlago, tožnica toženki namreč ni oporekala pravice do 100 % plače. Tožeča stranka ni zatrjevala in o tem ni podala niti trditvene podlage, da bi toženka potrebovala soglasje tožnice za izplačilo zneska in tudi ni postavila ugotovitvenega zahtevka na ničnost pogodbe z dne 23.11.2007. Zato je sodišče z utemeljitvijo sodbe, da toženka ni izkazala, da bi imela za izplačilo soglasje tožnice, preseglo trditveno podlago. Povsem iz trditvene podlage in v nasprotju z izvedenimi dokazi sodišče zaključi, da je toženka pogodbo z dne 23.11.2007 spisala v letu 2009, ker ji zastopniki tožnice niso hoteli podpisati pogodbe za izplačilo neizplačanih plač. V prid te trditve se sklicuje na svojo izpovedbo in izpovedbo priče N.M., za katero pa trdi, da se sodišče do nje ni opredelilo. Meni, da je zaključek sodišča, da toženka dne 12.3.2009 ni predala dokumentacije, resnično nekritičen. Ponovno poudarja, da tako iz trditvene podlage kot tudi iz dokaznega postopka ne izhaja, da je bilo zahtevano kakršnokoli soglasje s strani tožnice. Navaja, da je sodišče pričo N.M. ocenilo kot nezanesljivo pričo, ki so ji vsebine pogovorov znane zgolj iz razloga, ker je vsakodnevno delala s toženko in je tudi sama knjižila izplačila na prehoden konto plač, medtem ko kot merodajne oceni priče: K., M., E. in F., ki so izpovedale o tem, kaj naj bi jim povedal V.. Razlogovanje sodišča, da je toženka s sklenitvijo pogodbe z dne 23.11.2007 in z izplačilom 58.300,00 EUR izpolnila zakonske znake kaznivih dejanj, ne more vzdržati, glede na to, da je bila kazenska ovadba zoper toženko zavržena oz. zahteva za preiskavo oškodovanca kot tožilca (tožnica) zavrnjena. Tožnica v zvezi s pogodbo z dne 23.11.2007 ni zatrjevala nagiba toženke za sklenitev, ni zatrjevala, da je toženka znesek pripoznala in izplačala zato, ker ni imela soglasja tožnice. Sicer pa pomanjkanje soglasja ne predstavlja nedopustnega nagiba, kot tudi ne predstavlja nedopustnega nagiba pripoznava zastaranih obveznosti, ki ni iti v nasprotju z moralo niti v nasprotju s prisilnimi predpisi. Sodišče presega trditveno podlago tožnice z ugotovitvijo, da je toženka s pripoznavo terjatev ravnala v nasprotju z interesi delodajalca. Da je ravnala skladno s pooblastili pa nenazadnje izhaja tudi iz sodbe Pdp 548/2010 (B28). Ničnost pogodbe je tožnica zatrjevala s tem, da je pogodba z dne 23.11.2007 podpisana "na obeh straneh" s strani toženke. Sodišče ničnost pogodbe temelji na določbah 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD), tretjem odstavku 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR) in 313. členu Kazenskega zakonika. Takšen zaključek sodišča ni pravilen. Sodna praksa je zavzela stališče, da zaradi nedopustnega ravnanja stranke, ni nedopusten tudi sam posel (I Cp 1009/2015). Sicer pa je dokazni postopek pokazal, da so terjatve toženke do tožnice na dan 23.11.2007 obstajale, saj je to pokazal tudi sam obračun tožnice. Pogodba z dne 23.11.2007 bi kvečjemu predstavljala izpodbojno pogodbo. Sodišče ne utemelji, zakaj je v nasprotju z moralo pripoznava dejansko neizplačanih razlik v plači, pa čeprav direktor to pripozna sam sebi. Upoštevati je treba 192. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). V nasprotju z moralo bi bilo, če bi direktor sam sebi pripoznal več pavic, kot so mu bile dane s pogodbo o zaposlitvi. Toženka s pripoznavo neizplačanih plač ni ravnala v nasprotju z moralnimi načeli, saj se neizplačanemu delu plače ni odpovedala, ne glede na to, ali je pripoznala tudi "zastarane" terjatve iz naslova neizplačanih plač. Povsem jasno je, da je toženka upravičeno podpisala pogodbo z dne 23.11.2007, tako kot to izhaja iz sodbe Pdp 548/2010. Sodišča se v izpodbijani odločbi sklicuje na odločbo VIII Ips 57/2013 z dne 14.10.2013, vendar pri tem spregleda, da gre v citirani zadevi za vprašanje obstoja delovnega razmerja oz. zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar nikakor ni primerljivo s predmetno pravdo. Sodišče v 17. in 18. točki obrazložitve presega trditveno podlago tožnice, saj ta ni zatrjevala, da bi toženka kršila ZGD ali pa ZDR, da bi imela možnost toženki znižati plačo. Ne gre spregledati, da je sodišče v zadevi Pd 277/2009, ki izhaja iz istega temelja (iz pravice toženke do plačila razlik v plači) izdalo zamudno sodbo. V kolikor bi bila pogodba z dne 23.11.2007 nična in bi nasprotovala prisilnim predpisom in moralnim pravilom, bi na to moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. V kolikor bi bila pogodba z dne 23.11.2007 nična, sodba ne bi bila izdana, še manj pa bi postala pravnomočna. Kršitev 263. člena ZGD, s katerim sodišče utemeljuje ničnost, odkazuje na odškodninski zahtevek, ne pa na ničnost posla. Zaradi pristnosti pravnega temelja neupravičena obogatitev ne more vzdržati. Sodišče se glede odškodninske odgovornosti toženke ni opredelilo, zgolj odločilo je, da terjatev tožnice tudi iz naslova odškodnine ni zastarala. Ne drži ugotovitev, da je tožnica za nastanek škode izvedela šele v marcu 2009. V nadaljevanju utemeljuje, zakaj je tožnica za to izvedela prej. Pri tem izpostavlja izpovedbo priče O.T., ki je izpovedala, da je za izplačila toženke vedela, in da jih je v poslovnih knjigah tožnice knjižila kot dolgoročni kredit že v marcu 2008, izpovedala je tudi, da se je s toženko pogovarjala, in da ji je le-ta povedala, da je to njena terjatev iz naslova premalo izplačanih plač. Priča N.M., pa je izpovedala, da je nakazili v skupnem znesku 58.300,00 EUR po pogodbi z ne 23.11.2007 knjižila po napotku O.T. na prehodni račun plač, da je po knjiženju kot temelj vknjižbe v poslovne listine vložila pogodbo z dne 23.11.2007. To pomeni, da je tožnica o izplačilih vedela v času izplačila, to je najkasneje februarja 2008, ko je bilo izvedeno zadnje knjiženje po pogodbi z dne 23.11.2007. Tudi priča J.P., v spornem obdobju predsednik uprave tožnice, je na vprašanje sodišča ali so se ukvarjali s terjatvami zaposlenih v fazi pripojitve družbe K.K. k tožnici, izpovedal, da je to ena ključnih postavk v vsakem priključitvenem elaboratu. Priključitveni elaborat in pogodba o pripojitvi pa sta bila delana 30.1.2008 v obliki notarskega zapisa. To pomeni, da je bila tožnica s terjatvami toženke po pogodbi z dne 23.11.2007 in z izplačilom po tej pogodbi seznanjena najkasneje 30.1.2008. Glede na vse povedano je ugotoviti: - da je toženka pogodbo z dne 23.11.2007 sklenila za obstoječo terjatev, - da je terjatev toženke na dan 23.11.2007 bila pravno priznana in – da je terjatev predstavljala znesek premalo izplačanih plač, - da je to terjatev tako po temelju kot po višini ugotovila s svojim izračunom tudi tožnica, ko je ugotovila, da iz naslova premalo izplačanih plač toženki od leta 1999 do novembra 2007 dolguje znesek 234.650,00 EUR bruto. To pomeni, da toženka ni bila obogatena, saj si je izplačala le tisto, do česar je bila upravičena. Toženka je imela kot zakonita zastopnica družbe pooblastila na sklenitev take pogodbe, kot tudi za realizacijo.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem konkretizirano prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe in kar za stranki tudi ni bilo sporno, si je tožnica na podlagi Pogodbe o izplačilu akontacije na obračun plače po individualni pogodbi z dne 23.11.2007, sklenjene med družbo K.K. d.o.o., katero je zastopala toženka kot njena direktorica in toženko kot delojemalko (priloga B15), izplačala vtoževani znesek. Tožnica je v postopku na prvi stopnji trdila, da toženka za sklenitev take pogodbe ni imela podlage (navedbe v točki VII./1. druge pripravljalne vloge, listovna št. 88/2) in da je bila zaradi njenega ravnanja sama prikrajšana (navedbe v točki XII./2 v druge pripravljalne vloge, listovna št. 92); toženka pa je zatrjevala, da ni ravnala protipravno, saj si je izplačala zgolj tisto, kar ji je tožnica dolgovala. Upoštevaje navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prekoračilo tožničino trditveno podlago. Glede na to, da pogodba z dne 23.11.2007 temelji na individualni pogodbi o zaposlitvi (priloga B2), gre torej za pogodbo v zvezi z zaposlitvijo, pri čemer je treba o zastopanju delodajalca uporabiti določbo tretjega odstavka 18. člena tedaj veljavnega ZDR. Slednji res izrecno govori le o tem, kdo nastopa v imenu delodajalca pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, vendar pa ga je treba razlagati tako, da ureja zastopanje delodajalca v razmerju do poslovodne osebe tudi sicer (primerjaj odločbo VS RS VIII Ips 57/2013 z dne 14.10.2013), kar je ugotovilo tudi že sodišče. To pa pomeni, da toženka pri sklepanju pogodbe z dne 23.11.2007 ni bila upravičena zastopati delodajalca in s seboj skleniti navedene pogodbe. Ker tožnica, kot edina družbenica družbe K.K. d.o.o. (neprerekane ugotovitve sodišča v 20. točki obrazložitve) te pogodbe ni odobrila (vložila je obravnavano tožbo), se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena (tretji odstavek 73. člena OZ), kar pomeni, da je toženka za vtoževani znesek neupravičeno obogatena, saj ga je prejela brez pravne podlage in ga je zato dolžna vrniti (190. člen OZ).

6. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča, je poslovodstvo tožnice za sporno izplačilo izvedelo v začetku marca 2009. Pa tudi če bi tožnica za izplačila zvedela 30.1.2008, kot trdi toženka v pritožbi, bi bila obravnavana tožba vložena dne 1.12.2011 vložena pravočasno, saj terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ).

7. Glede na navedeno vse ostale pritožbene navedbe za odločitev v tej zadevi niso relevantne in zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. 8. Upoštevaje navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo, potem ko pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo (165. in 154. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 1.660,17 EUR (nagrada za postopek s pritožbo, pavšalni znesek za poštne storitve in 22 % DDV), kot je to razvidno iz stroškovnika na listovni št. 292/2. Toženka je odmerjene stroške dolžna plačati v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.