Jedro

Pritožbeni očitek, da „je bil tožnik s predložitvijo cenika prekludiran, saj ga je priložil šele svoji prvi pripravljalni vlogi“, predstavlja (z vidika ravnanja sodišča prve stopnje sicer povsem nekonkretizirano) grajo uporabe določbe 452. člena ZPP. Takšnih pritožbenih navedb samih po sebi višje sodišče ne more upoštevati, saj gre za očitek relativne bistvene kršitve (iz prvega odstavka 339. člena ZPP), zaradi kakršne sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Pritožbena navedba tudi ni takšna, da bi terjala oziroma omogočala presojo morebitne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev višje sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek 350. člena ZPP), kar od pritožnika terja, da domnevno kršitev konkretno in jasno obrazloži vsaj z opisom tega, kaj naj bi sodišče zagrešilo in kako je bilo poseženo v pritožnikov položaj. Pritožnica tega ne stori, zaradi česar natančnejšega pritožbenega preizkusa te navedbe ne more doseči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku v 8 dneh plačati 130 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2019, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 750 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2019) pa zavrnilo. Sklenilo je še, da tožnik krije 85,23 %, toženka pa 14,77 % pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je toženka pri tožniku za 21 dni najela vozilo VW Passat ob ceni 30 EUR dnevno. Ker je že plačala 500 EUR, dolguje še 130 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka, ki predlaga njeno spremembo ali vsaj razveljavitev. Navaja sicer, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, v resnici pa (s predstavitvijo svoje dokazne ocene) predvsem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, kdaj je vrnila izposojeno vozilo in kakšna je bila dogovorjena cena najema. Dodaja, da „je bil tožnik s predložitvijo cenika (priloga A 5) prekludiran, saj ga je priložil šele svoji prvi pripravljalni vlogi“. Sodišče bi moralo ob upoštevanju tega, da sta čas in cena najema trditveno in dokazno breme tožnika, tožbeni zahtevek zavrniti tudi v preostalem delu, ne pa samo ugotavljati, kakšna je „primerna“ cena najema.

3. Tožnik ni vložil odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi ne presega 2.000 EUR, gre torej za spor majhne vrednosti, v katerem se uporabljajo pravila 30. poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeni očitek, da „je bil tožnik s predložitvijo cenika prekludiran, saj ga je priložil šele svoji prvi pripravljalni vlogi“, predstavlja (z vidika ravnanja sodišča prve stopnje sicer povsem nekonkretizirano) grajo uporabe določbe 452. člena ZPP. Takšnih pritožbenih navedb samih po sebi višje sodišče ne more upoštevati, saj gre za očitek relativne bistvene kršitve (iz 1. odstavka 339. člena ZPP), zaradi kakršne sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Pritožbena navedba tudi ni takšna, da bi terjala oziroma omogočala presojo morebitne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.1 Na to kršitev višje sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP), kar od pritožnika terja, da domnevno kršitev konkretno in jasno obrazloži vsaj z opisom tega, kaj naj bi sodišče zagrešilo in kako je bilo poseženo v pritožnikov položaj.2 Pritožnica tega ne stori, zaradi česar natančnejšega pritožbenega preizkusa te navedbe ne more doseči. 7. Pritožbene navedbe o trditvenem in dokaznem bremenu predstavljajo v očitek zmotne uporabe materialnega prava preoblečeno grajo dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje namreč trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z odločilnimi dejstvi ni razporedilo nič drugače kot pritožnica meni, da bi ju moralo. Le dokazna ocena izvedenih dokazov v izpodbijani sodbi je drugačno, kot bi po njenem prepričanju morala biti, česar pa, kot je bilo že pojasnjeno, v sporu majhne vrednosti v pritožbi ni dopustno uveljavljati.

8. Enako velja za pritožbeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe in grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje. Višje sodišče takšnih pritožbenih navedb (in dokazov) glede na določbo 1. odstavka 458. člena ZPP ni moglo obravnavati.

9. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se pravdni stranki (ki sta stranki zakupne oziroma najemne pogodbe) dogovorili za dnevno ceno 30 EUR, kar je tudi skladno s predloženim cenikom za najem, daljši od 10 dni. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah dostavka, da takšno ceno šteje za primerno3, ni mogoče razumeti kot ga razume pritožnica, torej, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo primerno in ne dogovorjene najemnine oziroma zakupnine.

10. Pritožbene navedbe torej niso utemeljen. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni zaznalo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ter ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe materialnega prava, torej 587. člena Obligacijskega zakonika, ko je toženki naložilo plačilo še neplačane najemnine oz. zakupnine.

11. Višje sodišče je zaradi opisanega pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Takšna odločitev vsebuje tudi odločitev, da pritožnica sama krije stroške pritožbenega postopka, ki je posledica neuspeha s pravnim sredstvom.

1 V smeri vprašanja, ali je sodišče prve stopnje 452. člen ZPP uporabilo tako, da je toženko v razmerju do tožnika postavilo v neenak položaj in ji s tem odvzelo možnost obravnavanja. 2 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020. 3 8. točka na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.