Jedro

V primeru poškodbe delavca s strani sodelavca je potrebno poškodovanega delavca z vidika odškodninske odgovornosti delodajalca za ravnanje delavca šteti za tretjo osebo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in mu iz naslova odškodninske odgovornosti v posledici poškodbe pri delu z dne 7.10.1989 prisodilo odškodnino v skupnem znesku 9,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje in toženi stranki hkrati naložilo, da tožniku povrne 1,473.164,00 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v gornjem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je podana toženkina odškodninska odgovornost za posledice tožnikove poškodbe pri delu tako iz naslova odgovornosti za krivdno ravnanje njenega delavca, kot iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti za delovanje nevarne naprave oziroma v posledici nevarne dejavnosti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ji sodišče z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznih predlogov ni omogočilo, da bi dokazala, da ni odgovorna za storitev kaznivega dejanja svojega delavca, dejanskega povzročitelja tožnikove poškodbe. Odgovornost tožene stranke za ravnanje tožnikovega sodelavca je sodišče preširoko razlagalo. Poleg tega sodišču očita, da je odločilo preuranjeno, preden je ugotovilo vse pomembne okoliščine v zvezi z domnevnim delovanjem nevarne naprave, to je kompresorja, ki niti ni bil njena last, in v zvezi z dejansko nevarnostjo, ki jo je predstavljal izpihani zrak. Sodišče ni upoštevalo, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi krivdnega ravnanja tožnikovega sodelavca, ki je bil zaradi tega pri toženki disciplinsko obravnavan, zoper njega pa je tekel tudi kazenski postopek. Navedeni naj bi tožniku na račun odškodnine tudi izplačal nekaj denarnih zneskov, vendar tega toženka ne ve zagotovo. Ne glede na to je sodišče izvedbo predlaganih dokazov v zvezi s tem neutemeljeno zavrnilo. Poleg tega se tožnik pred vložitvijo tožbe s svojim odškodninskim zahtevkom sploh ni obrnil na toženo stranko, ki je bila z njegovim zahtevkom ustrezno seznanjena šele z vročitvijo popravljene tožbe v letu 1999. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katerih temelji izpodbijana sodba, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP).

Na revizijske očitke, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze glede ostalih okoliščin tožnikove poškodbe pri delu, je ustrezno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Sicer te okoliščine za odločitev o sporu tudi niso bile bistvene, tako da smiselni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP tudi iz tega razloga ni utemeljen. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni izvajalo dokazov v zvezi z domnevo delne povrnitve škode s strani tožnikovega sodelavca J. V skladu s 1. odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Predmet dokazovanja so torej zatrjevana dejstva, ne pa zgolj domneve stranke. Lastne domneve mora zato za oblikovanje svojega stališča razčistiti stranka sama in tega ne more prelagati na sodišče. V skladu s 73. členom v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je morala organizacija oziroma delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu oziroma v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Če se organizacija in delavec v roku tridesetih dni nista mogla sporazumeti o odškodnini, je imel delavec pravico zahtevati odškodnino pred pristojnim sodiščem. Revizijsko sodišče soglaša, da navedena določba ne pomeni procesne predpostavke za vložitev tožbe. Res pa bi se lahko na podlagi takšne določbe tožena stranka, če predhodno ni bila pozvana k plačilu odškodnine, izognila posledicam vložitve tožbe, če bi se s tožnikom sporazumela o plačilu odškodnine v nadaljnjih tridesetih dneh po vročitvi tožbe z odškodninskim zahtevkom. Ker tega ni storila, je sodišče na podlagi vložene tožbe utemeljeno nadaljevalo s postopkom. Pri tem dolgotrajnost postopka in zatrjevana vročitev popravljene tožbe šele v letu 1999 na obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke v razmerju do tožnika ne more vplivati.

Načela odškodninske odgovornosti je v spornem obdobju urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki je v 170. členu določal tudi odgovornost takratnih organizacij združenega dela. Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke v tej zadevi so bila pravno pomembna naslednja pred nižjima sodiščema ugotovljena dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano: - Tožnik je dne 7.10.1989 utrpel poškodbo pri delu na delovišču tožene stranke.

- Tožnika je poškodoval njegov sodelavec Z. J., to je delavec tožene stranke, ki je bil takrat na delu, in sicer tako, da mu je namerno nastavil na predel zadnjične odprtine cev s stisnjenim zrakom ob sploščenim izpustom zraka, kar je tožniku povzročilo hude poškodbe notranjih organov.

Z vidika odgovornosti tožene stranke za delo njenega delavca Z. J. je potrebno tožnika, kot oškodovanca v tem razmerju, šteti za tretjo osebo. Nobenega dvoma ni, da delavec J. ob tožnikovi poškodbi ni ravnal, kot je bilo treba. To je ugotovila tudi sama tožena stranka, ki je zoper njega disciplinsko ukrepala. Tako so v tem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke za ravnanje delavca Z. J., katerega posledica so bile poškodbe tožnika. Te odgovornosti se tožena stranka ne more razbremeniti, tudi če je delavec J. pri tem ravnal samovoljno, v nasprotju z vsemi pravili razumnega ravnanja in navodili za delo, pa tudi če je za to ravnanje podana njegova kazenska odgovornost. Namerno ravnanje delavca ali ravnanje iz hude malomarnosti v skladu z določbami 74. člena ZTPDR vpliva le na možnost regresnega zahtevka tožene stranke, ne izključuje pa njene odškodninske odgovornosti v razmerju do oškodovanca, v tem primeru do tožnika. Vsa druga dejstva, ki jih v reviziji navaja tožena stranka v zvezi z očitkom neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov, so bila zato za odločitev o tej zadevi pravno nepomembna, prav tako pa so bila drugotnega pomena tudi vprašanja v zvezi z objektivno odgovornostjo tožene stranke za delovanje nevarne naprave oziroma iz naslova povečane nevarnosti njene dejavnosti.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je bilo potrebno v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrniti.