Jedro

Delavcu preneha delovno razmerje z dokončnostjo sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu zaradi hujše kršitve delovne obveznosti. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa delodajalca zakonita, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za njuno razveljavitev in reintegracijo tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 18.2.1993 in sklepa pritožbene komisije z dne 8.4.1993, s katerima je bil tožeči stranki izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja in njegovo vrnitev nazaj na delo ter hkrati izreklo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka sama.

Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo pooblaščenec tožeče stranke iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Ne soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da bi smel 1.1.1993, ko je bil v funkciji gasilca čuvaja, samo izjemoma in v primeru resne intervencije vzeti v roke gasilsko vozilo. Mnenja je, da je sodišče upoštevalo le normativno ureditev gasilske službe ne pa dejansko prakso in izvajanje, ko v izmeni kritičnega dne ni bilo voznika C kategorije. Ker sodišče ni videlo kraja dogodka, je ugotovitev, da je vožnja presegala okvire ustaljene prakse, abstraktna. Vztraja pri navedbi, da vse do prejema odločbe disciplinske komisije tožnik ni vedel, da ni dolžan uporabljati vseh sredstev za preprečevanje nevarnosti pred požarom. Tudi škoda na vozilu ni ocenjena realno, ker je tovornjak iz leta 1964 že zdavnaj amortiziran. Sodišče bi moralo zaslišati tudi druge gasilce in ne zgolj zaslišane, ki se po njegovem mnenju bojijo za delovno razmerje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča razčistilo vsa, za razsojo sporne zadeve odločilna dejstva. Prišlo je do prepričljivega in logičnega zaključka, da je tožeča stranka v objektivnem in subjektivnem pogledu 1.1.1993 ob opravljanju gasilske čuvajske službe z vožnjo gasilnega avtomobila brez ustreznega vozniškega izpita, ko ni bila zadolžena za takozvano tedensko preizkušanje vozila in bi to vozilo lahko kvečjemu izjemoma uporabila le v primeru nujne intervencije, ki ob kritičnem dogodku ni obstajala, zagrešila hujše kršitve delovne obveznosti po 3., 6., 13. in 43. točki 64. člena pravilnika o delovnih razmerjih.

Tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov, s katerima ji je tožena stranka izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja v skladu z 13. točko 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 29/92) in vrnitev nazaj na delo, je utemeljeno zavrnilo. V postopku ni zagrešilo kršitev procesnega prava, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijano sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, zato v zvezi z navedbami v pritožbi pojasnuje naslednje.

Z izpovedbami zaslišanih prič A. B., I. Š. in J. M. v povezavi z listinskimi dokazi, predvsem pisnim obvestilom tožene stranke z dne 11.2.1988, s katerim je bila gasilsko čuvajska služba obveščena, da je vožnja in uporaba gasilskega vozila dovoljena samo osebam, ki imajo dovoljenje ustrezne kategorije in s čimer je bila tožeča stranka tedaj tudi seznanjena, kar je potrdila z lastnoročnim podpisom, je njen položaj in vloga gasilca, zlasti pa vsebina delovnih zadolžitev v času gasilsko čuvajske službe, v celoti razjasnjena. Pritožbeno stališče, da bi sodišče za pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo zaslišati še druge gasilce, ni utemeljeno, saj ne obrazloži, katera pravno odločilna dejstva naj bi bila na takšen način dodatno razčiščevana. Navedba, da naj bi se zaslišane priče bale za svoje delovno mesto, sama po sebi ne more biti razlog za dvom v resničnost njihovih izpovedb. Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar so bile pred prvostopnim sodiščem ustrezno opozorjene, kot izhaja iz obravnavnega zapisnika.

Pritožbeno sodišče tako ne najde nobenega razloga za dvom v pravilnost in prepričljivost dokazne ocene prvostopnega sodišča, oprto na izpovedi že zaslišanih prič.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da do prejema disciplinske odločbe tožeča stranka ni vedela, da med opravljanjem gasilsko čuvajske službe v vlogi vodje te službe, ko na delu ni gasilca voznika, ne bi smela uporabiti vseh sredstev za preprečevanje nevarnosti in torej tudi opraviti tedenski preizkus gasilskega vozila. Takšna pritožbena trditev je v nasprotju z izvedenimi dokazi, sklicevanje na nevednost pa neprepričljivo glede na to, da je bila nesporno pisno seznanjena s strani tožene stranke, da brez vozniškega dovoljenja ustrezne kategorije, ne sme voziti, niti uporabljati gasilskega vozila. Zato je glede na ugotovljena odločilna dejstva logičen zaključek prvostopnega sodišča, da gasilec čuvaj brez ustreznega vozniškega izpita po internih pisnih navodilih in ustaljeni praksi tožene stranke, sme uporabiti gasilsko vozilo samo v primeru nujne intervencije, ki pa 1.1.1993, ko je prišlo do škodnega dogodka, po prepričljivi ugotovitvi prvostopnega sodišča, ni bila podana. Za razjasnitev teh vprašanj ni bil potreben ogled kraja dogodka. Sodišče prve stonje je dejansko stanje razčistilo s prepričljivima in skladnima izpovedbama I. Š., vodja gasilsko čuvajske službe ter J. M., tedaj zaposlenega na delovnem mestu gasilca voznika, zadolženega tudi za poškodovani gasilski avto.

Slednja priča je na obravnavi dne 20.9.1994, kot izhaja iz zapisnika, celo izpovedala, da je dne 31.12.1992, kar je le dan pred škodnim dogodkom, sama pregledala zadevni avto, s čimer se kot neutemeljeno izkaže tožnikovo opravičevanje vožnje gasilskega vozila zaradi "tedenskega preizkusa vozila".

Po oceni pritožbenega sodišča so dokazani objektivni kot subjektivni elementi hujše kršitve delovne obveznosti zaradi nezakonite in neodgovorne uporabe sredstev ter malomarno izpolnjevanje navodil o poslovanju po 6. in 13. točki 64. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, kot tudi kršitve po 3. in 43. točki istega člena pravilnika, ki jih pritožba niti ne prereka. Pritožbeno zatrjevanje, da ni šlo za samovoljno in neodgovorno uporabo vozila, ni utemeljeno.

Prerekana višina povzročene škode na vozilu, ki da je bilo že zdavnaj amortizirano, pa za ugotovljene hujše kršitve delovne obveznosti po navedenih točkah pravilnika ni relevantna, zaradi česar tudi ne more biti upoštevna. Pritožba je zaradi obrazloženega morala ostati brezuspešna.