Jedro

Absurdno je stališče toženca, da bi lastniki tožbo morali vložiti v roku treh let po njegovem vpisu v zemljiško knjigo, saj takrat materialnopravna neveljavnost vknjižbe sploh še ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Po uveljavitvi ZZK-1, ki ne vsebuje prehodne določbe v zvezi z izbrisno tožbo, kar pomeni, da učinkuje takoj, pa prekluzivnega roka za vložitev izbrisne tožbe ni več.

ZZK-1 je mogoče uporabiti za vsa, tudi že pred uporabo novega zakona, nastala pravna razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo ničnost zemljiškoknjižne vknjižbe lastninske pravice v korist tožene stranke na nepremičnini parc. št. 11/11, k. o. X. Posledično je ugodilo zahtevku na izbris vknjižbe lastninske pravice v korist B. B. in vknjižbo lastninske pravice v korist A. A., rojene ... Tožencu je naložilo povračilo pravdnih stroškov v višini 928,56 EUR v korist tožnikov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Vztraja pri stališču, da so tožniki z uveljavljanjem tožbenega zahtevka prekludirani, ker so zamudili rok iz 102. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK), ki je veljal do uveljavitve novega Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Slednji ni predpisal retroaktivne veljavnosti nove zakonodajne ureditve za izbrisne tožbe, ki so bile vložene po uveljavitvi ZZK-1, za tiste vknjižbe, ki so bile opravljene v času veljavnosti ZZK. Ob vpisu toženec ni mogel posumiti, da je z njegovim vpisom kaj narobe, tožniki pa so izpodbijali pogodbo šele v letu 2004. Tožniki bi tožbo morali vložiti v roku treh let od vpisa toženca. Sodišče se ni opredelilo do odločb Višjega sodišča v Kopru Cp 579/2008 in Višjega sodišča v Ljubljani II P 287/2010. Predlaga spremembo sodbe, tako da višje sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Na pritožbo so odgovorili tožniki in prerekali podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki v tej pravdi z izbrisno tožbo zahtevajo ugotovitev neveljavnosti vknjižbe toženca na parceli št. 11/11, k. o. X ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov v korist njihove pravne prednice po določilu 243. člena ZZK-1.(1) Srž toženčevih ugovorov, ki jih ponavlja v pritožbi, je, da so tožniki zamudili triletni prekluzivni rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 102. člena v času vknjižbe toženca veljavnega ZZK.(2) Za odgovor na vprašanje, kateri zakon je v konkretnem primeru treba uporabiti, so relevantne naslednje (med strankami nesporne) dejanske okoliščine: - A. A., pravna prednica tožnikov, je s tožencem 8. 1. 2002 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero mu je ob smrti izročila več nepremičnin, med drugim tudi v tej pravdi sporno parcelo 11/11, k. o. X; - toženec se je v zemljiško knjigo vpisal po smrti izročevalke 4. 2. 2003; - prva tožnica je v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 480/2004-II uspela z zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi pomanjkanja poslovne sposobnosti izročevalke v času sklenitve izročilne pogodbe, zaradi česar je postala vknjižba lastninske pravice materialnopravno neveljavna; - omenjena sodba je postala pravnomočna 2. 4. 2009, tožniki pa so izbrisno tožbo vložili 21. 5. 2014. 6. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Absurdno je stališče toženca, da bi lastniki tožbo morali vložiti v roku treh let po njegovem vpisu v zemljiško knjigo, saj takrat materialnopravna neveljavnost vknjižbe sploh še ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Po uveljavitvi ZZK-1, ki ne vsebuje prehodne določbe v zvezi z izbrisno tožbo, kar pomeni, da učinkuje takoj, pa prekluzivnega roka za vložitev izbrisne tožbe ni več. Sodišče prve stopnje je obširno povzelo aktualno sodno prakso Vrhovnega in višjih sodišč (primerjaj 19. do 24. točko sodbe), po kateri je ZZK-1 mogoče uporabiti za vsa, tudi že pred uporabo novega zakona, nastala pravna razmerja. Iz odločb izhaja, da so sodišča ob tehtanju ustavno varovanega načela varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, in tehtanju zaščite ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža v njeni absolutnosti in nezastarljivosti, dalo slednji prednost (primerjaj odločbe VS RS II Ips 54/2012, II Ips 882/2009, II Ips 207/2010 in druge).

7. Pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na odločbi VSL II Cp 287/2010 in VSK Cp 579/2008. Prva odločba je bila spremenjena z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 280/2011, zgolj posamična odločba višjega sodišča, glede katere se je prvostopno sodišče argumentirano opredelilo v 24. točki sodbe in ugotovilo, da ne obravnava identične situacije, pa glede na obširno sodno prakso tudi sicer ne bi mogla pomeniti argumenta za drugačno odločitev.

8. Ker je po povedanem sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi v okviru uradnega preizkusa, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena, na 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov tožnikov v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj so v njem ponovili le svoja dosedanja pravna naziranja, ki so skladna s tistimi, zavzetimi v prvostopni odločbi.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 58/2003, z veljavnostjo od 16. 9. 2003 dalje.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 33/95, veljavnost od 16. 7. 1995 do 15. 9. 2003.