Jedro

S smrtjo zavarovanca, ki je ob smrti bil upokojen in prejemnik starostne pokojnine v višini 774,36 EUR mesečno, se je tožeča stranka razbremenila obveznosti plačevanja starostne pokojnine pokojnemu zavarovancu, nastopila pa je njena obveznost plačevanja vdovske pokojnine v znesku 81,30 EUR mesečno, kar torej ne predstavlja zmanjšanja premoženja tožeče stranke, zato je uveljavljana terjatev neutemeljena.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

"Tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati znesek 72,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter da ji je tožena stranka dolžna v istem roku povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 54,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III.Tožeča stranka krije sama svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati 65,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2023 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 11,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka). Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov je zavrnilo (III. točka izreka).

2.Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. Z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke. V pritožbi navaja, da je tožena stranka zahtevku tožeče stranke nasprotovala predvsem iz razloga, ker je pogoj oziroma namen pravice do povračila sorazmernega dela prispevkov škoda, ki je in bo iz tega naslova bodoče nastala tožeči stranki, in sicer izplačilo starostne pokojnine, za katero pa zavarovana oseba ni plačala prispevkov celotno predvideno pokojninsko dobo. S smrtjo zavarovane osebe je ta pogoj odpadel, saj Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) pokojnemu zavarovancu starostne pokojnine ne bo izplačeval, se pravi, iz naslova izpada vplačanih prispevkov na ta račun ne bo oškodovan, zato njegova terjatev dejansko ni utemeljena. Zgolj v primeru nastopa invalidnosti zavarovane osebe in njene nezmožnosti za delo in posledično izpada plačevanja prispevkov, bi bil Zavod z izplačevanjem invalidske pokojnine in nato starostne pokojnine, za katero prispevki niso bili v celoti plačani, lahko oškodovan. Ne pa v primeru smrti zavarovane osebe. Zaradi smrti zavarovanca tožeče stranke škoda tožeči stranki ne bo nastala, spričo česar ne more od tožene stranke terjati povrnitve sorazmernega dela izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V tej zvezi pa ni prav v ničemer relevantna izplačana družinska oziroma vdovska pokojnina, saj ta pokojnina temelji na prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih je zavarovanec tožeče stranke plačeval tožeči stranki do svoje smrti, se pravi na preteklih vplačanih prispevkih. Takšno je tudi stališče sodne prakse višjih, kot tudi Vrhovnega sodišča, ki je Ustavnemu sodišču posredovalo tudi pobudo za oceno ustavnosti 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). 18 člen ZOZP predstavlja pravno podlago za uveljavljanje odškodninske in ne javnopravne terjatve tožeče stranke, zato morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, med njimi mora tožeča stranka dokazati tudi nastalo ji škodo, česar pa v obravnavanem primeru ni moč dokazati, saj je nesporno, da Zavod škode iz naslova neplačanega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sploh ne bo utrpel.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi svojo odločitev utemeljuje v točki 16, pri čemer v nasprotju z zakonsko obveznostjo in sodno prakso breme dokazovanja višine škode pripisuje toženi stranki, kar pa je nesprejemljivo. Tožena stranka v obravnavanem primeru ne more nositi bremena dokazovanja višine škode, da je pokojnina, ki bi jo sicer prejel zavarovanec tožeče stranke, višja kot vdovska pokojnina, ki jo v posledici škodnega dogodka izplačuje, je pa podala ustrezno trditveno podlago v tej smeri ter predlagala, da višino škode dokaže tožeča stranka, česar pa slednja ni storila. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 443. v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6.Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna.

7.Predmet spora je temelj in obseg odškodninske odgovornosti tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice za škodo, ki je nastala tožeči stranki v posledici prometne nesreče, v kateri se je dne 18. 9. 2020 smrtno ponesrečil zavarovanec tožeče stranke. Tožeča stranka uveljavlja povrnitev škode, ki jo predstavljajo zavarovančevi vdovi, ki ji je bila priznana pravica do vdovske pokojnine, izplačane dajatve za obdobje od leta 2020 do 2022.

8.Tožena stranka je zahtevku nasprotovala in zavzemala stališče, da tožeči stranki škoda ni nastala oziroma je ta ni izkazala.

9.Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da odškodninska terjatev tožeče stranke temelji na določilih 190.a in 193.a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), v skladu s katerimi lahko Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. Zavod lahko zahteva povrnitev povzročene škode tudi od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Odškodnina, ki jo ima Zavod pravico zahtevati v primerih iz tretjega odstavka 119. člena, 190., 190.a, 191. in 192. člena ZPIZ-2, obsega nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje Zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.

10.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožeča stranka pravilno pojasnila višino nastale ji škode, izkazano s predloženimi potrdili, tožena stranka pa ni zatrjevala in dokazovala, da so v potrdilih ugotovljena dejstva neresnična, niti ni konkretizirano nasprotovala vtoževani višini ali vtoževanemu obsegu povrnitve škode.

11.Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja odškodninsko naravo vtoževane terjatve, za katero mora tožeča stranka dokazati nastalo ji škodo. V tem pogledu tožena stranka uveljavlja, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji z izplačevanjem vdovske pokojnine nastaja škoda. Vdovska pokojnina se namreč odmeri v odstotkih od starostne in invalidske pokojnine, do katere bi bil upravičen umrli. Tožena stranka zatrjuje, da se je s smrtjo zavarovanca obveznost tožeče stranke zmanjšala, saj zavarovanec ne bo uživalec pokojnine, do katere bi bil upravičen na podlagi že vplačanih prispevkov.

12.Tovrstno pritožbeno uveljavljanje tožene stranke je utemeljeno.

13.V skladu s splošnim določilom 132. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljen dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe.

14.Odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne ustreza citirani materialnopravni določbi, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in dokazov, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

15.Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer, kot je razumeti, dopustilo možnost, da tožeči stranki škoda ni nastala, vendar je menilo, da bi morala tožena stranka ponuditi relevantno trditveno in dokazno podlago, da je pokojnina, ki bi/jo je sicer prejel zavarovanec tožeče stranke, višja kot vdovska pokojnina, ki jo v posledici škodnega dogodka izplačuje, česar pa tožena stranka ni storila. Sodišče je obrazložilo, da je splošno znano dejstvo, da bi do pokojnine zavarovanec tožeče stranke bil upravičen po izpolnitvi pogojev za upokojitev, toženka pa bi tako morala konkretizirati tudi, kdaj bi/je ta trenutek nastopil in koliko je/bi znašala pokojnina zavarovanca tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da je mogoče zaključiti, da vsaj do trenutka, ko bi zavarovanec izpolnil pogoje za upokojitev, tožeči stranki nastaja škoda, saj v tem času sicer, brez škodnega dogodka, ki ga je zakrivil zavarovanec tožene stranke, njena obveznost plačevati pokojnino (zavarovancu) ne bi nastala.

16.Tovrstni zaključki sodišča prve stopnje so napačni in v nasprotju s podatki, ki izhajajo iz v dokazne namene predložene listine tožeče stranke, Odločbe tožeče stranke št. X z dne 30. 10. 2020 (v nadaljevanju Odločba - priloga A4 spisa) in ki jo je v dokazne namene vpogledalo tudi sodišče prve stopnje.

17.Iz navedene listine namreč izhaja, da je bil umrli zavarovanec tožeče stranke, A. A., že upokojen in že bil uživalec starostne pokojnine, priznane z odločbo Zavoda z dne 23. 6. 2016, pri čemer je ob njegovi smrti ta znašala 774,36 EUR mesečno, medtem ko je bila zavarovančevi vdovi priznana pravica do dela vdovske pokojnine v višini 81,30 EUR mesečno.

18.Ne samo, da tožeča stranka ni zanikala trditev tožene stranke, da ji ob dejstvu, da je s strani pokojnega zavarovanca prejela vse prispevke, ki so osnova za izračun in izplačilo vdovskih pokojnin, ni nastala nobena škoda ter da se s smrtjo zavarovanca njena obveznost ni povečala, kvečjemu zmanjšala, saj bi v primeru, da bi bil zavarovanec sam upravičen do pokojnine, bila obveznost tožeče stranke bistveno višja, je tožeča stranka tudi zamolčala dejstvo, da je umrli zavarovanec že bil upokojen in prejemnik starostne pokojnine. Še več, v svoji prvi pripravljalni vlogi celo navaja, da če do škodnega dogodka ne bi prišlo, poleg dejstva, da bi tožeča stranka prejemala na svoj račun prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, dokler zavarovanec ne bi izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar jih zaradi škodnega dogodka ne prejema več, tožeča stranka vdovi ne bi izplačevala vdovske pokojnine.

19.Tako zavajajoče navedbe tožeče stranke so tudi v očitnem nasprotju s podatki iz predložene Odločbe, ki, kot že obrazloženo, izkazujejo, da je zavarovanec tožeče stranke ob smrti že bil upokojen in prejemnik starostne pokojnine (in ki je zaradi smrti zavarovanca tožeča stranka ne bo več dolžna izplačevati).

20.Obrazloženo tako ne daje podlage za zaključek, da je pri tožeči stranki zaradi zavarovančeve smrti, za katero je odgovoren zavarovanec tožene stranke, prišlo do zmanjšanja premoženja, ki bi predstavljalo škodo v smislu določbe 132. člena OZ. S smrtjo zavarovanca, ki je ob smrti bil upokojen in prejemnik starostne pokojnine v višini 774,36 EUR mesečno, se je tožeča stranka razbremenila obveznosti plačevanja starostne pokojnine pokojnemu zavarovancu, nastopila pa je njena obveznost plačevanja vdovske pokojnine v znesku 81,30 EUR mesečno, kar torej ne predstavlja zmanjšanja premoženja tožeče stranke, zato je uveljavljana terjatev neutemeljena.

21.Ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnopravnih določb glede obstoja škode, je sodišče druge stopnje v namen pravilne ugotovitve dejanskega stanja (ki je terjalo zgolj presojo dokaznih listin in zaradi česar ni bilo potrebe za opravo pritožbene obravnave), ugotovilo pravno relevantna dejstva glede zatrjevane škode. Ker ugotovljena dejstva, kot že obrazloženo, ne izkazujejo tožeči stranki nastale škode, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo kot to izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

22.Sprememba izpodbijane sodbe je sodišču druge stopnje narekovala odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

23.Ker je tožeča stranka po spremenjeni odločitvi v postopku v celoti propadla, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je toženi stranki kot potrebne v postopku priznalo stroške, ki jih je ta priglasila v znesku 20,00 EUR za poštne in administrativne stroške.

24.Toženi stranki, uspešni v pritožbenem postopku, pa je tožeča stranka dolžna povrniti tudi potrebne pritožbene stroške, to je priglašene stroške sodne takse za pritožbo, ki jo je tožena stranka plačala v znesku 54,00 EUR.

25.Posledično vsemu obrazloženemu tožeča stranka krije sama svoje pravdne stroške.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 132 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 119, 119/3, 190, 190a, 191, 192, 193a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.