Jedro

V okviru načela proste dokazne presoje sodišče izvede le materialnopravno relevantne dokaze, dokazne predloge strank pa zavrne, kadar so odločilna dejstva v zadostni meri razčiščena že na podlagi izvedenih dokazov, nadaljnje dokazovanje pa bi pomenilo zgolj zavlačevanje postopka.

Ne samo, da je imel obtoženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav, ki bi sicer mogle škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Prepričljiva dokazna ocena kaže, da je bila v bistvenem dokazana resničnost trditev.

S posplošenim navajanjem, da se priči zaradi svojega poklicnega delovanja že vrsto let poznata z obtožencem, ni mogoče omajati verodostojnosti njunih izpovedb.

Izrek

Pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zasebni tožilec je dolžan plačati potrebne izdatke obtoženca, nagrado in potrebne izdatke njegovih zagovornikov ter sodno takso v višini 360,00 EUR kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani „obdolženega“ B. B. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za več kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem in drugem odstavku 160. člena KZ-1. Odločilo je, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke „obdolženca“ ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da „obdolženega“ spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja, ga kaznuje v skladu z zakonom ter mu naloži v plačilo stroške kazenskega postopka. Podrejeno so predlagali, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo so odgovorili obtoženčevi zagovorniki, odvetniki iz Odvetniške pisarne K. d.o.o. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da skladno z določbo prvega odstavka 388. člena ZKP (pravilno: 391. člena ZKP) pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb, odgovora na pritožbo ter podatkov spisa je pokazal, da je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo dokazni zaključek, da obtoženec ni storil očitanih kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, niti katerega koli drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Bistvenih procesnih kršitev prav tako ni zagrešilo.

6. Obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič C. C. in D. D. (tč. 3 izpodbijane sodbe) je res nekoliko skromna, vendar pravilna. C. C. naj bi namreč izpovedovala o okoliščinah, v katerih je E. E. v odmoru seje predsedstva ... predsedniku F. F. prevajal SMS sporočila, ki jih je prejšnje noči prejemal od zasebnega tožilca. Ker sta bila glede F. F. seznanitve z vsebino sporočil zaslišana tako E. E. kot sam F. F., sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku kritična SMS sporočila tudi prebralo, zaslišanje C. C. ne bi moglo v ničemer dodatno prispevati k razjasnitvi odločilnih dejstev, kar je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, izhaja pa tudi iz celovito koherentne dokazne ocene izpodbijane sodbe.

7. Dokazovanje v kazenskem postopku obsega tista dejstva, za katera sodišče meni, da so pomembna za pravilno razsojo (drugi odstavek 329. člena ZKP). Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, saj o tem odloča v skladu ter v okvirih načela proste dokazne presoje. Izvesti je treba tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni, dokazne predloge pa zavrniti, kolikor je na podlagi že izvedenih dokazov mogoča ocena, da so odločilna dejstva v zadostni meri razčiščena, izvedba še nadaljnjih dokazov pa bi pomenila zgolj zavlačevanje postopka, kakršna je procesna situacija tudi v obravnavani zadevi. Navedeni razlogi se prav tako nanašajo na dokazni predlog za zaslišanje priče D. D., ki bi izpovedal o dogajanju na prejšnjem kongresu ... v L., na katerem naj bi se seznanil s ponudbami brezplačnega bivanja tujih športnikov v državi organizatorici mednarodnega tekmovanja, naslovljenimi na delegate ..., ki bodo odločali o posameznih kandidaturah (kot v konkretnem primeru glede M. kot organizatorju nordijskega svetovnega prvenstva). Čeravno bi se D. D. v L. res seznanil s tovrstnimi ponudbami in jih celo označeval za „običajne“ (kot zatrjuje zasebni tožilec), to ne bi moglo vplivati na izsledke dokaznega postopka, da takšne „obljube nagrade“ v primeru „pravilnega“ glasovanja v ... niso dovoljene, kot je izpovedal predsednik te organizacije F. F., izhaja pa to tudi iz 4. člena Etičnega kodeksa ... Drugače povedano, ne glede na morebitno osebno mnenje D. D., z njegovim zaslišanjem ne bi bilo mogoče ovreči zagovora obtoženca, da je predmetne ponudbe, ki jih je zasebni tožilec še pred glasovanjem v N. nedvomno poslal smučarskim zvezam O., P., R. ter S., tekom novinarske konference upravičeno označil za „nedostojne“ (dejansko nedovoljene). Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo obeh dokaznih predlogov ustrezno sledilo določilu drugega odstavka 299. člena ZKP, po katerem je dolžno odvrniti vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari, posledično pa se pritožbena kritika pooblaščencev v teh okvirih pokaže kot neutemeljena.

8. Po preizkusu dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da gre pri obtoženčevih navedbah opredeljenih v izreku sodbe, za izjave, ki bi sicer mogle škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, a je obtoženec v postopku uspel z dokazom resnice (četrti odstavek 160. člena KZ-1). Ne samo, da se je izkazalo, da je imel obtoženi vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je izjavljal, po presoji sodišča druge stopnje je bila v bistvenem dokazana resničnost spornih trditev. Prepričljivi dokazni oceni izvedenih personalnih ter listinskih dokazov se pritožbeno sodišče, da ne bo nepotrebnega ponavljanja, v celoti pridružuje. Drugačna dokazna ocena, ki jo v pritožbi ponujajo pooblaščenci, je brezuspešna. V zvezi z „namigom“ francoskega delegata, da je M. morda izgubila kandidaturo organizacije svetovnega prvenstva zaradi groženj zasebnega tožilca, prenesenih prek E. E. predsedniku ... F. F., oziroma zaradi njegovega neprimernega vedenja, pritožniki prvenstveno spregledajo, da gre za obtoženčevo osebno mnenje, izraženo v okviru pravice do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave RS) kot enega temeljnih pogojev za svobodno demokratično družbo. Prav tako spregledajo, da sta zagovor obtoženca o obstoju namiga francoskega delegata, na katerem je utemeljil svojo oceno, potrdili zaslišani priči G. G. in H. H., ki sta skladno izpovedala o pogovoru z delegatom glede mučnih trenutkov ter glasovanja pod vtisom grozilnih SMS sporočil. S tem je obtoženec zadostil svojemu ekskulpacijskemu bremenu po četrtem odstavku 160. členu KZ-1, v kazenskem postopku pa je upravičeni tožilec tisti, ki je dolžan dokaz(ov)ati za obtoženca domnevno obremenilna dejstva, vključno z dokaznim predlogom zaslišanja francoskega delegata, katerega opustitev pa se v pritožbi procesno neutemeljeno očita obrambi obtoženca. Zasebnemu tožilcu ni uspelo dokazati trditev (pravzaprav domnev oziroma insinuacij), da je bil T. kot izbrani prireditelj svetovnega prvenstva dogovorjen že vnaprej, saj tega ni potrdila nobena zaslišana priča, še zlasti pa ne predsednik ... F. F., čigar izpovedbo pritožba povzema povsem izkrivljeno. Izpovedba priče (list. št. 135), da „ljudje pri nas že prej vedo, za koga bodo glasovali, še preden gredo v N.“, je bila podana v kontekstu pojasnjevanja, zakaj predsednik ostalih delegatov s prejetimi grožnjami ni seznanil že pred glasovanjem o prireditelju prvenstva, saj „mogoče, potem, kdo ne bi glasoval za M.“. Iz te izpovedbe je torej moč razbrati bojazen F. F., da bi bila M. lahko oškodovana v posledici dejanj zasebnega tožilca (kar je navsezadnje v inkriminirani izjavi povedal tudi obtoženec), nikakor pa ne zaključiti, da naj bi bila M. kandidatura le mrtva črka na papirju zaradi drugačne (subjektivne) odločenosti oziroma dogovora med delegati (dogovarjanja predsednik ... ni potrdil), kot je razumel zasebni tožilec in s tem opravičeval svoje obnašanje, hkrati pa očital, da je bilo vse znano tudi obtoženemu, kar je ponovno (a neuspešno) navedeno v pritožbi. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne ter pravilne razloge za uporabo četrtega odstavka 160. člena KZ-1, drugačno pritožbeno naziranje pa ni utemeljeno.

9. V dokaznem postopku so bila prebrana SMS sporočila, ki jih je zasebni tožilec pred glasovanjem o kandidaturi M. poslal hrvaškemu delegatu E. E. V njih je med drugim navedeno, da bo zasebni tožilec v primeru, če jutri izgubijo, porabil milijon EUR, da v U. organizira opozicijo, tj. da bo šel z vsemi mogočimi zavezniki zoper F. F. in tiste, ki so jih „zajebali“. Prav tako je navedeno, da če izgubijo, bo vložil milijon EUR, da odstranijo F. F. (v smislu sprememb oziroma zamenjav v ...), hkrati pa se bo odpovedal kandidaturi obtoženca (v organih ...). Zapisano je, da „bodo šle glave, prva F. F.“. Zaslišan kot priča je E. E. izpovedal, da mu ni bilo prijetno, ko je sporočila prebral. Navedbo, da bodo „letele glave“, je dojel kot pritisk pred glasovanjem. Ker je bilo v enem od sporočil navedeno, naj o vsem obvesti F. F., je to v premoru seje predsedstva tudi storil ter mu sporočila prevedel v angleščino. F. F. je zaslišan kot priča izpovedal, da je sporočila razumel kot grožnje njemu in predsedstvu, tj. da ga imajo namen uničiti. Ne glede na to, da ni vedel, ali ima pošiljatelj, torej zasebni tožilec, v mislih fizične ali kakšne drugačne ukrepe, je SMS-e dojel kot hude grožnje, zaradi česar je prek tajnice ... pri vodstvu hotela naročil posebno varovanje. Iz zapisnika seje predsedstva ... (priloga B22) izhaja, da je predsednik obvestil člane, da je prejel grožnje od predsednika ... v zvezi z izbiro M. in obvestil odbor, da so bili za njihovo varnost sprejeti varnostni ukrepi. V dopisu, ki ga je F. F. poslal obtožencu po dogodkih v N. (priloga B26), je navedeno, da je bil tik pred zasedanjem predsedstva obveščen o grozilnih sporočilih, ki sicer niso bili naslovljeni neposredno nanj, pač pa posredno prek enega od članov predsedstva (E. E.), grožnje pa je vzel ter jih dojel zelo resno.

10. Po obrazloženih bistvenih dokaznih izsledkih niti na pritožbeni stopnji ne more biti nobenega dvoma, da je obtoženec, ki je bil o dogajanju kot član predsedstva ... dodobra seznanjen, javnost upravičeno obvestil o grožnjah zasebnega tožilca. Naknadne, tj. post festum interpretacije zasebnega tožilca in pooblaščencev v pritožbi, kaj je oziroma česa zasebni tožilec ni želel sporočiti, so brez vsakega relevantnega pomena, saj so vse zaslišane priče vsebino SMS sporočil dojele kot grožnje (vključno z obtoženim!), ne glede na to, ali je bilo njihovo dojemanje pravilno ali ne. Kolikor se ne bi ustrašil groženj (H. H. je izpovedal, da je bil celo E. E. ob branju sporočil v solzah), F. F. ne bi zahteval okrepljenega varovanja ter se po razglasitvi rezultatov glasovanja skrival v hotelski sobi. Zato je neuspešno pritožbeno izpostavljanje iztrganih izsekov F. F. izpovedbe, da zanj „zadeva ni obstajala“ oziroma da je bilo zanj to „nepomembno“, saj je iz nadaljevanja zapisnika o zaslišanju razvidno, da je priča grožnje jasno ločil od „čveka pred glasovanjem“, kar pa upoštevaje zgoraj zapisano ne more pomeniti, da jim ni pripisal pomembnosti, prav nasprotno. Irelevanten je del izpovedbe F. F., da napoved zamenjave (v organih ...) ni grožnja, ki bi zahtevala fizično varovanje, saj je zasebni tožilec pri predmetnem vprašanju priči znova izhajal iz lastnih interpretacij SMS sporočil, ki ključnim prisotnim na kongresu niso mogle biti znane. Navedbo, da bodo „šle glave“, pa je gotovo (vsaj na načelni ravni, kar pa je v konkretni zadevi pravzaprav odločilno) mogoče in dopustno razumeti tudi kot protipravno grožnjo (z napadom na telesno, morda celo duševno integriteto), ne le kot napoved legalnih menjav v vodstvu ..., kot je pojasnjeno tudi na str. 7 razlogov izpodbijane sodbe. Po povedanem se tako izkaže, da v prepričljivem razlogovanju sodbe ni nobenih meritornih nejasnosti, prav tako pa ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med razlogi sodbe ter podatki spisa.

11. Pritožniki ne morejo uspeti s posplošenim izpodbijanjem verodostojnosti zaslišanih prič I. I. in J. J., češ da gre za priči, „na različnih področjih povezani“ z obtožencem, ki sta od slednjega „posredno odvisni“. Ob siceršnji pripombi, da se pritožba v delu, kjer se pooblaščenci „sklicujejo“ na svojo vlogo z dne 28. 1. 2016, šteje za neobrazloženo (saj je treba navedbe, ki naj jih preizkusi sodišče druge stopnje, v pritožbi vselej konkretizirano substancirati), verodostojnosti izpovedb prič, opozorjenih na posledice krivega pričanja, ni mogoče omajati izključno z dejstvom, da gre pri I. I. ter J. J. za športna delavca, ki se zaradi narave svojega delovanja povsem razumljivo že vrsto let poznata z obtožencem kot znanim športnim funkcionarjem. Kolikor bi sprejeli takšno pritožbeno logiko, bi to pomenilo, da obtoženčevi (enako pa tudi tožilčevi) znanci pred sodiščem že izhodiščno ne bi izpovedovali po resnici, kar pa je seveda nesprejemljivo. Z navedenimi razlogi zato ni mogoče vzbuditi pomislekov v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je izpodbijano sodbo med drugim utemeljeno oprlo na izpovedbi obeh omenjenih prič. Dejstva, s katerimi pooblaščenci skušajo vnesti dvom v verodostojnost njunih izpovedb, pa niso upoštevna.

12. Čeravno je I. I. o dogajanju v N., vključno z nenavadnim vedenjem zasebnega tožilca na slavnostni večerji in v hotelskem baru, izpovedoval le na podlagi pripovedovanj drugih ljudi, je bil J. J. neposredno prisoten pri večerji, kjer je zasebni tožilec s povzdignjenim glasom pretil, da bo vložil milijon frankov, da onemogoči oziroma razkrinka F. F., prav tako pa je bil navzoč v lokalu, kjer se je zasebni tožilec postavljal z nekakšno otroško policijsko izkaznico. Zato ne more držati pritožbena graja, da je tudi J. J. le posredna priča, hkrati pa njegova izpovedba glede vsebine SMS sporočil, ki jih je zasebni tožilec pošiljal E. E., ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, kot je že bilo obrazloženo, ne more biti ključna. Kot je pokazal dokazni postopek, sporočila niso vsebovala napovedi, da bo zasebni tožilec v primeru neugodnega izida glasovanja razkril E. E. intimno zvezo z neko žensko (seveda pa ni izključeno, da takšnega sporočila E. E. pač ni prevedel F. F. ter kasneje posredoval obtožencu). Navsezadnje je tudi H. H., na katerega se sklicujejo pritožniki, izpovedal, da mu je E. E. v lokalu kazal SMS, da bodo „letele glave“, kar je skladno z drugimi izvedenimi dokazi. Ker J. J. izpovedba ne more vplivati na pravilne dokazne zaključke sodbe glede odločilnih dejstev (dojemanja vsebine SMS sporočil), niti v tem delu ni podana t. i. protispisnost v smislu absolutne bistvene postopkovne kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Za materialnopravno naziranje, da je obtoženec uspel z dokazom resnice po četrtem odstavku 160. člena KZ-1, je bistveno le vprašanje, ali je dokazal resničnost svojih izjav oziroma utemeljenost razloga verjeti v resničnost, ni pa relevantno, ali postavlja trditve o dejstvih, ki jih je neposredno zaznal, ali raznaša informacije, ki jih je izvedel od drugih virov (gre za alternativna zakonska znaka). Zatorej ni pomembno, da obtoženec ni bil prisoten, ko je E. E. prejeta SMS sporočila prevajal F. F. O okvirni vsebini sporočil je bil obtoženi seznanjen že na seji predsedstva ..., kasneje pa mu je SMS sporočila E. E. celo posredoval, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi šlo za raznašanje nepreverjenih trditev. Za krivdno ekskulpacijo v okvirih četrtega odstavka 160. člena KZ-1 pa bi šlo celo v primerih, ko bi bil obtoženec v opravičljivi zmoti glede raznašanja (neresničnih) trditev, o čemer v tej zadevi, kot že povedano, niti ne more biti govora. Pooblaščenci končno ne morejo uspeti z nesubstanciranim sklicevanjem na del izpovedbe zasebnega tožilca glede domnevnega obtoženčevega motiva, da zasebnega tožilca javno diskreditira v strahu pred lastno zamenjavo v organih ..., tj. v primeru neuspešne kandidature M. Ne le, da motiv storilca ni zakonski znak kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ki bi ga bilo sodišče dolžno posebej ugotavljati ter se do tega vprašanja opredeljevati, tudi sicer dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni potrdil domnev zasebnega tožilca, da se je obtoženec ustrašil svoje zamenjave, saj je vnaprej vedel, da M. ne bo uspelo. Prav nasprotno se je celo izkazalo, da zasebni tožilec niti kot predsednik ... ni imel nobenih pooblastil v zvezi s funkcijami obtoženega v ..., zaradi česar so predmetne pritožbene navedbe povsem irelevantne.

14. Skladno z določilom četrtega odstavka 160. člena KZ-1 je prvostopenjsko sodišče opravilo tudi (subsidiarno) presojo, ali so v obtoženemu očitanem ravnanju oziroma v njegovih izjavah, ki se nanašajo na zasebnega tožilca, podani zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1, svojo pravilno odločitev pa je tehtno obrazložilo (tč. 8 izpodbijane sodbe). Navedeni razlogi pritožbeno niso problematizirani.

15. Ker pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa ne obremenjujejo kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca zavrnjena kot neutemeljena, sodba sodišča prve stopnje pa je potrjena (391. člen ZKP).

16. Zaradi pritožbenega neuspeha pooblaščencev je zasebni tožilec na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka dolžan plačati potrebne izdatke obtoženega, nagrado ter potrebne izdatke njegovih zagovornikov, kot tudi sodno takso v višini 360,00 EUR, ki je določena v skladu s tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).