Jedro

Uveden je bil postopek o prekršku, a je bil ustavljen zaradi absolutnega zastaranja. Zato je moralo sodišče v pravdi rešiti najprej predhodno vprašanje, ali je imelo dejanje tožnika znake prekrška, ker bi bila le v tem primeru protipravnost ravnanja tožene stranke izključena. Sam tožnik je v tožbi navedel, da je parkiral na pločniku. Tožnik šele v pritožbi zatrjuje, da v konkretnem primeru pločnik ni služil svojemu namenu, ker po njem prehod ni bil mogoč in je predstavljal v naravi ograjeno gradbišče. Ta trditev tožnika, ki bi lahko vplivala na oceno, ali je v konkretnem primeru res parkiral na pločniku, ki naj bi to dejansko po svoji funkciji tudi bil, pa je uveljavljana prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, naj mu M.O.K. plača materialno škodo v višini 10.500,00 SIT ter odškodnino za duševne bolečine v višini 2.010.000,00 SIT, oboje na račun škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezakonito odrejenega odvoza njegovega avtomobila dne 16.01.1998, ko je bil na službeni poti v Kopru. Zaradi umika tožbe zoper prvo toženo stranko R.d.o.o. K. je sodišče v tem delu postopek ustavilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki 32.280,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.01.2003 dalje do plačila. Zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče utemeljilo z ugotovitvijo, da ravnanje tožene stranke pri odvozu vozila ni bilo protipravno.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki. V pritožbi zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj naj bi M.O.K. s tem, ko je odpeljala njegovo vozilo, ravnala protipravno. V okolici tožnikovega vozila je bilo namreč parkiranih še veliko drugih avtomobilov in če bi veljalo načelo enakosti pred zakonom, bi bili odpeljani vsi. Poudarja, da je res delno parkiral avtomobil na pločniku, vendar je bil tam prehod nemogoč, saj je bilo na tem mestu gradbišče in pločnik ni nikamor peljal, ampak je bil na vseh straneh ograjen, razen na mestu, kjer je bilo parkiranje možno. Pritožnik zato poudarja, da pločnik zaradi gradbišča ni bil pločnik. V zvezi s sklicevanjem sodišča na 5.tč. 75.čl. Zakona o temeljih cestnega prometa pa pritožba meni, da bi sodišče moralo najprej raziskati dejansko stanje in sicer kako je bilo vozilo parkirano, da bi to določilo lahko pravilno uporabilo. Postopek pred sodnikom za prekrške je bil namreč ustavljen in tožeča stranka se načeloma strinja s tem, da sodišče ni vezano na odločbo sodnika za prekrške. V pritožbi tudi oporeka zaključku prvostopenjskega sodišča, da morajo biti za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov izpolnjene določene predpostavke, med njimi tudi protipravnost ravnanja tožene stranke. Meni, da bi morala tožena stranka ravnati predvsem korektno in kaznovati vse kršitelje zaradi neustreznega parkiranja. Ker tako ni ravnala, je postopala v nasprotju s pravili stroke in veljavnimi predpisi. Zato je tožeča stranka bila primorana vložiti odškodninski zahtevek, o katerem pa sodišče sploh ni odločalo. Odnos predstavnikov tožene stranke do tožnika je bil skrajno žaljiv in ponižujoč.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi navajal, da je bila odredba o odvozu njegovega vozila brez podlage zato, ker je parkiral na območju, kjer je bilo poleg njegovega parkiranih še več drugih vozil in ker tam ni bilo znaka o prepovedi parkiranja. Zaradi odvoza vozila je bil hudo prizadet, saj naj bi šlo za šikaniranje. Bil je deležen neprijetnosti in žalitev, zato je bila prizadeta njegova psiha, čutil se je ponižanega in v neenakopravnem položaju z drugimi. Zahteval je plačilo gmotne in negmotne škode in sicer 10.500,00 SIT, kolikor je moral plačati ob prevzemu vozila ter 2.010.000,00 SIT odškodnine na račun negmotne škode, očitno za duševne blečine zaradi žalitve časti. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju pravilno izhajalo iz dejstva, da morajo biti za uveljavitev odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno vse zahtevane predpostavke, med njimi tudi protipravnost ravnanja povzročitelja škode. Zaradi prekrška po 4.tč. 54.a čl. Odloka o ureditvi cestnega prometa v naseljih - v nadaljevanju Odlok (Uradne objave št. 22/87, 31/87, 30/88, 35/90, 25/91, 14/92, 18/92, 4/93 in 25/95) je bil zoper tožnika uveden postopek o prekršku, a je bil ustavljen zaradi absolutnega zastaranja. Zato je moralo sodišče v pravdi rešiti najprej predhodno vprašanje, ali je imelo dejanje tožnika znake prekrška, ker bi bila le v tem primeru protipravnost ravnanja tožene stranke izključena. Dokazno breme glede tega je bilo na strani tožene stranke. Ker pa je že sam tožnik v tožbi navedel, da je parkiral na pločniku, torej v nasprotju s 5.tč. 75.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnik prekršek storil. Ta ugotovitev ima podlago tako v citiranem določilu Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa kot tudi v občinskem Odloku, ki v 36.čl. prepoveduje ustavljanje in parkiranje vozil na pločniku ali drugi posebej urejeni površini za hojo pešcev, razen če je to dovoljeno s prometnim znakom. Tožnik šele v pritožbi zatrjuje, da v konkretnem primeru pločnik ni služil svojemu namenu, ker po njem prehod ni bil mogoč in je predstavljal v naravi ograjeno gradbišče. Ta trditev tožnika, ki bi lahko vplivala na oceno, ali je v konkretnem primeru res parkiral na pločniku, ki naj bi to dejansko po svoji funkciji tudi bil, pa je uveljavljana prepozno, saj sme po izrecnem določilu 1.odst. 337.čl. ZPP pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Tega pa v konkretnem primeru tožnik ni izkazal.Iz nadaljnjih pritožbenih navedb je mogoče razumeti tožnikovo prizadetost po eni strani zaradi tega, ker tožena stranka ni odredila po svojem redarju tudi odvoza drugih tam parkiranih vozil, po drugi strani pa zato, ker naj bi bil odnos predstavnikov tožene stranke do njega skrajno žaljiv in ponižujoč. Kot je to obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, na tožnikovo kršitev nima vpliva okoliščina, da bi tožena stranka lahko odredila odvoz tudi drugih nepravilno parkiranih vozil. Kolikor je imela tožnikova prizadetost vzrok v prepričanju, da je bil odvoz vozila protipravno ravnanje tožene stranke, je bila ta prizadetost glede na gornjo obrazložitev neutemeljena, oziroma posledica lastnega tožnikovega nepravilnega ravnanja. Tožnik je le v pripravljalni vlogi z dne 20.10.2002 zatrjeval, da naj bi bili delavci, ki so avto prevzeli, do njega nekorektni, zaradi česar naj bi se počutil skrajno neugodno, vendar pa sam pri zaslišanju svoje trditve, da naj bi ga šikanirali, ni podprl z opisom konkretnih ravnanj zaposlenih delavcev. Opozorilo na nepodpisano kreditno kartico ne predstavlja dejanja, ki bi ga bilo mogoče oceniti kot nekorekten odnos do tožnika, trditve, da naj bi pri odvozu vozila prišlo do njegove poškodbe, povzročene s strani tožene stranke, pa tožnik prav tako v postopku ni dokazal. Okoliščina, da fotografiranje odvoza vozila ni uspelo (ali niti ni bilo opravljeno), pa v konkretnem primeru glede na to, da je bilo pred prvostopenjskim sodiščem ugotovljeno, da je parkiral na pločniku, prav tako na odločitev ne more vplivati.

Pritožbeno sodišče glede na povedano ocenjuje pritožbo kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2.odst. 350.čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).