Jedro

Pravdni stranki sta 15. 10. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas veljavnosti delovnega dovoljenja. Pogodba je bila sklenjena za delovno mesto zdravnika oftalmologa za določen čas s polnim delovnim časom, skladno z veljavnim delovnim dovoljenjem. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 15. 10. 2009 sklenjena z razveznim pogojem, ki se izpolni v primeru, če tožena stranka ne izpolni vseh pogodbenih obveznosti oziroma ne pridobi delovnega dovoljenja za zaposlitev po tej pogodbi v roku sedmih mesecev od dneva podpisa pogodbe, torej do 15. 5. 2010. Pogodba je bila veljavna in pod razveznim pogojem sklenjena glede obveznosti pridobitve dovoljenja tožene stranke za opravljanje dela v Republiki Sloveniji, del pogodbe o zaposlitvi pa je bil sklenjen z odložnim pogojem, to je z nastopom dela tožene stranke. Zato je po poteku sedem mesečnega roka nastal pravni položaj, ko je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo stroškov, ki jih je imela v zvezi z izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi.

Denarna kazen je bila sklenjena oziroma dogovorjena za primer, da bi tožena stranka pridobila zdravniško licenco za delo v Republiki Sloveniji, pa potem ne bi hotela opravljati dela zdravnika specialista oftalmologa oziroma, v primeru, če ne bi pričela opravljati dela, v roku, kot ga določa pogodba. Do tega pravnega položaja v času sedmih mesecev, za kolikor je bila sklenjena pogodba, ni prišlo, zato ni nastala obveznost tožene stranke, da bi pričela z delom. Pogodba o zaposlitvi tudi ni več veljala v času, ko je tožena stranka pridobila licenco, zato v nobenem primeru, niti za čas do 15. 5. 2010 niti po 18. 10. 2012, ni podlage za plačilo denarne kazni.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točki II izreka za znesek 92.178,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila in v točki III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbe tožeče stranke se pridržijo za končno odločbo, stroške odgovora na pritožbo pa tožeča stranka krije sama. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 15.484,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka I izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače, to je plačilo zneska 143.594,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 dalje do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 15.484,42 EUR od 20. 11. 2012 do 28. 3. 2013, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 2.807,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka tega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (točki II in III izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V primeru vrnitve zadeve v ponovno odločanje predlaga, da se v skladu s 356. členom ZPP nova obravnava opravi pred drugim senatom. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj sodbe ni mogoče preizkusiti, izrek sodbe pa je v nasprotju z razlogi sodbe oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Podano je tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, torej uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje temelji na izhodišču, da je bila pogodba o zaposlitvi št. 01 za čas veljavnosti delovnega dovoljenja z dne 15. 10. 2009 sklenjena pod razveznim pogojem in je prenehala veljati s potekom časa, to je 15. 5. 2010. Sodba je tudi v nasprotju z načelom pravičnosti, s procesnega vidika pa ne zadosti standardu obrazložitve odločilnih dejstev in razlogov sodbe. Nadalje v zvezi z zmotno ali nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje že v pravnomočno odločeni zadevi opr. št. I Pd 115/2013, ki se je vodila pred istim senatom (oziroma predsednico senata), odločilo neugodno za tožečo stranko, vendar pa je Višje delovno in socialno sodišče sodbo spremenilo in v celoti pritrdilo tožeči stranki v tem postopku (v navedeni zadevi I Pd 115/2013 toženi stranki). Takšno odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. V postopku se je ugotovilo, da so bile vse pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama, razen pogodbe o zaposlitvi št. 1 za čas veljavnosti delovnega dovoljenja z dne 15. 10. 2009, fiktivne in s tem nične. Glede na dejstvo, da je isti senat odločal v obeh zadevah, zahtevek v tej zadevi pa je bil prvotno postavljen kot nasprotna tožba v postopku opr. št. I Pd 115/2013, je bilo senatu in s tem predsednici senata znano, kako je bilo odločeno o pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med pravdnima strankama. Glede na navedeno je nedopustno in zavajajoče, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi te sodbe sklicuje na vse druge pogodbe o zaposlitvi, razen pogodbe št. 1 za čas veljavnosti delovnega dovoljenja z dne 15. 10. 2009. Edino relevantno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje spregledalo, je, da sta obe pravdni stranki, vse do pridobitve zdravniške licence za delo tožene stranke kot zdravnice specialistke oftalmologinje (18. 10. 2012) izpolnjevali pogodbo o zaposlitvi št. 01, ne glede na iztek sedemmesečnega roka. Tožeča stranka je izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti in plačevala vse stroške tožene stranke, tožena stranka pa je še naprej izvajala vse dejavnosti v zvezi s programom nostrifikacije njene diplome in pridobitve strokovnega naziva in dovoljenja za delo v Republiki Sloveniji kot zdravnik specialist oftalmolog. Po stališču sodišča prve stopnje vse, kar je tožeča stranka izplačala toženi stranki, predstavlja darilo. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo glede vprašanja zastaranja tožbenega zahtevka. Tožena stranka je prišla v zamudo, ko so se iztekli vsi pogoji za nastop dela pri tožeči stranki, zato je takrat zapadla njena obveznost. Zato je bila tožba, ki je bila vložena 29. 3. 2013, pravočasna. Sodišče prve stopnje je zmotno in neselektivno uporabilo 82. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako kot ustreza načelom obligacijskega prava. Sodišče prve stopnje je spregledalo 190. člen OZ, saj tožeča stranka toženi stranki ni dala darila ali ji dala plačilo, za katero bi vedela, da tega ni dolžna storiti. Plačala in izpolnila je le tisto, do česar se je pogodbeno zavezala. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov nabave zimskih gum v višini 415,12 EUR in stroškov uporabe mobilnega telefona tožene stranke za obdobje od novembra 2009 do avgusta 2012 v skupni višini 1.001,76 EUR. Stroške je izvirno plačal A.A. s. p., nato pa terjatvi s pogodbo o odstopu terjatve prenesel na tožečo stranko. Sodišče prve stopnje tudi ne priznava zamudnih obresti od 20. 12. 2012 dalje do plačila, ampak se sklicuje na drugi odstavek 299. člena OZ ter obresti tožeči stranki prizna šele od vložitve tožbe dalje. S pogodbo o zaposlitvi št. 01 je trenutek pričetka izpolnjevanja obveznosti določen s tem, ko bo tožena stranka izpolnila vse pogoje za nastop dela zdravnika specialista oftalmologa. Takrat pride tudi v zamudo. Tožena stranka je ravnala skrajno nepošteno, saj je sklenitev pogodbe za delovno mesto zdravnika oftalmologa zavrnila, potem ko ji je tožeča stranka financirala in omogočila pridobitev vseh dovoljenj, vključno do pridobitve licence ZZS. Med strankama je predhodno potekal spor zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba opisuje potek tega postopka do odločitve Vrhovnega sodišča RS ter zaključuje, da vse postopkovne napake in materialno pravno zmotna stališča sodišča prve stopnje, ki so bila vsa v škodo tožeči stranki, dokazujejo, da senat v konkretni zadevi ni odločal nepristransko. Glede na potek in izid postopka opr. št. I Pd 537/2013 tožeča stranka meni, da v novem sojenju isti senat ne bi mogel nepristransko odločiti, zato predlaga, da ga obravnava drugi senat. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je z nastopom razveznega pogoja iz 21. člena pogodbe o zaposlitvi št. 01 za čas veljavnosti delovnega dovoljenja z dne 15. 10. 2009 pogodba prenehala veljati in po tem datumu niso mogle nastopiti za toženo stranko nobene posledice vračanja, ker je tožeča stranka vedela, da plačuje nekaj, česar ni dolžna. Odločitev za čas po 16. 5. 2010 je pravilna. Vendar pa se tožena stranka ne strinja s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da je pogodba prenehala veljati, saj se sploh ni izpolnil odložni pogoj iz pogodbe, to je pridobitev delovnega dovoljenja. Pogodba ni stopila v veljavo. Po 59. členu OZ namreč pogodba sklenjena z odložnim pogojem, če se ta izpolni, učinkuje od sklenitve dalje in obratno. Če se pogoj ne izpolni, potem učinki ne nastopijo. Do roka veljavnosti pogodbe, to je 16. 5. 2010, tožena stranka ni pridobila delovnega dovoljenja, zato odložni pogoj ni nastopil in pogodba nima pravnih učinkov. To pomeni, da vse, kar sta stranki medsebojno delali, ravnali, izpolnjevali, nista delali v izpolnjevanju pogodbe obveznosti, ker ta ni nastala, ampak sta preprosto vsaka nase prevzeli določena finančna in življenjska tveganja, da bi lahko kasneje sodelovali v obliki delovnega razmerja. Tožeča stranka se nikoli ni veljavno zavezala, da bo nosila stroške za toženo stranko, slednja pa se nikoli ni zavezala, da jih bo vračala. Tožeča stranka je plačevala določeni znesek toženi stranki, čeprav je vedela (ali bi kot delodajalec in močnejša pogodbena stranka morala vedeti) za neobstoj pogoja, zato ni upravičena do nobenih vračil. Zgolj podrejeno in iz previdnosti, če bi sodišče štelo, da delodajalec s prevzemom in plačevanjem določenih stroškov ni ravnal v skladu s 191. členom OZ, pa bi moralo sodišče presojati, ali so izpolnjeni pogoji za vračanje po pravilih neupravičene obogatitve, kar pa je opustilo. Sodišče je namreč presojalo samo vprašanje višine izdatkov, kar še zdaleč ni dovolj, saj morajo biti po ustaljeni sodni praksi podani elementi neupravičene obogatitve, to pa je odsotnost pravne podlage, prikrajšanje tožnika, obogatitev toženca in vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je pravna podlaga odsotna, še več, šteje namreč, da je podlaga podana v veljavni pogodbi št. 01, kar pomeni, da ni šlo za neupravičeno obogatitev, temveč za pogodbeno obveznost vračanja določenega zneska. Tožena stranka je pojasnila, da ima v B. (tujina) urejeno stanovanjsko vprašanje in da z bivanjem v C. ni imela nobene koristi, ampak je bivala tu na zahtevo tožeče stranke (delodajalca). O obogatitvi tožene stranke torej ni mogoče govoriti. Enako je s prejemki "štipendije", saj je podala odpoved pri prejšnjem delodajalcu zaradi zahteve tožeče stranke, ki je sama nase prevzela obveznosti in tveganje ter skrb za minimalno eksistenco tožene stranke. V kolikor bi v celoti in pravilno izvedli vračanje, kot da pogodba sploh ni veljala, potem bi bila tožena stranka upravičena do povračila plače, ki bi jo prejela v B. (tujina), če je tožeča stranka ne bi nagovorila k temu, da tam poda odpoved.

5. Stranki sta podali odgovora na pritožbo nasprotne stranke, v katerem predlagata zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede presoje pravnega razmerja med strankama za čas po 15. 5. 2010, to je za čas po prenehanju veljavnosti (prve) pogodbe št. 01 za čas veljavnosti delovnega dovoljenja z dne 15. 10. 2009, ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sicer je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo utemeljilo tako, da jo je mogoče preizkusiti, razlogi sodbe pa tudi niso sami s seboj v nasprotju. Pritožba tožeče stranke sicer utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa dejstvo, da sodišče prve stopnje zavzame določena materialnopravna stališča, s katerimi se stranka ne strinja, ne pomeni, da je podana očitana bistvena kršitev določb postopka. Prav tako ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah, ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zato pritožba tožeče stranke izpodbijani sodbi neutemeljeno očita kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja vračilo zneskov, ki jih je porabila za to, da je lahko tožena stranka, ki je v Republiki Srbiji kot doktorica medicine pridobila specializacijo iz oftalmologije, pridobila licenco za opravljanje te specializacije tudi v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka uveljavlja tudi plačilo denarne kazni v višini 50.000,00 EUR, ker se tožena stranka po pridobitvi licence v Republiki Sloveniji ni zaposlila pri njej.

10. Stranki sta 15. 10. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi št. 01 za čas veljavnosti delovnega dovoljenja (A2). Pogodba je bila sklenjena za delovno mesto zdravnika oftalmologa za določen čas s polnim delovnim časom, skladno z veljavnim delovnim dovoljenjem. V pogodbi sta določili, da je delavka (tožena stranka) dolžna nastopiti delo na dan ureditve in pridobitve vseh potrebnih dovoljenj in dokumentov, oziroma najkasneje 5. dan od pridobitve potrebnega dovoljenja za delo. V 21. členu pogodbe je določeno, da pogodba stopi v veljavo z dnem pridobitve delovnega dovoljenja s strani delavca. Če delavec na podlagi te pogodbe ne izpolni vseh obveznosti v roku in na način iz te pogodbe, se šteje, da je s prvim dnem zamude ta pogodba nehala veljati. V drugem odstavku 21. člena pogodbe pa je določen rok za izpolnitev vseh obveznosti delavca po tej pogodbi in za pridobitev delovnega dovoljenja za zaposlitev po tej pogodbi, to je sedem mesecev od dneva podpisa te pogodbe. V primeru, da delavec po pridobitvi delovnega dovoljenja ne izpolni vseh obveznosti in ne pride na delo na podlagi te pogodbe o zaposlitvi, pa je po določilu prvega odstavka 23. člena pogodbe dolžan takoj povrniti delodajalcu vse obveznosti po tej pogodbi in pogodbeno kazen za odstop od te pogodbe v višini 50.000,00 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar med strankama niti ni bilo sporno, da tožena stranka v sedmih mesecih od sklenitve pogodbe o zaposlitvi št. 01 za čas veljavnosti delovnega dovoljenja ni pridobila licence za opravljanje medicinske dejavnosti v Sloveniji. Stranki sta nato 21. 7. 2010, sklenili (novo) pogodbo o zaposlitvi št. 2/10 (B29) za nedoločen čas za opravljanje del in nalog "inštruktor trgovcev - optikov". Nadalje je bila 4. 7. 2011 med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi št. 2/11, prav tako tako za opravljanje del in nalog "inštruktor trgovcev - optikov". Zatem sta stranki dne 3. 7. 2012 sklenili pogodbo o zaposlitvi št. ... za določen čas, in sicer za čas veljavnosti delovnega dovoljenja. Iz pogodbe ne izhaja, da bi bila sklenjena zaradi opravljanja konkretnih del in nalog tožene stranke pri tožeči stranki, temveč zaradi opravljanja dela delovnega mesta zdravnice specialistke oftalmologije na Očesni kliniki UKC D. Pred tem pa je bila dne 17. 10. 2011 sklenjena tudi tripartitna pogodba med UKC D., tožečo stranko in toženo stranko o izvajanju prilagoditvenega obdobja po Zakonu o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravnik, zdravnik specialist, doktor dentalne medicine in doktor mentalne medicine specialist (B29).

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi št. 01 z dne 15. 10. 2009 sklenjena z razveznim pogojem, ki se izpolni v primeru, če tožena stranka ne izpolni vseh pogodbenih obveznosti oziroma ne pridobi delovnega dovoljenja za zaposlitev po tej pogodbi v roku sedmih mesecev od dneva podpisa pogodbe, torej do 15. 5. 2010. Pogodba je bila veljavna in pod razveznim pogojem sklenjena glede obveznosti pridobitve dovoljenja tožene stranke za opravljanje dela v Republiki Sloveniji, del pogodbe o zaposlitvi pa je bil sklenjen z odložnim pogojem, to je z nastopom dela tožene stranke. Zaradi navedenega ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da pogodba v skladu z drugim odstavkom 59. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.; OZ) sploh ni pričela veljati, saj se odložni pogoj nanaša samo na nastop dela. Pogodba se je namreč izvrševala, saj je tožeča stranka izpolnjevala svoje obveznosti po tej pogodbi (plačevanje jezikovnega izobraževanja tožene stranke v Sloveniji, stroškov najema stanovanja, stroškov prevodov listin iz srbskega v slovenski jezik, izplačevanje štipendije, itn.). Glede na navedeno je po poteku sedem mesečnega roka nastal pravni položaj, ko je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo stroškov, ki jih je imela v zvezi z izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi št. 01. 13. Za čas po 15. 5. 2010 pa je bistveno naslednje: - stranki sta sklenili pogodbi o opravljanju del in nalog inštruktorja trgovcev optikov, vendar tožena stranka ni opravljala dela po teh pogodbah, temveč sta bili sklenjeni zato, da je lahko tožena stranka v Sloveniji pridobila zdravniško licenco; - tožeča stranka je toženi stranki še naprej plačevala stroške v obsegu, kot je bil določen s pogodbo o zaposlitvi št. 01; - tožena stranka je 18. 10. 2012 pridobila licenco Zdravniške zbornice Slovenije za delo na področju oftalmologije, vendar s tožečo stranko v nadaljnjih petih dneh (kot je bilo to predvideno v pogodbi o zaposlitvi št. 01), ni sklenila delovnega razmerja in ni pričela delati pri njej.

14. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje za čas veljavnosti pogodbe št. 01 pravilno štelo, da je na podlagi določila 23. člena pogodbe nastopila dolžnost tožene stranke vrniti zneske, ki jih je v tem času zanjo plačala tožeča stranka. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vedela, da toženi stranki na podlagi pogodbe št. 01 od 16. 5. 2010 dalje ni dolžna kriti oziroma plačevati dogovorjenih stroškov, zato nima pravice zahtevati nazaj teh izplačil, pri čemer je sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi si pridržala pravico to zahtevati nazaj. Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da se v kasneje sklenjenih pogodbah stranki nista ničesar dogovorili oziroma določili v zvezi z morebitnim plačilom pogodbene kazni ter povrnitvijo stroškov, ki so bili vezani na pridobitev delovnega dovoljenja in za sklenitev delovnega razmerja, je tožbeni zahtevek za ta čas zavrnilo na podlagi določbe 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stranki za čas po 15. 5. 2010 nista dogovorili ničesar v zvezi s plačilom stroškov, ki jih je tožeča stranka še naprej plačevala za toženo stranko, oziroma glede vračila teh zneskov, zato bi moralo zadevo presojati po splošnem pravilu za neupravičeno obogatitev iz 190. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi, po določbi tretjega odstavka 190. člena OZ pa obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Tožeča stranka je v postopku navajala, naj sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek primarno presoja glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. 01, ki naj bi po njenem stališču veljala tudi po 15. 5. 2010, podredno pa je navajala, da v kolikor bi sodišče štelo, da pogodba o zaposlitvi po 15. 5. 2010 ne velja več, naj zadevo presoja po 190. členu OZ. Glede na to, da je tožeča stranka za toženo stranko tudi po 15. 5. 2010 plačevala stroške bivanja v Sloveniji in izobraževanja, ter da je bila v letu 2011 sklenjena pogodba o zaposlitvi, katere namen je bil omogočiti toženi stranki opravljanje dela na Očesni kliniki UKC C. zaradi obveznosti tožene stranke, da v Sloveniji opravi prilagoditveno obdobje, kot pogoj za pridobitev licence, ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka vedela, da ni dolžna plačevati stroškov za toženo stranko. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče druge stopnje v tem delu, za znesek 92.178,07 EUR, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot je podrobneje razvidno v nadaljevanju, gre za znesek stroškov, ki se nanašajo na časovno obdobje po 15. 5. 2010, razen tistih, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (plačilo stroškov, ki jih je plačal A.A., s. p.)

15. Pritožba tožeče stranke neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo denarne kazni po pogodbi po določilu prvega odstavka 23. člena pogodbe o zaposlitvi št. 01. Denarna kazen je bila sklenjena oziroma dogovorjena za primer, da bi tožena stranka pridobila zdravniško licenco za delo v Republiki Sloveniji, pa potem ne bi hotela opravljati dela zdravnika specialista oftalmologa oziroma sploh ne bi pričela opravljati dela, v roku, kot ga določa pogodba. Do tega pravnega položaja pa v času sedmih mesecev, za kolikor je bila sklenjena pogodba, ni prišlo, zato ni nastala obveznost tožene stranke, da bi pričela z delom. Pogodba o zaposlitvi št. 01 tudi ni več veljala v času, ko je tožena stranka pridobila licenco, zato v nobenem primeru, niti za čas do 15. 5. 2010, niti po 18. 10. 2012, ni podlage za plačilo denarne kazni. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za plačilo 50.000,00 EUR s pp (353. člen ZPP).

16. Že zgoraj je bilo navedeno, da pritožba tožeče stranke tudi ni utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo stroškov namestitve avtomobilskih gum oziroma stroškov, ki jih plačal A.A. po pogodbi o uporabi mobilnega telefona za toženo stranko. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da gre za zneske, ki jih je plačal A.A. s. p., in ne tožena stranka (katere družbenik je sicer A.A.) ter da ni izkazana pravna podlaga njegovega plačila. Zato pravilno ni upoštevalo sklenjene pogodbe o odstopu terjatev med A.A. s. p. in tožečo stranko z dne 28. 1. 2014 (A86).

17. V zvezi s pritožbo tožene stranke glede plačila zneska 15.484,42 EUR, ki se nanaša na dolžnost vračila zneskov, ki jih je tožeča stranka plačala za toženo stranko v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. 01, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v tem delu nima konkretnih razlogov, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilnosti uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je morala tožena stranka kot zdravnica, ki je v Republiki Srbiji pridobila licenco za opravljanje specializacije s področja oftalmologije, v skladu z veljavnimi predpisi Republike Slovenije opraviti pri Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije strokovni izpit o preizkusu usposobljenosti pri Zdravniški zbornici Slovenije, in da je tožena stranka od podpisa pogodbe o zaposlitvi št. 01 živela v C. in ne več v B. (tujina). Tožeča stranka je bila na podlagi 20. člena pogodbe dolžna kriti vse stroške, ki so nastali v času od podpisa pogodbe, ki je kasneje prenehala veljati, ter je nastopila dolžnost tožene stranke za vračilo teh stroškov. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo obseg stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna vrniti, kot pa je že zgoraj navedeno, je zmotno štelo, da zahtevek ni utemeljen za čas po 15. 5. 2010. 18. Svojo odločitev glede višine zahtevanih zneskov je sodišče prve stopnje oprlo na preglednico tožeče stranke "stroški dr. med. E.E., spec. oftalmologije z dne 19. 1. 2013" (A 21), v kateri je tožeča stranka določno zapisala oziroma navedla plačane zneske, katerih povrnitev zahteva, ter ostalo listinsko dokumentacijo v spisu, kot sledi.

19. Zahtevek za plačilo 50,00 EUR iz naslova mesečnega zavarovanja tožene stranke pri Zavarovalnici F. d. d. je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj je iz računa Zavarovalnice F. z dne 3. 8. 2010 (A 25/7) ugotovilo, da je bil ta znesek plačan po prenehanju veljavnosti pogodbe št. 01. Glede na zgoraj navedeno je odločitev najmanj preuranjena, saj bi moralo sodišče ta del tožbenega zahtevka presojati po 190. členu OZ, kot je zgoraj obrazloženo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je v tem delu ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo razveljavilo. Tako je storilo tudi v preostalem delu odločitve sodišča prve stopnje, s katero je bil del tožbenega zahtevka zavrnjen zgolj iz razloga, ker je tožeča stranka znesek za toženo stranko plačala po 15. 5. 2010. 20. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka zahtevala plačilo stroška 3.931,81 EUR na podlagi računa družbe G. d. o. o., ki ga je plačala za toženo stranko zaradi izobraževanja oziroma učenja slovenskega jezika. Iz izpiska TRR tožeče stranke (A 20) ter računov fakultete H. Univerze v C. (A 24) je ugotovilo, da je tožeča stranka plačala stroške literature v zneskih 46,98 EUR in 85,75 EUR, intenzivni jutranji tečaj slovenščine v znesku 340,00 EUR, izpit iz znanja slovenskega jezika 120,00 EUR, stroške zimske šole slovenskega jezika in izbirnega tečaja konverzacije za nadaljevalce v znesku 550,00 EUR, literaturo, navedeno v računu z dne 25. 11. 2009, v znesku 104,73 EUR, stroške jesenske šole slovenščine v znesku 400,00 EUR, stroške literature, navedene v računu z dne 7. 1. 2010, v znesku 94,34 EUR, izpit iz znanja slovenskega jezika za visoko raven v znesku 15,00 EUR, spomladansko šolo slovenščine v znesku 1.300,00 EUR in izpit iz znanja slovenskega jezika na visoki ravni v znesku 135,00 EUR. Tožena stranka je imela pri družbi G. d. o. o. individualni pouk slovenščine, za kar je bil izstavljen račun za 600,00 EUR. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno dosodilo zgoraj navedeni znesek 3.931,81 EUR, zmotno pa zavrnilo zahtevek za plačilo 135,00 EUR za opravljanje izpita iz znanja slovenskega jezika, saj je bil plačan 11. 6. 2010, torej po 15. 5. 2010. 21. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožeča stranka tudi stroške iz naslova nostrifikacije v znesku 589,47 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpiska TRR ter sklepa in dopisa fakultete I. Univerze v C. z dne 19. 12. 2009 (A5) in računov fakultete I. Univerze v C. z dne 6. 1. 2010 (A25 4) ugotovilo, da je tožeča stranka fakulteti I. za toženo stranko v obdobju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. 01 plačala stroške za izdelavo mnenja o enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega naslova za toženo stranko v znesku 377,46 EUR ter zbornika za nostrifikacijo v znesku 15,45 EUR. Zato je v tem delu pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 392,91 EUR, nepravilno pa zavrnilo stroške dopolnilnih nostrifikacijskih izpitov v postopku priznavanja diplome za toženo stranko v znesku 196,56 EUR na podlagi sklepa z dne 27. 10. 2010 (A6), ker je bil ta strošek plačan po 15. 5. 2010. 22. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno dosodilo tožeči stranki vračilo stroškov, ki jih je imela tožeča stranka zaradi prevoda listin, plačanih taks ter notarskih storitev v obdobju od 15. 10. 2009 do 15. 5. 2010, v znesku 734,00 EUR, kar izhaja iz izpiska TRR, računa notarke J.J. z dne 16. 10. 2009 (A 25/1), takse v postopku izdaje delovnega dovoljenja v višini 74,45 EUR, prav tako pa tudi za stroške notarske overitve prepisa listine in podpisana pooblastila v znesku 72,00 EUR. Dne 30. 10. 2009 je tožeča stranka plačala družbi K. d. o. o. stroške prevoda uradnih listin iz srbskega v slovenski jezik v znesku 588,00 EUR. Iz enakega razloga kot tudi pri drugih zgoraj navedenih stroških pa je zahtevek zavrnilo, in sicer v zvezi s plačilom po računu Upravne enote C. z dne 21. 7. 2010 (A 25) v znesku 37,33 EUR, računom ... št. ... z dne 6. 8. 2010 v znesku 41,80 EUR ter državnih upravnih taks v skupnem znesku 176,48 EUR, saj so bila ta izplačila opravljena po 15. 5. 2010. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka z družbo L. d. o. o. 22. 10. 2009 sklenila najemno pogodbo (A 88) za najem stanovanja na naslovu M., C. ter da je mesečna najemnina znašala 500,00 EUR. Plačilo najemnine in stroškov stanovanja je do 15. 5. 2010 znašalo 6.360,26 EUR. Tožeči stranki je bil pravilno dosojen tudi strošek iz naslova posredniške provizije pri najemu stanovanja v znesku 600,00 EUR, saj je stanovanje iskala s pomočjo nepremičninske agencije. Nepravilno pa niso bili dosojeni zneski, ki so bili plačani po 15. 5. 2010. 23. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki v obdobju od 15. 10. 2009 do 15. 5. 2010 izplačevala tudi štipendijo v mesečnem znesku 800,00 EUR, ter iz tega naslova zahteva plačilo 8.000,00 EUR. Na podlagi preglednice stroškov (A 21) ter potrdil o prejemu štipendije (A 4) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka mesečno prejemala znesek 800,00 EUR ter je v času veljavnosti prve pogodbe iz tega naslova prejela 5.600,00 EUR, višji znesek pa je zavrnilo, saj so bili nadaljnji zneski plačani po 15. 5. 2010. 24. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena v delu, ki se nanaša na dosojene zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 299. člena OZ. Na podlagi citirane določbe pride dolžnik v zamudo, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, da izpolni svojo obveznost. Ker pogodba o zaposlitvi št. 01 ni veljala v času, ko je tožnica pridobila slovensko licenco za opravljanje dejavnosti s področja oftalmologije, ni mogoče šteti, da je po poteku 5 dni od pridobitve licence (kot bi bilo to mogoče povzeti iz pogodbe št. 01) prišla v dolžniško zamudo. Zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno dosodilo zakonske zamudne obresti šele od takrat, ko jih je ta uveljavljala od tožene stranke, za čas pred tem pa zavrnilo. Na podlagi navedenega je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se tožeči stranki dosodi znesek 15.484,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje, to je od vložitve nasprotne tožbe dalje. Zato je v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP), enako tudi pritožbo tožeče stranke glede zahtevka, ki se nanaša na zneske, ki so bili odstopljeni na podlagi pogodbe o cesiji. Pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo ter sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na nepravilno zavrnjeni del tožbenega zahtevka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje torej odločiti še o preostalem delu tožbenega zahtevka v višini 92.178,07 EUR, kolikor znaša razlika med vtoževanim zneskom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 dalje do plačila, in že pravnomočno dosojenem oziroma zavrnjenem delu tožbenega zahtevka.

25. Pritožbeno sodišče zadeve ni vrnilo v obravnavo sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat, saj je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ne pomeni, da je zaradi tega neobjektivno oziroma da so podani pogoji iz 356. člena ZPP. Sklicevanje na sodni postopek, v katerem je sodišče odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženi stranki, torej ni utemeljeno. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje presojati, ali so podani elementi neupravičene pridobitve ter na podlagi 190. člena OZ zaključiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

26. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

27. Glede na odločitev pritožbenega sodišča še ni znan končni uspeh tožeče stranke, zato je pritožbeno sodišče tudi razveljavilo odločitev o stroških postopka v točki III izreka in odločilo, da se odločanje o stroških pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

28. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Odgovora pravdnih strank nista bistveno prispevala k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato stranki na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sami krijeta svoje stroške te vloge.