Jedro

Sodišče na upnikov predlog s sklepom dovoli izvršbo v predlaganem delu. Če nato upnik v drugi fazi izvršbe, to je v fazi realizacije izvršbe, delno umakne predlog, se izvršba po naravi stvari v neumaknjenem delu nadaljuje.

Sklep o ustavitvi postopka v prvi fazi izvršbe, to je v fazi dovolitve izvršbe, ima deklarativni karakter; v drugi fazi izvršbe, to je v fazi realizacije izvršbe pa ima konstitutivni karakter. S slednjim se namreč razveljavijo že opravljena izvršilna dejanja.

Izrek

1. Pritožba zoper tisti del sklepa sodišča prve stopnje, s katerim se izvršba delno ustavi, se kot nedopustna (nedovoljena) zavrže. 2. Pritožba zoper preostali del sklepa se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje glede nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom delno ustavilo izvršbo za 93.433,00 SIT; istočasno pa je nadaljnje izvršilne stroške upnika odmerilo v znesku 1.800,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik, ki je predlagal ustavitev izvršbe v celoti. Pri tem ni priglasil pritožbenih stroškov.

Pritožba, ki se nanaša na delno ustavitev izvršbe, je nedovoljena.

Pritožba, ki se nanaša na nadaljnje izvršilne stroške, pa je neutemeljena.

Na predlog upnika z dne 2.4.1993 je sodišče s sklepom z dne 5.4.1993, (ki je postal pravnomočen dne 17.4.1993) dovolilo izvršbo za 95.433,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 83.600,00 SIT od 6.1.1993 do plačila in od 11.833,00 SIT od 15.10.1992 do plačila ter za 13.840,00 SIT izvršilnih stroškov. Ko pa je nato upnik v drugi fazi izvršilnega postopka (to je v fazi realizacije izvršbe) umaknil predlog za izvršbo za 93.433,00 SIT (glej 1. odstavek 37. člena Zakona o izvršilnem postopku), je sodišče na podlagi 2. odstavka 37. člena ZIP v umaknjenem delu ustavilo izvršbo. Tako izpodbijani sklep vsebinsko predstavlja sklep o ustavitvi že dovoljene izvršbe za 93.433,00 SIT, ne pa sklepa o dovolitvi oziroma nadaljevanju izvršbe za 2.000,00 (95.433,00 - 93.433,00) SIT z zamudnimi obrestmi (od 83.600,00 SIT od 6.1.1993 do 13.4.1993, od 11.833,00 SIT od 15.10.1992 do 13.4.1993 in od 2.000,00 SIT od 14.4.1993 do plačila ter za 13.840,00 SIT izvršilnih stroškov). V tem pogledu je namreč izvršba že bila dovoljena s sklepom z dne 5.4.1993, ki je dne 17.4.1993 postal pravnomočen. Ker je bila izvršba v celoti dovoljena v predlaganem obsegu, je razumljivo, da se po delnem umiku izvršilnega predloga v neumaknjenem delu nadaljuje. V tem delu je namreč izvršba že bila dovoljena že s sklepom z dne 5.4.1993, v zvezi z vlogo upnika z dne 5.7.1993 (redna št. 9) pa še ni bila ustavljena.

Sklep o ustavitvi postopka v fazi realizacije izvršbe je namreč konstitutivne narave (za razliko od sklepa o ustavitvi izvršbe v fazi dovolitve izvršbe, ki je deklaratorne narave).

Ker dolžnik ne more doseči boljše zaščite, niti večje pravne koristi od tiste, ki jo doseže na podlagi sklepa o ustavitvi postopka (oziroma izvršbe) se pokaže, da dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper tisti del sklepa, ki se nanaša na delno ustavitev izvršbe. Zato je drugostopno sodišče, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče (glej 1. in 3. odstavek 358. člena ZPP), pritožbo kot nedopustno (nedovoljeno) zavrglo (na podlagi 1. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP). Dolžnik je v pritožbi sicer zatrjeval plačilo razlike 2.000,00 SIT dne 18.6.1993, vendar sodišče pritožbe ni moglo obravnavati kot ugovora po preteku roka po 2. odstavku 55. člena ZIP, saj je iz same pritožbe razvidno, da gre za pritožbo zoper sklep z dne 14.6.1993, ne pa morda za ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 5.4.1993. Kot povedano gre pri izpodbijanem sklepu za sklep o ustavitvi izvršbe glede 93.433,00 SIT. Zato je sodišče prve stopnje navedeni znesek pravilno upoštevalo kot vrednost, od katere je odmerilo stroške po tarifni številki 23/4 Tarife o odvetniških storitvah. Gre za stroške sestave vloge z dne 28.4.1993, ki jih je upnik priglasil v znesku 1.800,00 SIT. Ti stroški so bili potrebni, saj je dolžnik znesek 93.433,00 SIT poravnal dne 13.4.1993, kar je že po izdaji sklepa o izvršbi (z dne 5.4.1993). Ker so ti stroški bili tudi pravilno odmerjeni, to je v okviru postavljenega zahtevka (glej 1. odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP), je drugostopno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (na podlagi 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Pritožbeno sodišče je določila ZPP in ZIP na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot določila republiških predpisov.