Jedro

Toženka je pravilno presodila, da je bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP materialno nepopolna v smislu drugega odstavka 140. člena ZUP. Toženka je na tej podlagi utemeljeno pozvala tožnika, da prošnjo dopolni ne le z navedbami glede škodnega dogodka in vtoževane odškodnine, pač pa, da dostavi tudi dokazila o nastali škodi, odškodninski zahtevek vložen na zavarovalnico, odklonitev plačila zahtevane odškodnine s strani zavarovalnice in morebitno odločitev pritožbene komisije zavarovalnice. Tožnik navedenih listin k dopolnitvi prošnje ni priložil, pač pa je samo navedel opis škodnega dogodka in specificiral vtoževano odškodnino.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev tožbe zoper zavarovalnico A., d. d., za zastopanje pred sodiščem prve stopnje in v mediaciji ter kot oprostitev stroškov postopka.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika pozvala na dopolnitev prošnje z navedbo podatkov o škodnem dogodku in vseh elementov odškodninske odgovornosti, z opredelitvijo, ali bo vtoževana premoženjska in/ali nepremoženjska škoda, vključno z opisom nastale škode in zneskom odškodnine in s predložitvijo listin, ki dokazujejo nastanek škode. Tožnik je prošnjo dopolnil s podatki o škodnem dogodku, ni pa predložil nobenih dokazil. V dopolnitvi je navedel, da želi vložiti odškodninsko tožbo zoper zavarovalnico, za kar morajo bili izpolnjene temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti, ki jih je v zadostni meri izkazal. Kot sopotnik je bil dne 30. 7. 2021 udeležen in poškodovan v prometni nezgodi, ki jo je povzročil voznik vozila, zavarovanega pri zavarovalnici A., d. d., zato je na slednjo posredoval odškodninski zahtevek. Zavarovalnica je priznala znesek v višini 826,64 EUR, kar po mnenju tožnika ne predstavlja pravične denarne odškodnine, zato je potrebna vložitev tožbe. Po mnenju toženke tožnik ni izkazal obstoja škodnega dogodka, zato škoda oziroma nastanek škode ni niti verjetno izkazan. Tožnik bi lahko zatrjevano škodo vsaj za verjetno izkazal z morebitno medicinsko dokumentacijo, ali vsaj z dopisom zavarovalnice, s katerim naj bi mu le-ta ponudila odškodnino v znesku 826,64 EUR, ČESAR pa ni storil. Ker je na prosilcu dokazno breme glede vsebinskega pogoja za dodelitev BPP, kateremu tožnik ni zadostil, je prošnja za dodelitev BPP neutemeljena, v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in pojasnjuje, da je v dopolnitvi prošnje pojasnil škodni dogodek, ki ga je zavarovalnica obravnavala in mu tudi ponudila določeno odškodnino. Pojasni še, da v dopolnitvi prošnje ne bi navedel dejstev in podatkov, če ti ne bi držali. Zato meni, da je upravičen do primerne in pravične odškodnine, v sodnem postopku pa se bo ugotavljala le še razlika med že izplačano in vtoževano odškodnino, kar je v pristojnosti pravdnega sodišča in ne toženke. Slednja je imela na voljo dovolj podatkov, da je lahko odločila o prošnji tožnika, zato je odločitev, da je zahteva nerazumna samo zato, ker ni predložil listin, napačna in neosnovana. Če pa je toženka menila, da kljub dopolnitvi potrebuje še kakšna dokazila, bi lahko tožnika pozvala k predložitvi listin. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in pošlje toženki v ponovno odločanje, toženki pa naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

5.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene vpogledalo v listine upravnega spisa in v spis sodišča I U 1575/2024, zlasti v sodbo I U 1575/2024 z dne 2. 12. 2024, ki jo je tožnik sodišču predložil v pripravljalni vlogi. Dokazni predlog za zaslišanje strank je tožnik na glavni obravnavi umaknil. Dokazni predlog za poizvedbe pri Okrajnem sodišču v Krškem, v zadevi opr. št. P 80/2024, in dokazni predlog za vpogled v tožbo z dne 26. 7. 2024 pa je sodišče zavrnilo kot nerelevantna, saj gre za dejstva, ki so se zgodila po izdaji izpodbijane odločbe in jih že iz tega razloga ni bilo mogoče upoštevati.

6.Tožnik na glavni obravnavi ni ugovarjal zavrnitvi dokaznih predlogov.

7.Tožba ni utemeljena.

8.Toženka je v izpodbijani odločbi zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo (tudi) okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, in sicer predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

9.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz deloma drugačnih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, zato jih bo sodišče navedlo v tej sodbi (tretja alineja drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10.Za obravnavano zadevo je (poleg citiranega 24. člena ZBPP) bistvena določba 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku odločanja o BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP, na katero se toženka v izpodbijani odločbi sicer ni izrecno oprla, se pa njeni razlogi po vsebini nanašajo prav na to določbo.

11.V prvem odstavku 140. člena ZUP je določeno, da mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, stranka navesti natančno, po resnici in določno. V drugem odstavku je določeno, da če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke se ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 180. členu tega zakona niso dolžni izdajati. V tretjem odstavku je določeno, da če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena ZUP, temveč mora postopek nadaljevati.

12.Toženka je po presoji sodišča pravilno presodila, da je bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP z dne 11. 7. 2024 materialno nepopolna v smislu drugega odstavka 140. člena ZUP. Temu tožba prepričljivo in z vidika 140. člena ZUP niti ne oporeka. Toženka je na tej podlagi utemeljeno pozvala tožnika, da prošnjo dopolni ne le z navedbami glede škodnega dogodka in vtoževane odškodnine, pač pa, da dostavi tudi dokazila o nastali škodi, odškodninski zahtevek vložen na zavarovalnico, odklonitev plačila zahtevane odškodnine s strani zavarovalnice in morebitno odločitev pritožbene komisije zavarovalnice.

13.Med strankama ni sporno, da tožnik navedenih listin k dopolnitvi prošnje z dne 18. 7. 2024 ni priložil, pač pa je samo navedel opis škodnega dogodka in specificiral vtoževano odškodnino. V tožbi je tožnik zgolj pavšalno navrgel, da je praksa toženke, da v takšnih primerih dodeli BPP, in da je toženka po dopolnitvi prošnje razpolagala z zadostnimi informacijami, da bi lahko prošnji ugodila, če pa je menila drugače, pa bi ga morala ponovno pozvati na predložitev listin. Navedeno stališče je materialno pravno zmotno, saj bi moral tožnik že na podlagi prvega poziva toženke, ki je bil jasen in konkretiziran, v skladu z drugim odstavkom 140. člena ZUP za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Tega pa tožnik nesporno ni naredil. To je storil šele v tožbi v tem upravnem sporu, ko je priložil določene priloge skupaj s tožbo, ki jo je dne 26. 7. 2024 vložil na Okrajno sodišče v Krškem, vendar ob tem ni pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti že v upravnem postopku. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da ni bil dolžan predložiti listin, da je pri navedbah izhajal iz dokazil in da bi jih bil dolžan predložiti le, če bi toženka ugotovila oziroma trdila, da navedbe v prošnji in dopolnitvi niso resnične. Tožnik je bil pravilno pozvan na dopolnitev vloge, v pozivu je bilo jasno navedeno, kaj naj predloži, opozorjen je bil tudi na posledice, če tega ne bo storil. Sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku pred toženko ves čas zastopan po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku, ki bi moral vedeti za obveznost predložitve dokazil iz 140. člena ZUP in slediti izrecnemu pozivu toženke, da za navedbe iz prošnje oziroma dopolnitve predloži tudi listine, v luči splošno znane omejitve navajanja novih dokazov v upravnem sporu glede na procesno (ne) aktivnost stranke v upravnem postopku.

14.Po ugotovitvi, da glede na določbo 140. člena ZUP poziv toženke na dopolnitev prošnje očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen in da tožnik listin v upravnem postopku ni predložil, sodišče sodi, da je toženka utemeljeno nadaljevala z vsebinsko presojo tožnikove prošnje in jo sklicujoč se na 24. člen ZBPP zavrnila. Toženka je torej imela zakonsko podlago, da je presojala, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ali ima tožnik v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati tudi v povezavi s 140. členom ZUP. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je presoja odškodnine v pristojnosti pravdnega sodišča in ne toženke. Toženka je o izgledih za uspeh odločala samo znotraj okvirov 24. člena ZBPP. Ker pa so bile predpostavke za odškodninsko odgovornost zgolj zatrjevane, ne pa kakorkoli izkazane, toženka ni mogla ugotoviti, da ima tožnik verjetne izglede za uspeh. Tožnik je namreč škodni dogodek zgolj zatrjeval, ni pa ga z ničemer dokazal, čeprav je bil k temu izrecno pozvan in bi to tudi lahko storil.

15.Glede na vse navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz deloma dodatnih razlogov, ki jih je sodišče navedlo v tej sodbi.

16.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Ta določa, da sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne tudi, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge navede sodišče v sodbi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 140

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.