30. 11. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Sime Lukića iz Maribora in Milete Gojkovića iz Nove Gorice na seji dne 30. novembra 2000

s k l e n i l o :

Pobuda za oceno ustavnosti prvega odstavka 27. člena, prvega odstavka 31. člena, prvega odstavka 32. člena in 145. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 13/93, 21/94, 29/95, 23/96 in 1/2000) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

1.Prvi pobudnik, ki meni, da se z določbami III. poglavja Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) pod naslovom "Upravljanje v večstanovanjskih hišah" zakonodajalec v celoti neutemeljeno vtika v razmerja med lastniki stanovanj in "da se država postavlja nad pravice zasebne lastnine", s tega stališča izrecno predlaga oceno skladnosti določb, navedenih v izreku tega sklepa.

2.Ustavno sodišče je že z odločbo št. U-I-9/92 z dne 3. 2. 1994 (Uradni list RS, št. 9/94 in OdlUS III,9) preizkusilo utemeljenost pobude za presojo vseh določb tretjega poglavja SZ. Razveljavilo je 30. člen tega zakona, glede vseh drugih določb tega poglavja, ki jim je tudi tedanji pobudnik očital neskladje s 33. členom Ustave (pravica do zasebne lastnine), pa ugotovilo, da je pobuda neutemeljena, in je zato v skladu s 15. členom tedaj veljajočega Zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) ni sprejelo ter ni začelo postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti. Pojasnilo je, da je izpodbijana ureditev pogojena z naravo in namenom stvari (stanovanja kot socialna dobrina), s specifičnostjo večlastninskih razmerij na skupni stvari (solastnina na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah v večstanovanjski hiši in na funkcionalnem zemljišču), z osebnostnimi okoliščinami subjekta (različni nepovezani lastniki tako imenovane naključne skupnosti, katerih medsebojne pravice in obveznosti pri upravljanju skupne stvari je nujno oblikovati enotno in organizirano) in z javnim interesom (skrb države za ohranjanje uporabne vrednosti stanovanj). Presodilo je, da z izpodbijano zakonsko ureditvijo zakonodajalec ne krši pravice iz 33. člena Ustave, temveč v skladu s 67. členom Ustave zagotavlja gospodarsko in socialno funkcijo lastnine pri njenem uživanju.

3.Določbe III. poglavja SZ, med njimi tudi te, ki jih zdaj izpodbija pobudnik, se odtlej niso spremenile, tudi celoten kontekst pravne ureditve ne. Pobudnik ne navaja ničesar takega, kar bi ne bilo upoštevano že v omenjenem prejšnjem postopku za preizkus pobude za presojo ustavnosti teh določb. Zato je bilo treba pobudo v tem delu zavrniti kot očitno neutemeljeno.

4.Drugi pobudnik izpodbija z enako obrazložitvijo, namreč z zatrjevanjem kršitve pravice do zasebne lastnine, oba odstavka 145. člena SZ, prvi pobudnik pa njegov drugi odstavek. Ustavno sodišče je obe pobudi združilo za skupno obravnavanje.

5.Prvi odstavek 145. člena SZ nalaga tistim lastnikom stanovanjske hiše, ki morajo po njegovem 22. členu skleniti pogodbo o upravljanju, da začno s sklepanjem te pogodbe v 60 dneh po uveljavitvi Zakona. Ta določba je kot ena od prehodnih določb SZ po svoji vsebini in po dometu svojega učinkovanja zgolj vzpodbuda lastnikom, naj se vzpostavljanja pogodbenih razmerij, ki jih ukazuje 22. člen, lotijo brez nepotrebnega odlašanja. To je v prvi vrsti v interesu lastnikov in vodi v njihovo dejansko uveljavljanje lastnine na stanovanju in solastnine na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah.

6.Hkrati pa je določba razumljiv in razumen odraz zakonodajalčeve skrbi, da bi se prehod iz družbene lastnine na stanovanjih v lastnino znanih lastnikov, kar je bistvena naloga SZ kot enega od takoimenovanih tranzicijskih zakonov, čimprej izpeljal in da bi zaradi omenjenega prehoda ne trpeli kakovost in urejenost stanovanj in stanovanjskih okolij. Ker gre zgolj za vzpodbudo k začetku urejanja pogodbenih razmerij iz 22. člena SZ, za to določbo še poudarjeno velja, da ne krši pravice do zasebne lastnine, kot je obrazloženo oziroma povzeto v 2. točki te obrazložitve.

7.Drugi odstavek 145. člena SZ, ki ga izpodbijata oba pobudnika, določa, da "opravlja naloge iz tega zakona", dokler ni pogodbe iz 22. člena, skupnost stanovalcev oziroma pooblaščena organizacija. Ni dvoma, da gre za opravljanje nalog v sklopu upravljanja stanovanjske hiše iz prvega odstavka 22. člena, torej take z več stanovanji in več lastniki. Jasno je tudi, da gre pri "skupnosti stanovalcev oziroma pooblaščeni organizaciji" za tisto od obeh in tudi konkretno za tisto, ki že upravlja hišo na temelju dotlej veljajočega Zakona o stanovanjskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 3/81 in nasl. - ZSG), kar pojasnjuje tudi besedilo naslednjega, 146. člena SZ.

8.Tudi obravnavana določba je izrazito prehodne narave. Z njo zakonodajalec prepreči, da bi v času do sklenitve pogodbe iz 22. člena SZ - ta čas pa se lahko iz objektivnih ali subjektivnih razlogov v nekaterih primerih tudi zelo zavleče - ostajale stanovanjske hiše brez upravljanja, kar bi lahko v mnogih primerih škodovalo kakovosti bivanja v njih in vrednosti stanovanj, zato pa tudi javnim interesom. Zakonodajalec je imel tehtne razloge za to prehodno določbo, s katero je med drugim preprečil kar nujne neurejenosti in negospodarnosti kot "ceno" že omenjene tranzicije na področju stanovanjske lastnine in stanovanjskega gospodarjenja. Ta določba torej ne posega v pravico do zasebne lastnine na stanovanjih, temveč nasprotno varuje v prvi vrsti interese lastnikov v času prehajanja stanovanj iz družbene v zasebno lastnino. Očitek obeh pobudnikov je neutemeljen, zato je bilo treba tudi pobudo za presojo ustavnosti te določbe zavrniti.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :Franc Testen