Jedro

Pogoji za pridobitev delovnega dovoljenja so v zakonu o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92) določeni kumulativno. Tožnik nima prav, ko meni, da za pridobitev delovnega dovoljenja za nedoločen čas zadošča že to, da ima v Sloveniji več kot 23 let delovne dobe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi območne enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 7.10.1993, s katero je bilo tožniku izdano delovno dovoljenje za določen čas, in sicer za dobo enega leta. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da tožnik izpolnjuje pogoje, ki jih zakon o zaposlovanju tujcev v 1. odstavku 23. člena določa za izdajo delovnega dovoljenja za določen čas. Tožnik je prošnjo za osebno delovno dovoljenje vložil v roku, ki ga določa zakon, na dan uveljavitve zakona pa je imel sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Dejstvo, da je tožnik zaposlen v Sloveniji že 23 let, pa po ugotovitvah tožene stranke še ne zadošča za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, če niso izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji. Ker v tožnikovem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, je organ prve stopnje odločil pravilno, ko je tožniku izdal osebno delovno dovoljenje za določen čas in tožena stranka je morala pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, ker meni, da je upravičen do delovnega dovoljenja za nedoločen čas, saj je v Sloveniji zaposlen že več kot triindvajset let. Tožena stranka v obrazložitvi ne navaja, katerih pogojev tožnik za izdajo takšnega dovoljenja ne izpolnjuje, zato tožnik meni, da je izpodbijana odločba nepopolna in pomanjkljiva ter predlaga, naj jo sodišče odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, saj je imel tožnik na dan uveljavitve zakona o zaposlovanju tujcev delovno razmerje sklenjeno za določen čas, navedeni zakon pa v 2. odstavku 23. člena določa, da pridobijo delovno dovoljenje za nedoločen čas državljani nekdanje SFRJ, ki so na dan njegove uveljavitve v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik sicer pravilno poudarja, da tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni navedla pogojev, ki jih tožnik ne izpolnjuje za izdajo delovnega dovoljenja za nedoločen čas. S tem je tožena stranka razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev, navedeno v izreku, navedla nepopolno, saj v ugotovitvi, da tožnik ne izpolnuje pogojev za osebno dovoljenje za nedoločen čas, ni navedla, katerih pogojev tožnik ne izpolnjuje, in tudi ni citirala zakonske določbe, ki te pogoje predpisuje. S tem je kršila pravila upravnega postopka (2. odstavek 209. člena v zvezi s 1. odstavkom 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Vendar po presoji sodišča ta kršitev ni vplivala na pravilnost odločitve tožene stranke. Zakon o zaposlovanju tujcev (ZZT, Uradni list RS, št. 33/92) namreč v 2. odstavku 23. člena določa, da pridobijo osebna delovna dovoljenja za nedoločen čas državljani nekdanje SFRJ oziroma državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan njegove uveljavitve v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju za nedoločen čas in imajo vsaj 10 let delovne dobe v Republiki Sloveniji. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik na dan uveljavitve tega zakona v delovnem razmerju za določen čas, je torej zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, pravilen in skladen z navedenim zakonom. Pogoji za pridobitev delovnega dovoljenja so namreč v zakonu določeni kumulativno in tožnik nima prav, ko meni, da za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja pri njem zadošča že to, da ima v Sloveniji več kot 23 let delovne dobe. Tožba je po navedenem neutemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.